Od trdega železa do mehke čokolade

Zgodbe | maj '23

Iz roda v rod

Kropa z okolico slovi po železu. Po zaslugi družine Pogačnik pa zadnjih dvajset let tudi po čokoladi. Začel je oče Uroš, zdaj pa butično izdelavo čokoladnih pralinejev nadaljuje sin Maks, pri čemer mu z veseljem pomagajo drugi družinski člani.

Uroš Pogačnik iz Lipnice pri Kropi se je odločil za študij metalurgije in tako ostal zvest železu, ki je dajalo kruh že prednikom. Šel je po stopinjah očeta Jožeta, ki je bil v podjetju Plamen povezan z železom. Mama Vera, ki se je na Gorenjsko preselila iz Štajerske, pa je bila zaposlena v Iskri. Imela sta tri otroke, žal je ena deklica zgodaj umrla. Kljub bogati tradiciji je železarska dejavnost v Kropi in okolici počasi usihala. Zato si je bil Uroš primoran najti zaposlitev drugje. Našel jo je v podjetju Žito v Lescah.

Kdo bi si mislil, da se bo vzgojen in izšolan za delo z železom znašel najprej pri kruhu, nato pa v Gorenjki, tovarni čokolade, ki je bila del podjetja Žito. Hitro je postal vodja linije in se izvrstno izkazal. Ko so v podjetju razmišljali, da bi klasičnim čokoladam dodali še pralineje, so za vpeljavo novega izdelka, ki je bil takrat na naših tleh še skoraj neznanka, izbrali Uroša. Z odločitvijo za dodatno izobraževanje, ki je potekalo delno tudi v tujini, se je tako za vedno zapisal čokoladi.

Iz domače delavnice – hiša čokolade

Gorenjka je želela z novim izdelkom narediti korak naprej, toda stvari so se zasukale malo drugače. Nazadnje je Uroš ustanovil svoje podjetje in ga poimenoval Molinet hiša čokolade. Nekaj časa je izdeloval pralineje samo za gorenjske kupce, ker pa dober glas seže v deveto vas, je kmalu imel veliko kupcev od drugod. Delavnico je postavil v družinski hiši v Lipnici, uporabljal je Gorenjkino čokolado, polnila je dobival od domačih in tujih dobaviteljev. In tako je razvil paleto svojih izdelkov, ki so presenečali in navduševali. Celo iz Elana je dobil naročilo, da izdela čokoladne smuči po njihovem najnovejšem modelu. Na pogled jih ni bilo mogoče ločiti od pravih …

Ob pomembni odločitvi za samostojno podjetje so ga podprli starši in žena Melita. Sprva je celo razmišljala, da bi se mu pridružila, toda ob dveh otrocih, ki sta se še šolala, je bilo preveč tvegano pustiti službo. Z Urošem sta se spoznala v Gorenjki: »Še kot dijakinja slaščičarstva na gostinski šoli sem imela njihovo štipendijo, tam pa sem se nato tudi zaposlila. Po prvih bežnih srečanjih v službi me je Uroš nekoč povabil na kavo in od tu naprej se je najina zgodba hitro razvijala,« pripoveduje Melita, po rodu Radovljičanka. »Očitno je naši družini usojena 'mešanica' železa in čokolade, kajti tudi jaz sem bila nekaj časa zaposlena v kovinarski panogi, toda kmalu sem se vrnila nazaj, na svoje staro mesto v Gorenjki.«

Ob čokoladi sta odraščala tudi oba otroka – hčerka Katja in precej mlajši sin Maks. Katja se je šolala na področju naravovarstva. Pri njej se očetova zgodba ponovi, kajti kljub aktualnosti te stroke ni bilo delovnih mest, zato se je zaposlila v Iskri, in sicer na področju nabave. Ostaja pa zvesta tudi domačemu podjetju, saj s partnerjem Brankom pogosto priskočita na pomoč. Njuna dveletna hčerka Zala, ki je pravi sonček za vso družino Pogačnik, je že prava poznavalka čokoladnih dobrot in zanjo babica Melita ter Maks in Anja pravijo, da je še bolj sladka kot čokolada.

Otroka sta od malega veliko časa preživela ob očetu v delavnici, zlasti Maks je raje pomagal očetu v delavnici, kot da bi delal domačo nalogo oziroma se učil. Čeprav je zelo sladkosneden, so ga ob razmisleku, kam po osnovni šoli, bolj kot čokolada »klicali« lonci in odločil se je za kuharja. »Za nas je bilo to presenečenje, saj je bil zelo izbirčen pri jedeh. Le sladkarije so mu šle v slast, na drugem mestu so testenine, zelo rad pa ima tudi ribe. S tem pa je seznam že zaključen,« pravi mama Melita.

Toda Maks se je v šoli in nato v poklicu kuharskega mojstra odlično izkazal. Služboval je v dveh eminentnih kuhinjah – v blejskem hotelu Toplice in restavraciji Tabor na Podbrezjah. V obeh so ga podprli tudi potem, ko je stopil na samostojno pot. Ob delu je še študiral in pravkar piše diplomsko nalogo, da zaključi blejsko višjo turistično šolo, ki jo je povezal s svojo podjetniško potjo. Ko se ozre nazaj, se z veseljem spominja lepega družinskega življenja. Oče je bil sicer strog in dosleden, hkrati pa zelo ljubeč in skrben. »Lepi so spomini na družinske počitnice na morju pa na izlete v hribe. Oba s Katjo sva bila zelo navezana nanj, jaz kot fant pa sem z njim delil tudi nekatere njegove konjičke. Najlepši spomini me vežejo na najino ribarjenje, res je bilo čudovito! Navdušil me je tudi za motorje – oba sva uživala v vožnji. Zelo zelo tesno sva bila povezana.« 

Kruta bolezen pretrga načrte

Ko je začel bolehati, je Uroš mislil, da je le utrujen in preveč pod stresom, ker je preobremenjen. Krvna bolezen je bila zanj in seveda za vso družino velik šok. Do zadnjega je verjel, da se bo pozdravil in bo zaživel drugače, bolj mirno. Zato se je, ne da bi kdo vedel za njegov namen, začel dogovarjati o prodaji svoje blagovne znamke, ki je dosegla že pravi sloves. Sprva je mislil, da ne žena ne otroka ne bodo hoteli pustiti varnih služb in se podati v nepredvidljivo in zahtevno podjetništvo, ki zahteva celega človeka. No, kasneje je v te pogovore vključil celo družino. Razumeli so, da mu pešajo moči in da podjetja ob slabšem počutju ne bo mogel več razvijati ne voditi ... Le malo pred podpisom sklenjenega dogovora s kupcem pa ga je ujela smrt. Takrat pa se je Maks dokončno odločil, da podjetja ne bodo prodali, ampak ga bo prevzel on sam. Vedel je, koliko očetovega dela in srca je v Hiši čokolade Molinet, in ni mogel dopustiti, da bi ves njegov trud, njegovi izvirni recepti, njegove sanje ... odšle kdo ve kam. Odločil se je, da pusti (zelo dobro) službo, in zavihal rokave. Začela sta se izobraževanje doma in v tujini ter načrtovanje poslovne poti. Toda Maksova pot ni peljala samo strmo navzgor. Kmalu je spoznal, da je bil sprva preveč zaupljiv, dokaj naiven, danes pa ceni vsako še tako težko lekcijo, ki jo je dobil; iz njih se je veliko naučil. Ko so se pojavili tudi novi zasebni proizvajalci, se jih ni ustrašil, ampak se je odločil za povsem svojo pot. Graditi jo je začel na očetovem mojstrstvu, njegovem raziskovalnem in razvojnem pristopu in vse to še nadgradil s svojo vizijo in mladostno zagnanostjo.

Nenehno izobraževanje je njegovo vodilo, ki mu je dalo znanje za samostojno pot in pogum za razvoj povsem svojega pristopa. Maksovi pralineji so danes kot njegov podpis, drugačni so, posebni. Izdelani so iz mlečne, bele ali črne čokolade v zanimivih oblikah ter z različnimi polnili, kot so kostanjev med, karamela z arašidi, pistacija (ki je najbolj priljubljen okus), lešnik, pomaranča s kardamomom ... Razvija nove okuse s pehtranom, kokosom in še čim bolj nenavadnim. Bil je med prvimi, ki so pri nas začeli izdelovati barvne pralineje. Ti se tako zelo svetijo, da marsikdo misli, da so zaviti v ovojni papir. »Osnova je kakavovo maslo in še veliko malenkosti, na katere je treba biti pozoren od začetka pa vse do konca postopka. Ena sama napakica lahko vse pokvari,« je jasen Maks. Še vedno se udeležuje izobraževanj in obiskuje znane čokoladnice: »Belgijski pralineji imajo največji sloves. Ko sem bil tam na obisku pri naših dobaviteljih, sem jih nekaj pokusil in vzorce prinesel tudi domov ...« Uspehi še potrjujejo njegovo samozavest, na primer na aprilskem festivalu čokolade v Radovljici je dobil nagrado za najboljši praline. Z njim pogosto ustvarja tudi njegovo dekle Anja, ki je sicer iz ekonomske stroke, kar pri podjetju tudi prav pride, se pošali Maks. Vsa družina je zelo ponosna nanj in vsi – mama, sestra in njen Branko ter stari starši, ki so stari že nad 80 let – mu z veseljem pomagajo, ko je treba, še zlasti pri pakiranju. Pri delu jih »boža« spomin na moža oziroma očeta Uroša, ki bi bil še kako ponosen, če bi videl, da sin s toliko veselja in uspeha nadaljuje in nadgrajuje njegovo delo.

Lidija Jež, fotografiji: arhiv družine Pogačnik