Legenda o slovenskih razbojnikih
Iz zgodovine
Rokovnjaška naselbina Udin boršt
Rokovnjači so bili druščina robatih slovenskih fantov, ki so se skrivali po gozdovih v okolici Kamnika, Kranja in Pohorja ter se preživljali z razbojništvom. Vrsto desetletij so bili neulovljivi, 'nevidni', saj naj bi imeli, kot pravi legenda, v žepu roke takega otroka, ki je iz »materinega telesa izrezan, in ki, posušena na brinovem ognju, rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar se jim najhuje godi.
Rokovnjaško gibanje se je po Sloveniji dogajalo v treh večjih valovih. Prvič se je pojavilo v 18. stoletju, trajalo pa je tja do konca francoske okupacije leta 1813. Drugič so se fantje pogosteje spravljali v hosto v letih od 1825 do 1843. V tem času so bili na gozdnem območju med Kranjem in vznožjem Storžiča v Udin borštu znani rokovnjači Veliki Groga, Črni Jurij in Dimež. Zadnje obdobje rokovnjaštva na Slovenskem je bilo v obdobju med letoma 1848 in 1853, ko jih je dokončno uničila avstrijska vojska. Takrat so oblasti uvedle dobro organizirano orožništvo, ki je v deželi uvedlo red in mir.
Gorenjski rokovnjači so se zbirali Pod krivo jelko, mogočnim drevesom na robu jase, kjer je bil pod skalo izvir pitne vode, okoli pa naj bi nekoč stale tudi preproste lesene koče. Rokovnjači so imeli na tem mestu sestanke, tu so kovali načrte za svoje roparske pohode in v času francoske okupacije za manjše oborožene napade na francoske vojake.
Imeli so poseben jezik
Rokovnjač Dimež
Tu so bile rokovnjaške poroke in večkrat na leto veselo finfranje, kar v rokovnjaščini pomeni veselico. Rokovnjači so se namreč sporazumevali v svojem posebnem jeziku, ki pa ga danes le še malokdo pozna. Takole so rokovnjači vabili na svojo veselico, kjer so v kotlu na velikem ognju kuhali golaž iz divjačine: Halo, na finfranje! Šranci, golcovno prtragajte! Makarone bomo pahal, z judovno zamahnene. V prevodu to pomeni: Halo, na veselico! Otroci, drv prinesite! Žgance bomo kuhali, s slanino zabeljene.
Pogosta tarča napadov teh slovenskih tolovajev sta bila tudi Trzin in Lukovica pri Domžalah oziroma glavna dunajska cesta med Trzinom in Dobrovo, kjer so iz zasede napadali popotnike in trgovce. Kot pravi legenda, je Dimež, najhujši tolovaj med njimi, kljub svojemu burnemu življenju umrl prav neslavne smrti: leta 1862 se je zadušil med spanjem v trzinski opekarni.
Pravzaprav so bili rokovnjači vojaški begunci in dezerterji, ki jim ni dišala dolga vojaška služba v Napoleonovi vojski, ki se je pod francosko oblastjo v naših krajih vlekla tja do sedem in celo štirinajst let. Raje so pobegnili v gozdove, kjer so živeli v urejeni skupnosti, pridružili pa so se jim tudi ženske, otroci ter babice in dedki. Središče rokovnjaške druščine je bilo v težko dostopnih hribih nad izviroma Savinje in Kamniške Bistrice, na meji med tedanjo Kranjsko, Štajersko in Koroško. Nekaj hrane in denarja so rokovnjači sicer dobili od sorodnikov in znancev, večinoma pa so kradli po okoliških vaseh. Ljudje so se jih bali, le redki so se jim upali upreti ali se z njimi celo spopasti.
Ropanje kot vsakodnevni šiht
Danes se razbojniških prednikov spominjamo z nasmehom na obrazu, saj jih je čas spremenil v romantične junake iz host. Podrobno sta njihovo življenje v svoji knjigi Rokovnjači opisala slovenska literata Josip Jurčič in Janko Kersnik. Jurčič je namreč sredi pisanja romana umrl, delo pa je dokončal Kersnik. Sicer pa nanje danes spominjata še Rokovnjaški pohod iz Mengša in Srečanje Pod krivo jelko.
Iz zgodovine pa je znana še ena dobro organizirana tolovajska združba, ki je bila celo bolj nasilna, kot so bili rokovnjači. Dankova roparska tolpa je uničujoče delovala na mariborskem območju v pomladnih in poletnih mesecih leta 1946. Okoli trideset razpuščenih fantov iz naselij Pobrežje in Tezno se je v razbojniško tolpo zbralo dobro leto po drugi svetovni vojni, potem ko so se spoznali v nemški vojski, v zaporih oziroma okoliških gostilnah. Približno štiri mesece so hodili skupaj na roparske pohode, pri katerih so jim pomagale tudi njihove ljubice in žene. V takratnih policijskih poročilih je zapisano, da so njihove spremljevalke – moralno izprijena dekleta, ki so se z njimi vlačugale križem kražem – stražile med ropi, vsi skupaj pa so se pri delitvi plena marsikdaj med seboj na smrt sprli in stepli.
Tolpa je bila izredno nasilna in drzna, večkrat je v eni vasi oropala več domačij drugo za drugo ali pa hkrati, predrzno pa so nemalokrat napadli hiše kar v predmestju štajerske prestolnice. Njihov delokrog se je raztezal od Maribora tja do Slovenske Bistrice, Ptuja, Čakovca in Varaždina. Člani tolpe so si vrata v domovanja svojih žrtev odpirali tudi tako, da so se predstavljali za vojake in policiste, ki iščejo Dankovo roparsko tolpo, potem pa so ženske posilili, moške pretepli in pobrali vse, kar je bilo vrednega. Ljudje so živeli v strahu, od okrajnih odborov Osvobodilne fronte so zahtevali pomoč in orožje, da bi postavili vaške straže. Do avgusta 1946, ko so v obširni akciji večino hkrati aretirali, so izvedli vsaj 116 ropov.
Policija je pri aretiranih zasegla precejšnje količine nakradenih živil, obleke, zlatnine in drugih predmetov ter orožja, kar je tožilstvu služilo kot kronski dokaz za obsodbe. Trije najokrutnejši člani tolpe so bili obsojeni na smrt: kolovodja Štefan Danko na smrt z obešanjem, njegov brat in desna roka Vlado Danko na smrt z ustrelitvijo, na vislice je šel še Slavko Pipenbaher. Drugi so dobili visoke zaporne kazni s prisilnim delom. Aretaciji se je izognil le Štefan Šantl, ki je po Štajerski ropal še dve leti in pri tem ubil skoraj dvajset ljudi. Leta 1948 so ga močne policijske enote obkolile na kmetiji v okolici Ptuja in ga v boju ubile.
