Kaj morate vedeti o anesteziji

Dobro počutje | julij '23

ZDRAVJE

Bolnik med splošno narkozo ali anestezijo in med operativnim posegom trdno »spi«, ne čuti bolečin, se ne more premikati, in ko se iz narkoze zbudi, se ničesar ne spomni. Operativni poseg se lahko opravi tudi v lokalni ali področni (regionalni) anesteziji, kar pomeni, da je bolečina odvzeta le določenemu delu telesa, bolnik pa ostane pri zavesti.

O tem, kaj je anestezija, kaj dela anesteziolog ter kaj naj bi vsakdo vedel, ko se pripravlja na operacijo, smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Majo Šoštarič, dr. med., specialistko anesteziologije in reanimatologije, specialistko intenzivne medicine, ki je tudi vodja dejavnosti kardiovaskularne anestezije in intenzivne terapije ter predstojnica katedre za anesteziologijo in reanimatologijo MF Ljubljana. »Celoten razvoj kirurgije, ki je zadnja leta zelo napredoval, ne bi bil mogoč brez razvoja in sodelovanja anesteziologije in intenzivne terapije,« je začela naša sogovornica. Omeni, da so mnogi bolniki prepričani, da je uspeh operacije odvisen le od kirurga. Pa seveda ni tako. »Pri vsaki operaciji, ki je izvedena v splošni ali področni anesteziji ali pa le v sedaciji, je vedno prisoten anesteziolog, ki mu pri delu pomaga tudi anestezijska medicinska sestra ali tehnik. Oba ves čas pazita, da bolnikovo telo med anestezijo normalno deluje.«

Delo anesteziologov

Ker je delo zdravnikov anesteziologov manj znano, pojasni, da gre za zdravnike specialiste, ki so usposobljeni za vodenje anestezije, zdravljenje življenjsko ogroženih bolnikov ter bolnikov po transplantaciji organov v enotah za intenzivno zdravljenje, za zdravljenje bolečine, respiracijsko fizioterapijo in delo v urgentni medicini. »Anesteziologi delamo še v urgentnih enotah, oživljamo in zdravimo hudo poškodovane bolnike v prometnih in drugih nesrečah, sodelujemo pa tudi pri helikopterskih transportih poškodovancev ter drugih življenjsko ogroženih bolnikov itd.« V enotah intenzivne terapije zdravijo najtežje bolnike s poškodbami glave ali po velikih kirurških posegih, kot so operacije na srcu, pljučih, trebuhu, transplantacije organov itd. »Delamo tudi v protibolečinskih ambulantah in sodelujemo pri kliničnih raziskavah. Naša specializacija je trenutno povsod deficitarna in anesteziolog lahko dobi delo kjer koli po svetu.«

Med operativnim posegom pa ne zagotavljajo samo anestezije, ki kirurgu omogoča, da lahko nemoteno operira, ampak tudi zdravijo in uravnavajo morebitne motnje v delovanju srca, pljuč, endokrinega in živčnega sistema. Zdravnik specialist anesteziologije, reanimatologije in perioperativne intenzivne medicine mora končati šestletno specializacijo. »Šele potem je usposobljen za vodenje anestezije, zdravljenje življenjsko ogroženih kirurških bolnikov v enotah za intenzivno zdravljenje, zdravljenje akutne in kronične bolečine in oskrbo bolnikov v urgentni medicini.«

Ko jo vprašam, ali se anesteziolog pred operacijo vedno sreča z bolnikom, odgovori: »Trudimo se, da bi bilo tako. Je pa vse odvisno od organizacije dela, števila anesteziologov na posameznih anestezioloških oddelkih in od vrste operacije.« Pri kratkih ambulantnih operacijah bo anesteziolog bolnika pregledal neposredno pred posegom in se z njim pogovoril. »V večini slovenskih bolnišnic je organizirana predoperativna anestezijska ambulanta, v kateri bolnike pregleduje anesteziolog.« Bolnikom predstavijo postopke anestezije ter možnosti lajšanja pooperativne bolečine ter tudi morebitne zaplete, povezane z anestezijo. »Želimo, da bolnik razume, kaj se bo z njim dogajalo med operacijo, ter skupaj z njim izberemo najprimernejšo anestezijsko metodo.« Po razgovoru prosijo bolnike, da podpišejo pisno privolitev za anestezijo. Pri mladoletnih osebah ali osebah s skrbnikom to namesto njih storijo starši ali skrbniki.

»Ker ima vsaka anestezija vpliv na vitalne organe, kot so srce, pljuča, možgani, in da je za bolnika čim varnejša, potrebujejo anesteziologi podatke o bolnikovih poprejšnjih in spremljajočih boleznih (sladkorna bolezen, astma, bolezni srca itd.), uživanju zdravil, alergiji na zdravila in hrano, morebitnih razvadah (kajenje, pitje alkohola, uživanje mamil, čezmerno uživanje tablet) itd. »Svetujemo, da prinesejo s seboj vsa zdravila, če ne vedo, kako se imenujejo. Vsakega bolnika tudi vprašamo, ali so že bili kdaj oni ali pa njihovi najbližji v anesteziji in ali so imeli kakšne zaplete,« pove sogovornica, ki je tudi podpredsednica Slovenskega združenja za anestezijo in intenzivno medicino.

Pojasni, da z anestezijo bolniku odvzamejo bolečino, nadzorujejo vitalne funkcije, globino anestezije, nadomeščajo izgubljene telesne tekočine in uravnavajo telesno temperaturo. Po operaciji ga premestijo v tako imenovano prebujevalnico. Tudi tam za bolnika skrbijo anesteziologi. »Pomembna naloga je še optimalno lajšanje pooperativne bolečine.« Če je operacija obsežna, zapletena in se bolnik bori za življenje, ga po operaciji najprej premestijo v enoto za intenzivno zdravljenje in tudi tam bdijo nad njim. »V intenzivni enoti je naša najpomembnejša naloga stabilizacija vitalnih funkcij, preprečevanje in zdravljenje zapletov, ki ogrožajo bolnikovo življenje. V enotah za intenzivno zdravljenje so bolniki intubirani, na umetnem predihavanju, sedirani ali pa v umetni komi in naša najpomembnejša skrb je, da čim prej zaživijo brez aparatur in jih lahko premestimo na oddelek. V intenzivno enoto, kjer delam, so sprejeti vsi bolniki, operirani na srcu, po presaditvi srca ter bolniki, ki jim kirurg vstavi aparat, ki nadomesti delovanje srca.«

Vrste anestezij

Anestezijo delimo na splošno, področno in lokalno. »Med splošno anestezijo bolnik globoko spi oziroma je nezavesten in ne zaznava, kaj se z njim dogaja. Pri uporabi lokalne ali področne anestezije pa ima omrtvičen le del telesa, tako da med operacijo le na tem področju ne čuti bolečin in je pri zavesti,« pojasni. Lokalni anestetik lahko dajo v točno določeno operativno področje (lokalna anestezija), torej v prst, dlan, ramo itd. »Lokalno anestezijo običajno izvede kar kirurg sam. Mora pa biti bolnik na monitorju, ker tudi med lokalno anestezijo lahko pride do zapletov.« Pogosto pa se anesteziolog odloči, da je za bolnika najprimernejša področna (regionalna) anestezija, kjer blizu velikih živcev ali živčnih pletežev vbrizgajo lokalni anestetik.

»Pri epiduralni ali subarahnoidni (spinalni) anesteziji vbrizgamo lokalni anestetik in/ali mešanico drugih učinkovin ob hrbtenični kanal. Tu anestetik oblije živce, ki izhajajo iz hrbtenjače in oživčujejo operativno področje. V zadnjih desetletjih je zelo popularna blokada perifernih živcev in živčnih pletežev. Anesteziolog s pomočjo ultrazvoka poišče periferne živce ter jih blokira. Tako se na primer lahko izvede operacija rame.« Med operacijo je bolnik pri zavesti in čuti, da se v njegovem telesu nekaj dogaja, vendar ga ne boli. Če je za bolnika neprijetno, pa ga anesteziolog še blago sedira.

Pomembna sta tudi premedikacija in »monitoring«. »Premedikacija pomeni, da bolnik zvečer in zjutraj pred operacijo dobi zdravilo za pomiritev in po potrebi tudi zdravilo proti bolečini. Otroci dobijo zdravilo v obliki sirupa ali svečke, odrasli v obliki tablet ali injekcij.« Po premedikaciji bolniki ne smejo več sami vstajati ali hoditi, saj lahko padejo in se poškodujejo. Tudi v operacijsko sobo ne gredo sami, ampak jih tja odpelje osebje bolnišnice. »Kot rečeno, mora med splošno in področno anestezijo anesteziolog nadzorovati veliko različnih funkcij bolnikovega telesa. Tako med vsako anestezijo neprekinjeno nadzoruje srčni utrip, delovanje srca (EKG), krvni tlak, telesno temperaturo, količino kisika v telesu, hitrost in globino dihanja ter globino anestezije.« Ta nadzor se imenuje »monitoring«.

Pred posegom in po njem

Znano je, da bolniki šest ur pred operacijo ne smejo jesti, pijejo pa lahko največ dve uri pred operacijo, a navadno le vodo, kavo ali čaj brez mleka in sladkorja. »Bolnik, ki ima v želodcu pred začetkom anestezije hrano ali tekočino, lahko začne med uvajanjem anestezije bruhati. Izbruhana hrana pa lahko zaide v sapnik in pljuča, kar lahko povzroči smrtno nevarne zaplete.« Pred anestezijo tudi ni priporočljivo kaditi. »Kdor redno jemlje zdravila, jih lahko zaužije s požirkom vode,« še pojasni.

Poudari, da si morajo bolniki pred operacijo odstraniti iz oči kontaktne leče, če jih imajo, ter vzeti protezo iz ust. »Med anestezijo je zmanjšano izločanje solz in se leče v očeh lahko posušijo, sploh če operacijski poseg traja dolgo. Zaradi neodstranjenih leč bi lahko prišlo tudi do poškodbe in okužbe očesa. Zobna proteza pa se lahko pri anesteziranem bolniku sname in zaide v sapnik ali požiralnik, moti pa tudi vstavljanje cevke v sapnik, po kateri med operacijo predihavamo bolnika.«

Ali je anestezija varna? Sogovornica zatrdi, da je, čeprav je včasih povezana tudi z določenim tveganjem. »Svetovne statistike navajajo od tri do pet smrtnih primerov na milijon izvedenih anestezij, kar pomeni zelo majhno tveganje.« Tveganje je večje pri tistih bolnikih, pri katerih je splošno zdravstveno stanje slabo, pri mladih in zdravih pa je zelo majhno.

Zbujanje po operaciji navadno ni težavno, poudari sogovornica. Hitrost zbujanja je odvisna od številnih vzrokov, med drugim tudi od trajanja operacije in splošnega zdravstvenega stanja. »Po operaciji nekatere lahko zebe, drugi lahko čutijo bolečine ali neugodje, nekateri imajo suha usta, lahko jih boli grlo, jih sili na bruhanje ali celo bruhajo. Ti občutki so posledica anestezije, vrste operacije ali bolnikovega specifičnega reagiranja. Te neprijetne občutke skušamo ublažiti z zdravili.«

Po kratkotrajnih ambulantnih anestezijah in operacijah odide bolnik domov po dveh do štirih urah, a vedno v spremstvu odrasle osebe. »Najmanj en dan po anesteziji operiranec ne sme voziti avtomobila ali upravljati motornega stroja (avto, motor, traktor itd.), ne sme sprejemati pomembnih odločitev, podpisovati zakonskih aktov ali piti alkoholnih pijač. Čeprav se počuti dobro, so njegovi refleksi in sposobnost dojemanja upočasnjeni.« Po daljši anesteziji in zahtevnejši operaciji pa o odhodu domov odloči zdravnik.

Sogovornica pravi, da so pri anesteziji mogoči tudi zapleti. Najpogostejši so: blago draženje dihalnih poti, prehodna bolečina v grlu in siljenje na kašelj, poškodbe zob, ustnic in jezika (posledica vstavitve cevke v sapnik), bruhanje in vdihavanje želodčne vsebine, kar ima lahko za posledico hudo pljučnico (pomembno je dosledno upoštevati navodila o neuživanju hrane in tekočine pred anestezijo), možnost prisotnosti zavesti med operacijo, slabost in bruhanje po anesteziji.

Pri starejših ljudeh, ki so imeli že pred operacijo motnje spomina, se po narkozi, še posebej dolgotrajni, lahko pojavijo kratkotrajne motnje spomina, ki navadno po dveh tednih izzvenijo. »Lahko pa se tedaj pokaže tudi demenca,« je sklenila specialistka anesteziologije Maja Šoštarič.

O narkozi
Bolnik med splošno anestezijo in med operativnim posegom spi (hipnotični učinek), bolnika ne boli (analgezija), ne more se premikati (mišična relaksacija) in se ne spomni dogodka, ko se prebudi (amnezija). Operativni poseg se lahko opravi tudi v lokalni ali področni anesteziji, kar pomeni, da je bolečina odvzeta le določenemu delu telesa. Bolnik pa je pri zavesti.

Kaj lahko bolnik stori pred operacijo za varnejšo narkozo?

- Pred načrtovano operacijo naj izboljša svojo kondicijo, morda z vsakodnevno hojo.

- Najmanj šest tednov pred operacijo naj neha kaditi.

- Omeji naj pitje alkoholnih pijač.

- O vseh morebitnih bolezenskih težavah naj obvesti anesteziologa in kirurga.

- Vsa predpisana zdravila naj redno jemlje, vendar mora nanje opozoriti anesteziologa in kirurga. Če jemlje aspirin ali druga zdravila proti strjevanju krvi, mu bosta svetovala, ali naj preneha in kdaj naj preneha jemati ta zdravila.

- Kdor se boji narkoze, naj obišče anestezijski oddelek v izbrani bolnišnici in se z anesteziologom pogovori.  

Neva Železnik, fotografija: osebni arhiv