Paradižniki in paprike za več zdravja
V naravi vse dozori prav tedaj, ko to potrebujemo, pri paradižniku in papriki pa se za naše zdravje le oblika spreminja (poleti sveže, pozimi pa predelano v mezge, vložnine itd.). Oboje pa je hrana, polna vseh dobrot narave, ne glede na sorte ali barvo, od rdečih, rumenih do zelenih.
Paradižnik in paprika izvirata iz Srednje Amerike. V Evropo sta prišla šele s Kolumbom, podobno kot krompir, koruza in še marsikaj. Kar nekaj stoletij je moralo preteči, da so ju v začetku 20. stoletja sprejeli po vsej Evropi. No, paradižnik je v 17. stoletju najprej zaslovel v Italiji, zato so mnogi še danes prepričani, da izvira izpod laškega sonca, še zlasti, ker italijanska kuhinja temelji na – pomodorih.
Prav tako poznamo različne vrste paprik, ki se med seboj razlikujejo po barvi, obliki in okusu. Barvne različice so pri papriki zaradi različne vsebnosti rastlinskih pigmentov – od rumene, oranžne, rdeče do zelene ter mešanice barvnih odtenkov. V jedi vključujmo vse, saj vsaka barva ščiti in hrani določen del telesa.
Dozorel paradižnik je zdrav
Paradižnik spada v družino razhudnikov, podobno kot tobak, krompir, jajčevci, čili ... Ime ima po paradižu, raju. Indijanci so mu pravili tomato, kar pomeni sončeva kri. Po njihovem verovanju je bil tomato eden izmed svetih sadežev v pravrtu ali paradižu. Mnogi trdijo, da bi mu morali reči ljubezenski sadež, saj menda vrača mladostno moč in pomladi srce, ker ima na prerezu obliko srca.
Paradižnik ima zelo veliko vode, kar okrog 95 odstotkov. Med suho snovjo je do 1,6 odstotka beljakovin, 0,3 odstotka maščob in skoraj do pet odstotkov ogljikovih hidratov, predvsem glukoze. Razmeroma veliko je sadnih kislin, med njimi je največ jabolčne in citronske kisline. Med vitamini je kar veliko provitamina A (betakarotena), vitaminov E in C. Nekaj je tudi vitaminov skupine B, zlasti B3, B6 in folna kislina ali B9, ki skupaj z B12 znižujejo vrednost homocisteina v krvi in preprečujejo infarkt. Med minerali je največ bakra, ki spodbuja nastajanje krvi, veliko je mangana za žlezo ščitnico ter kalija, železa, bora, kalcija, magnezija, selena, fosforja, cinka, kobalta in joda.
Odličnost paradižnika so flavonoidi in karotenoidi z likopenom na čelu. Ta daje paradižniku značilno rdečo barvo in je izvrstna zaščita za srce in prostato. Z naraščajočo sončno temperaturo se količina likopena povečuje in krepi intenzivnost rdeče barve. Likopen preprečuje peroksidacijo maščob in posledično uničevanje srčnih celic ter hkrati pospešuje obnavljanje oslabelega srca. Paradižniki so seveda različnih barv in vsaka barva varuje določeni del telesa, zato je najbolje, da vključujemo v jedi različne barve.
Karotenoidi se s toplotno obdelavo ne uničijo. Nasprotno: s kuhanjem in praženjem se osvobodijo vlaknastih delov, zato se poveča njihova absorpcija, a le z dodatkom maščob. Dovolj je že, če ga pokapamo s hladno stisnjenim oljem ali dopolnimo s siri, smetano, panceto, klobaso, pršutom, orehi ipd. Tako bomo tudi pomagali vitaminu A, ki bo po potrebi nastal iz karotenoidov. S svežo in hladno paradižnikovo solato pa bomo dobili manj zaščitnih karotenoidnih snovi, a več vodotopnih vitaminov, ki se s toplotno obdelavo uničijo, na primer vitamin B9. Zato jejmo tako surov kot tudi toplotno obdelan paradižnik.
Zakaj priporočamo paradižnik?
Zaradi vitamina A in likopena je paradižnik v pomoč pri kožnih boleznih in očesnih težavah, zlasti pri degeneraciji rumene pege. Paradižnik alkalizira kri, preprečuje zlepljenje rdečih krvničk, krepi izločanje želodčnega soka in delovanje trebušne slinavke, zato spodbuja prebavo beljakovinske in mastne hrane. Zaradi dobrega razmerja med natrijem in kalijem pomaga zniževati krvni tlak, uravnava črevesje in blaži težave s hemoroidi. Sadne kisline spodbujajo delovanje notranjih organov in apetit. Če paradižnik kombiniramo s špinačo ali blitvo, dobimo še bolj zdravilen učinek za oči, saj likopen preprečuje razpad luteina iz špinače. V limfni tekočini je med karotenoidi okrog polovice likopena, še večji je njegov delež med karotenoidi v prostati. S starostjo se količina likopena zmanjšuje. Ker se ne kopiči v telesu, ga moramo sproti vnašati v telo s hrano. Paradižniki koristijo obema spoloma. Snovi v njih preprečujejo raka na debelem črevesju, danki in jajčnikih. V ljudskem zdravilstvu priporočajo paradižnikov sok za izpiranje čirov v ustih, paradižnikov sok s sirotko pa kot obkladek pri opeklinah. Koristen je tudi v kozmetiki. Masko zoper mastno kožo pripravimo tako, da dobro zmešamo nekaj paradižnikov, kuhanih krompirjev, kumaričnega soka in mleka. Za pol ure damo na obraz in izperemo.
V kulinariki pripravljamo paradižnike na številne načine, a nikoli ga ne smemo kuhati v aluminijasti posodi, ker njegove kisline reagirajo s kovino in nastajajo strupene aluminijeve spojine.
Paprike za zdravo ožilje in daljše življenje
Paprike so enoletne rastline in prav tako iz družine razhudnikov. Z njimi so se najprej srečali španski osvajalci nove celine, zato so jih sprva imenovali španski poper. Najprej so paprike zaslovele v Franciji in so od tod postopno našle pot po vsej Evropi. Paprik je veliko vrst, po namenu uporabe ločimo zelenjavne, začimbne in paradižnikove paprike. Začimbne so manjše, mednje spadajo feferoni in čili. Paradižnikova paprika je križanec med zelenjavno papriko in rebrastim paradižnikom in je dobra za mezgo.
V kuhinji je paprika nepogrešljiva pri dušenem mesu in vseh vrstah golaža, tudi gobovega ali krompirjevega. Brez nje si ni mogoče zamisliti pikantnih juh, zlasti paradižnikove ali fižolove, raznih prikuh in omak, paprikaš pa je po njej dobil ime.
Paprike podaljšujejo življenje, in to predvsem zaradi močnih barv iz vrst antioksidantov. Najbolj zdravilen je kapsaicin, ki pripomore k dobri prekrvavitvi, saj naredi kri bolj tekočo in preprečuje nastajanje krvnih strdkov. Ta spodbuja tvorbo endorfinov, hormonov sreče, in dobrega počutja. Kapsaicina je več v stenah paprike in semenih, zato papriki nikoli ne odstranimo vseh semen. Za dobro prepustnost kapilar skrbijo flavonoid rutin ter vitamina B3 in C. Vsi skupaj preprečujejo nevarnost infarkta in pomagajo zniževati količino škodljivih maščobnih kislin v krvi. Nekatere paprike imajo celo več vitamina C kot limone. Paprike imajo veliko cinka, ki krepi vezivna tkiva, blaži krčne žile, spodbuja prebavo maščob in znižuje holesterol. Kljub temu odsvetujemo čezmerno uživanje paprik vsem, ki so nagnjeni k spontanim krvavitvam ali se jim rane slabo celijo. Prav tako naj ne uživajo paprike tisti z razdraženo ali vneto želodčno in črevesno sluznico.
Recept:
Paradižnik z mocarelo in baziliko
Potrebujemo: srednje velike paradižnike (po enega na osebo), zavitek ali dva mocarele, nekaj vejic oziroma listov bazilike, čebulo ali česen, sol, raznobarvni poper (ali pikanto), nekaj žličk oljčnega olja, po želji limonin sok ali jabolčni kis.
Paradižnike in mocarelo narežemo na rezine, čebulo pa na drobno sesekljamo. Na krožnik izmenjaje polagamo rezino paradižnika, rezino mocarele in listič bazilike. Potresemo s sesekljano čebulo, solimo in popramo, prelijemo z oljčnim oljem in pokapamo z limoninim sokom.
Paradižnikova juha s timijanom in sesekljanim svežim ovčjim sirom: na oljčnem olju prepražimo čebulo ali česen, a le toliko, da zadiši, dodamo narezane paradižnike, po želji popramo in potresemo z ostro papriko, podušimo, po potrebi dodamo vodo, da dosežemo ustrezno gostoto, in zmešamo v mešalniku. Juho na krožnikih potresemo z osmukanimi lističi svežega timijana in sesekljanim mladim ovčjim sirom, ni treba soliti.
Paradižnikova srčna juha: na oljčnem olju prepražimo čebulo, dodamo zeleno, narezano na kocke, bučke in paradižnik. Dušimo, po želji malce solimo, prilijemo malo sladke smetane in zmešamo v mešalniku. Ponudimo tako, da okrasimo s kislo smetano in lističem zelene. Za srce je ta juha zato, ker ima odlično razmerje med natrijem in kalijem.
Paradižnikova juha kot pomoč pri obolenju želodca, jeter in črevesja: paradižnik, koren zelene, čebulo ter rdeči in beli koren narežemo in rahlo prepražimo na čebuli, prilijemo vodo in skuhamo. Solimo in začinimo s peteršiljem, kumino in janežem; po želji dodamo nekaj ovsenih kosmičev.
Mavrična malica: raznobarvne paprike narežemo na trakove, prelijemo z jabolčnim kisom, dodamo nekaj strtih strokov česna ali rezin čebule, prilijemo oljčno olje in solimo. Dodamo nekaj lovorovih in origanovih listov ter vejico rožmarina. To pustimo vsaj en dan na sobni temperaturi, da se napoji. Vzamemo paprike iz te kvaše, dodamo kravji, ovčji ali kozji sir, narezan na kocke, prelijemo z oljčnim oljem in potresemo s peteršiljem.
