Velika odgovornost
Za slovenske zmage
Izvolitev Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN je zagotovo uspeh naših prizadevanj za uveljavitev na mednarodnem prizorišču. Ob dvotretjinski podpori članic svetovne organizacije vendarle velja vprašati, kako je prišlo do tako prepričljive »zmage«. V bistvu je to velik uspeh slovenske diplomacije, ki je veliko večino držav prepričala, da je vredna njihovega zaupanja. Za mesto v varnostnem svetu je namreč poleg Slovenije kandidirala tudi Belorusija, ki je zelo očitna podpornica ruske agresije na Ukrajino. Slovenija pa je skupaj z veliko večino članic OZN jasno obsodila rusko kršitev ustanovne listine OZN.
Vojna v Ukrajini je korenito spremenila razmere v mednarodni skupnosti. Najbolj je mogoče njene posledice občutiti v Evropi in državah svetovnega »juga« (zlasti v Afriki). Podražila sta se energija in hrana (Ukrajina je ena najpomembnejših pridelovalk žit), spremenjene gospodarske razmere na svetovni ravni so povečale inflacijo, skrb zaradi zaostrenih varnostnih okoliščin pa je spodbudila države k povečanju stroškov za obrambo. Zadnje je »voda na mlin« orožarski industriji, ki v takih okoliščinah kuje rekordne dobičke.
Kaj lahko stori Slovenija kot nestalna članica Varnostnega sveta OZN? Morda bi bilo prav, da »obudi« sporazum med Rusijo in Ukrajino, ki ga mednarodna skupnost pozna kot Minsk-2. V bistvu je to edina mednarodna pogodba, ki obe državi zavezuje k spoštovanju ozemeljske celovitosti Ukrajine in varovanju ruske skupnosti v tej državi. »Botri« tega dogovora sta bili Francija (stalna članica Varnostnega sveta OZN) in Nemčija. Lahko verjamemo, da bi Francija tako pobudo podprla in verjetno bi ji bila naklonjena tudi Kitajska, ki je prav tako stalna članica tega telesa svetovne organizacije. Vprašanje pa je, ali so ZDA in Velika Britanija za uveljavitev sporazuma Minsk-2. Američani zagovarjajo trditev, da mora Rusija v Ukrajini doživeti vojaški poraz, in Britanci jih v tem podpirajo. O tem govorijo zelo velike dobave orožja Ukrajini. Kljub temu pa je razmerje moči še zmeraj v rusko korist, zato je pričakovati, da bo ta vojna dolgotrajna. Kot rečeno, iskanje rešitve mora do neke mere zadovoljiti tako Ukrajince kot Ruse. Do zdaj so se oboji strinjali z dogovorom, ki so ga podpisali v beloruskem Minsku.
Ukrajina je do zdaj prejela že več kot 50 milijard dolarjev zahodne pomoči (pretežno v orožju). To pomoč bo na koncu koncev morala nekako vrniti. Evropska unija sicer obljublja pomoč pri odpravljanju posledic vojne, vendar tudi v mednarodni skupnosti velja pravilo, da nobeno kosilo ni zastonj. Zato je zelo verjetno, da bodo upravljanje ukrajinskih dolgov prevzeli mednarodni finančni skladi v zameno za koncesije v proizvodnji žit in strateških surovin. In tako kot vselej bodo največji vojni davek plačali običajni državljani.
S članstvom v varnostnem svetu je Slovenija okrepila svoj položaj v mednarodni skupnosti, vendar se mora zavedati, da je le nestalna članica v »svetovni vladi«. Drži, da se moramo pri svojih odločitvah naslanjati na svoje članstvo v Evropski uniji in zvezi NATO. Pa vendar ti povezavi še ne pomenita slepega sledenja največjim. Poslušati je treba tudi glasove tistih držav, ki so najbolj prizadete. Ko gre na primer za podnebne spremembe, je to zelo nazorno, ko govorimo o oskrbi z zdravo pitno vodo. Slovenija bi lahko spodbudila članice svetovne organizacije, da ustanovijo sklad za oskrbo z vodo. Geologi pravijo, da je pod afriškimi puščavami dovolj zalog ne le za pitje, ampak tudi za pridelavo hrane.
V času, ko naša država prevzema pomembno odgovornost v svetovni skupnosti, bi bilo prav, da se umirijo tudi »domače strasti«. Nobena država, ki je navznoter razklana, ni uspešna v mednarodni skupnosti, pa čeprav je – po spletu okoliščin – članica najpomembnejšega telesa svetovne organizacije.
