SPOMINI NA POLETJA

Prosti čas | julij '23

Literarne strani

Na povabilo, da nam opišete, kako ste preživljali poletja v otroštvu in mladosti, ste se odzvali v lepem številu. Da bi objavili kar največ vaših spominov, smo pisma skrajšali in priredili. Vsem hvala za odziv in lepo poletje vam želimo! Uredništvo

Bilo je v petdesetih letih in dopust na morju se je veliki večini povprečnih ljudi zdel nepredstavljiv. Mislila sem, da mora biti morje nekaj veličastnega, gromozanskega, nepojmljivega. Zemlja, nebo, sonce, luna, zvezde, živali in rastline, vse to je bilo v mojem doživljajskem svetu, kaj pa je morje, si nisem znala predstavljati. Kar naprej sem spraševala mamo vse mogoče stvari o njem in bila sem osupla, ko mi je povedala, da je morje mnogo večje kot Šobčev bajer, v katerem sem se naučila plavati kot kužek, in tudi mnogo večje kot Blejsko jezero, po katerem sva se enkrat peljali s pletnjo. Nato pa naju je nekoč mama prijavila na dvodnevni izlet, ki ga je organiziral sindikat tovarne, v kateri je delala. Spominjam se, kako nama je še zadnji večer pred odhodom doma na šivalnem stroju šivala kopalke. Šli smo v Selce, počitniški dom tovarne je stal blizu kopališča.

Prva sem zagledala morje, saj sem med vožnjo ves čas strmela skozi okno. To, kar sem videla tedaj, je presegalo vso mojo sicer bujno domišljijo in vsa moja pričakovanja. Ko smo izstopili, sem pri priči stekla na obalo. Stala sem kot uročena in gledala neizmerno ponjavo vode z nepopisnim občudovanjem. Pozneje sem z drugimi vred pogumno šla v morje; spominjam se, kako so se mišice skrčile v napetosti in so moje roke zagrabile črn gumijast obroč, zračnico avtomobilskega kolesa, in se ga oklenile kot rešilne bilke. Plavanje v morju je bilo popolnoma nekaj drugega kot med pupki v Šobčevem bajerju. Tu so bili valovi, ki so ti nosili slano vodo v usta in te hkrati kar sami zibali sem ter tja. Še lahko zatipam na dnu spomina moker pesek in naramnice kopalk, ki so mi ves čas lezle z ramen. Stekla sem po mokrih skalah in zdrsnilo mi je, padla sem in se ujela na laket. Koža se je odrgnila, slana voda se je zažrla v svežo rano, a nisem se ukvarjala z bolečim občutkom. Tudi slikali smo se v topli mivki na obali. Še čutim močno sonce na svojih rokah in novo gumijasto žogo, ki se je oklepam. Ko danes kdaj gledam fotografije, se komaj še prepoznam. Okostnjaček na sliki je dolgokrak in dolgorok, a me je en sam svetel nasmeh. Danes se ne znam več tako smejati.

Ivanka Korošec

Bilo je poletje 1957 – počitnice. Ata cestar mi je pri cestni upravi izposloval počitniško delo. V dveh mesecih, juliju in avgustu, sem zaslužila za čevlje in obleko ter knjige, za vpis v gimnazijo (takrat višjo gimnazijo). Tako sem z delom na cesti z lopato tako rekoč v otroških rokah zaslužila, da sem si lahko nekaj kupila. Morje sem prvič videla pri dvajsetih letih, pa sem vseeno doživela pokojnino. Danes pa otroci morajo na morje, v hribe in tujino, ker pri nas že ni več dovolj dobro, pa jim tudi kakšno navadno delo ne bi škodilo, da bi bolj cenili življenje.

 I. K.

Rodila sem se leta 1930, moja zvesta Zlatka pa 1934. Ona je bila moja edina družba, sosedje so bili vsi na drugi strani proge, tam je bila železniška postaja. Starši nama niso pustili, da bi hodili čez progo, tam je bilo dosti otrok, ki sva jih lahko samo opazovali. Mama je naredila žogo iz cunj. Najini starši so bili skrbni in so naju imeli radi. Leta 1942 sem bila še otrok, ko so pridrveli italijanski vojaki z naperjenimi puškami, celo družino odpeljali na postajo ter nas in še 34 drugih črnomaljskih družin strpali v živilske vagone. Tako so nas pripeljali do Reke in čez morje z ladjo na otok Rab v taborišče, takrat sem videla prvič morje, ki mi pa ni ostalo v lepem spominu. Res je, kar je spesnila Manca Komanova: Otok Arbe, letovišče, cvet Jadranskega morja, zdaj zdaj postalo si morišče naroda slovenskega.

Cvetka Planinc

S počasnim korakom komaj prisopiham domov, ni kaj, stara sem 76 let, zaradi raka so mi odstranili del pljuč, in vzamem v roke album in moje misli se vrnejo v otroška leta in počitnice. Rojena sem bila v srednje veliki vasi, bili smo kočarji in preživljali smo se z dnino pri bogatih kmetih. Že kot majhna sem morala delati na polju, pasti živino, da sem za plačilo dobila liter mleka, kakšen kilogram krompirja in lahko sem si nabrala jabolka in hruške, ki so padli z dreves. Nisem bila jezna, tako je pač bilo naše življenje. Sem se pa razlikovala od drugih otrok, in to ne samo po revščini, pač pa sem zelo rada brala. Za vse druge je bila to izguba časa. V tistih časih je bila popularna zbirka Mohorjeve družbe in kmetje so bili seveda nanjo naročeni, a ne zato, da bi jo brali, ampak zato, da bi se razkazovali. Tako sem včasih prosila, da mi namesto mleka dajo kakšno knjigo, čeprav sem vedela, da bo doma vse narobe. Toda knjige so bile moj svet, z njimi sem lahko potovala, spoznavala druge ljudi in običaje, eksotične živali in uživala ob pogledu na veličastne gore in ledenike, ki so se bleščali v soncu.

Ja, poletja, počitnice, to je bil čas dela. Žetev pšenice, in ko je bila ta pokošena, sem pobirala po strnišču odpadlo klasje. Bila sem zelo pridna, vedno sem ga nabrala največ, čeprav so mi bose noge od hoje po strnišču krvavele. Pa nič zato, veselila sem se zrnja, ki ga je mama zmlela v žrmljah, in tako smo za praznike končno namesto koruznega lahko jedli beli kruh. Začelo se je tudi izkopavanje krompirja, ki smo ga otroci pobirali in spravljali v vreče. Bil je tudi začetek setve poljščin za jesen in zimo.

Če sem pa imela kakšno urico časa, sem jo izkoristila za namakanje nog v bližnjem potočku. Voda mi je segala samo do gležnjev, vendar sem si predstavljala, da sem v morju in me oblivajo valovi, in kar čutila sem slan priokus na ustnicah. Ko sem bila stara 12 let, smo se zaradi očimove službe preselili na Obalo, ker je v našem kraju ni bilo. Vsi so mi bili nevoščljivi, da bom živela ob morju in uživala. Toda tam me je čakalo spet celodnevno delo in moje pričakovanje, da bom končno videla morje, ni prineslo nobenega navdušenja. Edino, kar me je še veselilo, je bilo branje knjig in pisanje o vsem, kar se mi je dogajalo, in to ponoči ob luninem siju, kajti elektrika je bila draga in je nisem smela uporabljati.

Emilijana Crgol

Junija leta 1969 sem končala osnovno šolo in se vpisala v ekonomsko srednjo šolo. Doma ni bilo denarja, in ker sem potrebovala kup stvari, sem si morala denar zaslužiti. Botrica Katica mi je uredila delo za kar cela dva meseca. Delala sem na Pobrežju na Greenwichu, kjer je bila samopostrežna restavracija. Tja so delavci prihajali na malice in kosila. Pobirala sem posodo z miz, čistila mize, pomivala posodo, čistila tla, kuhinjo in vse drugo, kar je spadalo zraven. Že ob štirih zjutraj sem se spustila po bregu do Malečnika na prvi avtobus. Ob šestih sem namreč že morala delati. Delala sem do osmih zvečer in nato z avtobusom ob devetih nazaj do Malečnika in po bregu peš domov. Vsak ljubi dan, v soboto in nedeljo sem imela prosto.

Ampak ko sem po dveh mesecih nehala delati, sem bila neizmerno vesela. V žepu sem imela toliko denarja, da sem si kupila vse šolske stvari, sandale, rumeno krilo in črno majico, za jesen bež plašč in za zimo črne škornje z vezalkami in zelen zimski plašč. In tako sem si nato denar služila vsake počitnice …

Marija Krajnc

Rojena sem v Medvodah v delavski družini. Ko sem bila stara tri leta, smo se preselili v Šentvid pri Ljubljani, kjer je oče dobil stanovanje od podjetja, kjer je delal. Otroci osmih družin smo odraščali skupaj. Prav vsak dan smo bili od jutra do večera na igrišču pred hišo, kjer smo zganjali raznovrstne vragolije. Bili smo sproščeni, saj takrat ni bilo prometa, le kakšen kmečki voz. Starši so nas kontrolirali skozi okno in poklicali so nas samo takrat, ko smo imeli kosilo ali večerjo. Bile so tudi kakšne »batine« ali vlečenje za lase, vendar smo se otroci med seboj vse pomenili in se pobotali.

Igrali smo se razne igre, kot so črni peter, ristanc, hulahup, se žogali, skakali s kolebnico ali pa se igrali trgovino. Od doma smo prinesli piškote ali bombone in smo si jih izmenjavali kot trgovci. Najpopularnejše je bilo skrivanje. Deklice smo se igrale s punčkami, fantje so izdelovali šotore, frače ali s kamni zbijali pločevinke in tudi kakšno gugalnico jim je uspelo izdelati. Poleti smo na travnik pred hišo pogrnili odeje in se po cele dneve valjali in igrali, brali. Včasih smo pripravili gledališko igro. Vse družine smo imele kokoši in zajce in otroci smo jih zelo radi hranili.

Včasih smo šli čez cesto do kmetije in prosili za koruzo ali krompir, ki smo ga potem spekli na ognju. Seveda smo obljubili, da bomo pomagali pobirati krompir na polju, kar smo tudi radi storili. Rabutali smo najlepše češnje v ulici. Učili smo se vožnje s kolesi in skiroji. V neposredni bližini je bila vojašnica, in ko je kak vojak šel mimo, smo ga vedno kaj hecali, on pa nas. Pozimi, ko je bilo veliko snega, tudi do metra, so nas vlekli na saneh in prav uživali z nami.

Včasih so nam pa starši tudi naložili kakšno delo, recimo čiščenje plevela po dvorišču in na vrtovih, pospravljanje drv za zimo, čiščenje čevljev in koles ... In potem so nam mame pripravile malico, ki smo jo skupaj pojedli. Eden od sosedov je imel črno-beli televizor in za praznike smo skupaj gledali slike in se čudili, od kod vse to prihaja. Otroci smo sedeli na tleh, starši pa na stolih.

Med počitnicami sem velikokrat hodila k stari mami in staremu atu v Medvode, kjer sva z atom v Soro namakala noge. Stara mama je imela jogije iz koruznega ličkanja in še danes se spominjam, kako je šumelo, ko sem spala v postelji. Čez nekaj dni se je to ličkanje čisto poleglo po telesu in se je na njem zelo sladko spalo. Moj oče je imel na hribu nad Medvodami čebelnjak, kjer smo vsak teden poslušali brenčanje čebelic in opazovali njihovo delo na paši. Poseben praznik pa je bil točenje medu, takrat smo se otroci najedli medu, da nas je nekaj dni pekla zgaga.

V očetovem podjetju so imeli na morju počitniški dom, kamor smo tudi hodili z družinami skupaj, saj smo se razumeli kot ena družina, tako da smo otroci tudi na morju uživali skupaj in tekmovali, kdo se bo prej naučil plavati, skakati v vodo in potapljati. Ko smo sedli v šolske klopi, pa smo skupaj pešačili v šolo in premlevali, kaj in kakšni predmeti in naloge nas čakajo. Pomagali smo drug drugemu, in če je kdo zbolel, smo šli k njemu in mu pomagali prepisovati naloge. Vračanje iz šole pa je bilo še bolj zabavno, saj smo vmes vedno komu še kaj zagodli.

Milena Škrbina

Rodila sem se kot tretji otrok od sedmih na majhni kmetiji na Notranjskem. Ko sem bila stara osem let in pol, sem šla za varuško (pestrno) osemmesečne sestrične. Ko je bila stara leto in pol, je njenega očeta do smrti povozil vlak. Tako sem ostala pri njih in moje otroštvo se je končalo. Bila sem varuška, dekla, hlapec in gozdar. Poletja sem preživljala na paši goveda, delala na njivah, travnikih pa tudi pri podiranju smrek, in to z navadno žago, saj motornih takrat sploh nismo poznali. Vsa dela so bila ročna. Po šestih letih, tj. leta 1959, ko sem bila v osmem razredu osnovne šole, sem odšla domov. Za zaključek šolskega leta je učitelj Zoltan Železen organiziral dvodnevni izlet na Rab. Bila sem brez denarja, zato sem dva dni izostala od pouka. Pri bogatem kmetu sem okopavala in plela krompir ter zaslužila takratnih 500 dinarjev.

Pri skoraj petnajstih letih sem prvič videla morje. To je moj najlepši spomin na poletje, drugače pa samo delo in še enkrat delo. Nismo imeli televizije ne radia. Ob nedeljah pa nam je učitelj posodil žogo, da smo lahko na šolskem dvorišču do onemoglosti igrali med dvema ognjema.

 Angelca Puš 

Živel sem v železniški čuvajnici ob progi brez bližnjih sosedov in vrstnikov, s katerimi bi se lahko igral in preganjal čas v času poletnih počitnic. V družini sem bil najmlajši, zato sem si moral sam poiskati zabavo, edini dogodek je bil vlak in štetje vagonov, ki sem si jih redno zapisoval. Doma nismo imeli elektrike ne radia ne časopisa, vse, kar sem izvedel, sem izvedel tako, da sem poslušal starejše, ko so se pogovarjali, če je kdo prišel na obisk.

Svetla točka mojih počitnic je bil čas, ki sem ga preživel v Zavrsniku pri starih starših, teti in stricu. Pri njih so imeli mlin in stope, tam sem bil polno zaposlen, v mlinu sem pomagal zajemati moko z veliko leseno žlico in jo nalagati v vreče, opazoval sem mlinska kolesa, ki so se vrtela s pomočjo vode, vrtenje mlinskih kamnov in tresenje sit za sejanje različne moke.

Najbolj dolgočasno je bilo klepanje mlinskega kamna, ko je bilo treba s posebnim kladivom tolči po mlinskem kamnu, da je postal spet hrapav in so se zrna žita med vrtenjem drobila. Tako sem največ časa preživel v mlinu, čeprav je bilo v okolici dovolj vrstnikov in bi se lahko z njimi tudi igral.

Včasih me je stara mama, ko je šla s cizo, to je voz na dveh velikih kolesih, vzela s seboj nabirat hrano za prašiče ob manjšem potoku. Po potoku sem lahko tudi hodil, saj me doma niso pustili do reke Save, ker je bila deroča in nevarna, ali po poti vlekel cizo, dokler ni bila pretežka. Ob nedeljah sem moral zelo zgodaj vstati in iti s staro mamo k prvi maši v cerkev, ki je bila oddaljena 30 minut hoje po prašni makadamski cesti. Na počitnicah pri starih starših, ki sem jih zelo spoštoval, je bil vsak dan na mizi hlebec belega kruha, pokrit z belim prtom. Čeprav mi je stara mama naročila, naj si, če bom lačen, odrežem kruh, si ga sam nisem upal, ampak sem prosil za rezino. Pred vsakim obrokom pa smo skupaj za mizo tudi molili.

Zadnje osnovnošolske počitnice sem preživel delovno. Pomagal sem geometrom, ki so pripravljali načrte za elektrifikacijo od železniške postaje Trbovlje do Save, pri meritvah raznih kamnitih mostov, škarp in ograj, saj sem teren dobro poznal in z merjenjem višine in širine terena sporočal podatke geometru, ki jih je vnašal v svoje mape. To je bil moj prvi honorar.

Alojz Škerbec 

Počitnice so tu! Zdaj bodo dnevi samo moji, nič učenja in nalog, le dolgo jutranje spanje. Iz knjižnice bom prinesla veliko knjig. Naskrivaj bom brala tudi ljubezenske romane. Ob nedeljah bom hodila s starši v planine in poleti bi odšli na morje. Opazila sem, da ima mama v kuverti spravljenega nekaj denarja. Želeli smo letovati v Crikvenici. Tovarna, v kateri je zaposlen oče, ima ob morju počitniški dom za svoje delavce. Bila bi vse dni na plaži. Veliko bi plavala in spoznala nove prijatelje, zvečer bi se s starši sprehajala po promenadi in pred hotelom poslušala plesno glasbo, sem kovala načrte, medtem ko sem se s spričevalom v torbi veselo vračala proti domu. Uspešno sem zaključila sedmi razred osnovne šole in počutila sem se zelo pametno in dokaj odraslo. Starejši sestri, ki sta bili že zaposleni, a še doma, sem odrinila iz svojih počitniških načrtov. Toda »pobožne želje« so eno, odraščanje v številni družini pa nekaj čisto drugega.

V najstniških letih sem morala med šolskimi počitnicami pomagati pri resnejših gospodinjskih opravilih. A sem se temu upirala in tudi jezikala. Včasih sem se potuhnila in naskrivaj s knjigo v roki zbežala za drvarnico. Tu je bil moj najljubši kotiček, moje zavetje z majhno leseno klopco. Tukaj sem prebrala veliko knjig in fantaziji dajala prosto pot.

Zjutraj sem lahko poležavala dalj časa, a ne, če je družino čakala »žehta«. To pomeni pranje in sušenje veliko umazanega perila od vseh družinskih članov. Za mamo je bil to naporen in stresen dan, ki je nastopil vsakih štirinajst dni. Prali smo v pralnici, ki je bila v kletnih prostorih sosedne stavbe in skupna za osem družin. Bil je to temačen prostor, po kotih plesniv, z nizkim stropom. Imel je le manjši okni v steni in vratih. V pralnici je bila ob steni zidana peč z ogromnim železnim kotlom s pokrovom. V njem se je prekuhavalo perilo. Ob stenah pa so bila tudi betonska korita za splakovanje perila. Za »žehto« je bilo treba vstati zelo zgodaj, da je bila oprana in vsaj delno posušena že dopoldne, ker je mamo nato čakalo še kuhanje kosila. Med šolskimi počitnicami sem pri žehti pomagala tudi sama. Seveda le lažja dela. V pralnici smo prali predvsem belo in svetlo pisano perilo iz bombaža, ki se je lahko prekuhalo v kotlu s posebnim pralnim praškom Plavi radion. Takratna novost. Takega sva potem drgnili po perilniku oziroma »rifle mašini«, kot smo mu rekli po domače. Temno pisano perilo pa naju je čakalo namočeno v lugu, da se »požuli«. Kadar se je prekuhavala posteljnina in je mama z veliko leseno kuhalnico mešala po kotlu, se mi je zasmilila. Rada bi ji pomagala, a me ni nikoli spustila blizu vročega kotla, da se ne bi poparila.

In zgodilo se je. A ne opeklina, ampak mamina huda jeza. V kotlu je med belim perilom plavala nogavica črne barve. K sreči se perilo še ni dolgo kuhalo in je samo malo posivelo. Moja krivda. Čista pubertetniška pozabljivost in raztresenost pri sortiranju perila. A vseeno nisem razumela, zakaj se tako jezi, saj je perilo čisto malo sive barve. Takrat sem dobila prvo pravo gospodinjsko lekcijo, da je lepo oprano in snežno belo perilo, ki se suši na dvorišču, ponos vsake gospodinje.

Sledilo je izpiranje. Moja skrb je bila, da sem mami podajala posamezne kose perila iz enega korita, napolnjenega z vodo, v drugega. Ko v koritu ni bilo več perila, vsaj mislila sem tako, sem odprla odtok. Zelo sem morala paziti, da ne bi široka odprtina v koritu posrkala pozabljene nogavice ali robca. To se mi je že prevečkrat zgodilo in tako smo imeli doma kar nekaj neparnih nogavic, pa tudi slabo voljo.

»Žehto« smo sušili na skupnem dvorišču, ob slabem vremenu in pozimi pa na podstrešju. Vsaka gospodinja je imela svoj prostor z napeljanimi vrvmi za obešanje perila. Če so se sušile rjuhe in prevleke, smo obešali perilo po vsem dvorišču. In tisti dan je bilo tudi tako. Dobila sem novo zadolžitev. Paziti sem morala, kdaj bo začelo deževati, da bi pravočasno pobrala perilo. Ker na nebu ni bilo temnih sivih oblakov, sem brez skrbi s knjigo v roki odhitela v kotiček za drvarnico. Sredi napetega branja sem nenadoma zaslišala ropot. Takoj se mi je posvetilo. Že prejšnje dni mi je mama naročala, naj opazujem, kdaj bodo pripeljali premog. »In to se je zgodilo ravno danes, ko visi žehta,« sem se naglas jezila in hitro stekla po mamo. Voz s konjsko vprego, naložen s premogom, se je že bližal našemu dvorišču.

Mudilo se je, ker voznik zaradi konja ni rad čakal. Pri pobiranju napol posušenega perila nama je pomagala še soseda, ki je bila k sreči doma. Pred drvarnico se je črno pokadilo, ko se je z voza na tla stresel premog. »Kako umazano bi bilo perilo, če … In ves najin trud pri 'žehti' bi bil zaman!« sem v postelji premlevala dogodek.

Ivana Jana Cvirn

Živela sem v Praprečah pri Straži na majhni kmetiji. Starši so bili zaposleni v Opekarni Zalog. Imela sem starejšega brata in sestro. Z nami je živela tudi stara mama, s katero sem preživela veliko časa. Z njo sem hodila na njive in opravljala razna kmečka dela ter v »šajtrgi« vozila domov pesine liste in druge pridelke, da je stara mama skuhala v kotlu hrano za prašiče. Imeli smo dve kravi in prašiče, treba je bilo poskrbeti za živino, pa tudi denarja ni bilo za dopust. Mama v svojem življenju nikoli ni šla na dopust, medtem ko je oče, ko je bil že starejši, šel s hčerko in njeno družino.

Kako se spominjam počitnic? Delovno. V bližini mojega kraja na Potoku, v Jurki vasi, Vavti vasi, Srebrničah so bili nasadi hmelja. Vsako leto smo ga obirali, in sicer stara mama, brat, sestra, bratranec in jaz. Vsako jutro smo se peš odpravili do hmeljišča. S seboj smo vzeli nizke stolčke, posodo in hrano ter pijačo. Hmelj smo obirali od jutra do večera, to je trajalo več tednov. Bili smo v vrsti. Vsak obiralec je potegnil hmelj na tla, celo rastlino je bilo treba obrati, pri tem pa ločevati zelen, lep hmelj od rjavega. Pri delu so nas tudi kontrolirali. Iskali smo senco, saj je bilo vroče. Ko je bila posoda polna, si jo odnesel k merilcu. Za vsak mernik si dobil listek. Na koncu, ko je bil obran ves hmelj v vseh krajih, si za vse listke, ki si jih prinesel, dobil izplačilo v denarju. Stara mama pa je ves zaslužek razdelila nam, svojim vnukom, ki smo jo spremljali pri obiranju hmelja. Z denarjem, ki sem ga zaslužila z obiranjem hmelja, sem si kupila oblačila, šolske potrebščine ter si izpolnila tudi kakšno skrito željo. Spomnim se, da sva si s sestro enkrat skupaj kupili gramofon, drugo leto pisalno mizo. Oboje imam še danes.

Med počitnicami smo nabirali tudi borovnice. Nabirali smo jih tudi v osnovni šoli vsi učenci iz razreda za šolsko kuhinjo. V šoli so naredili borovničev sok, ki smo ga dobili za malico.

Morje sem videla, ko smo v 8. razredu odšli na končni izlet v Dubrovnik. Pluli smo z ladjo. Kot študentka pedagoške akademije in na začetku svoje poklicne poti, ko sem bila v OŠ Šmihel v Novem mestu zaposlena kot razredna učiteljica, sem bila kar nekaj let vzgojiteljica v koloniji z otroki, in sicer na letovanju na Debelem rtiču in v Luciji pri Portorožu. Letovanja so pripravili pri Rdečem križu. Vzgojitelje so na to pripravljali, imeli smo izobraževanja. V kolonijah smo vzgojitelji dobili skupino, v kateri je bilo deset do 12 otrok. Delo z otroki je bilo odgovorno in zahtevno, a tudi lepo in zabavno. S tem sem zaslužila denar, ki sem ga uporabila za študij, kasneje, ko sem bila že zaposlena, pa sem si laže kupila avto. Med počitnicami sem kar tri leta delala tudi na pisemskem oddelku novomeške pošte. Spomnim se, da je bila takrat odprta tudi ob nedeljah.

Helena Murgelj

Rodila sem se kot nezakonski otrok. Čeprav nisem bila deležna očetovske ljubezni, sem bila ljubljena in zaželena. Živela sem pri dedku, stricu in teti na ogromni kmetiji, na gruntu, ki mu ni bilo videti konca. Mama je hodila v službo v deset kilometrov oddaljeno tovarno; vsak dan peš. Prostrana polja in širni travniki so bili moje igrišče, igrače pa na dosegu roke na vsakem koraku: kamenčki, regratove lučke, storži, stebla trpotca, listi dreves … Tudi kakšna punčka iz cunj in žoga sta se našli vmes. Da o hišnih ljubljenčkih ne govorimo. Pes, mačja družina, koklja s piščanci, kobili Breda in Zora, ki sem se ju zelo bala, saj nista marali človekove bližine: ena je grizla, druga brcala.

Šole sem se zelo veselila. Miklavž mi je prinesel Prvo čitanko in majhen platnen nahrbtnik, ki je spominjal na vojaškega. Če bi ga zdaj položili zraven pisanih torbic, bi bil videti prav klavrno, a zame je bil takrat najlepši »ruksak« pod soncem. Tisti večer sem spala z njim in trde platnice čitanke me niso prav nič motile.

A do začetka šole je bilo še skoraj celo leto. Kolikokrat sem prelistala knjigo in občudovala Ano pa Iva pa gasilce, ki gasijo požar! Kolikokrat sem se oblekla v oblekico, ki je bila pripravljena za svečani dogodek, in se v njej vrtela pred ogledalom. Čas pa je tako počasi mineval ... Ko je končno prišel težko pričakovani prvi šolski dan, sem se oblekla že dve uri prej, z nahrbtnikom na ramah sedela pred uro in čakala, da se bosta kazalca prekrila na številki dvanajst, kajti tedaj sem se lahko podala na dobro uro dolgo pot do šole.

Podružnična šola je imela samo dve učilnici. Po dva razreda sta bila združena. Bila sem pridna učenka, a sem nekoč, ko nisem naredila domače naloge, dobila nezadostno. Sošolci so me zmerjali z »enarco«. Pot do šole je bila polna vabljivih izzivov. Pa tudi strahov. Kadar sem šla sama skozi gozd, je šumelo v vsakem grmu in vsepovsod sem videla prikazni.

Imela sem dolge in goste zlatorumene lase z mehkimi kodri. Ob sobotah je bil čas za osebno nego in higieno, tako da me je mama tedaj počesala bolj temeljito. In temeljito me je tudi cukalo. S teto sem hodila na vrt in polje, grabila travo, krmila kokoši in … večno sanjarila. Že zelo zgodaj se je pokazala moja ustvarjalna domišljija. Mama mi je kupila lepe belo-modre platnene copatke. A jaz sem si neznansko želela sandale. Vzela sem škarje in jih »predelala«. 

 Magda Kastelic Hočevar

Kdaj sem prvič videla morje? Imela sem dvanajst let. Takrat je bilo življenje zelo drugačno. Malo je bilo avtomobilov. Ljudje niso hodili na počitnice, še plavati je znal malokdo. Moj oče je bil eden redkih, ki je kupil rabljeno opel olimpijo in jo uporabljal v glavnem za posel.

Ker občina ni imela službenega vozila, so ga občinski možje marsikdaj uporabili kot prevoznika pomembnih ljudi. Tako sem kot majhna deklica spoznala dr. Ljubo Prenner, zelo znano odvetnico. Kako nenavadna je bila gospa v moški obleki s klobukom na glavi! Moj oče je bil zelo veder in gostoljuben človek in vse te pomembneže je pripeljal tudi domov. Tako je v naši skromni kuhinji sedel pisatelj France Bevk.

Spomnim se asfaltiranja ceste čez Trojane, kjer je tudi oče sodeloval pri prevozih. Nekega poletnega dne je nama s sestro obljubil, da naju bo peljal na enodnevni izlet v Opatijo. V turistično mesto, kjer so letovali tudi cesarji. Zelo sem se veselila izleta, čeprav mi je bilo vedno slabo v avtu. No, prišla je nedelja, ko smo se peljali na morje. Dan je bil siv, deževalo je celo pot, a moje sreče, da bom videla morje, niti dež ni mogel skaliti. Obala je bila prazna, samo jaz in sestra sva skakali po njej in od veselja delali kolesa. Takoj sem s prstom preverila, ali je voda res slana.

Kje je že ta čas? Očeta že davno ni več. Tudi jaz sem v letih, kjer že močno sekajo v našem gozdu, kot pravi prijateljica. Pa vendar ne bom nikoli pozabila poletnih potepanj po gozdu, brodenja po potoku in rabutanja jabolk pri teti Johani! V prvi razred sem šla leto prezgodaj, ker sva imeli s sestrično enaki imeni in priimka. Bila sem radoveden otrok, a sredi šolskega leta sem se naveličala hoditi k pouku. Mama je rešila problem tako, da me je sestra vozila v šolo s kolesom. V osnovni šoli bi zdaj rekli, da sem bila zasmehovana, ker smo se priselili iz Celja in me je označevalo štajersko narečje. Na petdesetletnici osnovne šole so me sošolci spomnili, kako sem se branila, da bom povedala tovarišu. Seveda tega nisem nikoli naredila.

 Metka Božič

Moji spomini segajo globoko v otroštvo, saj smo kmalu po napadu Italijanov bežali iz Ljubljane na Štajersko. V bližini Jurkloštra, približno 14 kilometrov od železnice, smo dobili eno staro stavbo s sobo in kuhinjo, spodaj pa je bila kovačnica. Mama in oče sta delala za preživetje, na kmetijah je primanjkovalo delovne sile; ljudje so bili izseljeni, zaprti, mlajši v nemški vojski ali pa kasneje v partizanih. V kraju, kjer smo živeli, je bila šola, najprej je bil pouk v nemščini, kasneje v slovenščini, saj je bila blizu tudi prva šola na osvobojenem Štajerskem (Henina pod Lisco). Naša šola je bila kasneje požgana in smo tako imeli občasno pouk vse starostne skupine v enem prostoru. Takrat nas je glasbo učil prof. Radovan Gobec in nas pripravljal tudi na manjše nastope. O kakšnih počitnicah nismo niti slišali, bili smo pač doma in delali. Jaz sem skupaj z enako staro sorodnico poleti nabirala »vodeniko in tačke« za hrano za prašiče, grabili sva seno, pobirali sadje in podobno. V času sezone smo nabirali borovnice, maline, gobe.

Po končani drugi svetovni vojni smo začeli pouk junija. Preselili smo se v večjo hišo z malo obdelovalne zemlje, nekaj pa smo je vzeli v najem, v zameno pa pomagali najemodajalcu pri kmečkih opravilih, na primer pri sušenju sena, predelavi žita in podobno. V kraju ni bilo elektrike, zato smo nabirali suha drva za kuhanje in ogrevanje. Kmalu se je uredil tudi pouk, seveda je bilo treba tako kot v prostih dnevih delati tudi po pouku. O morju smo slišali le v pesmi Buči, buči, morje Adriansko, ta pesem je izšla v Cicibanu. Prvič sem ga videla pri 20 letih.

Jožica Subotić

Rodila sem se leta 1945 in v mojem otroštvu smo morali doma pomagati pri delu, saj smo imeli manjšo kmetijo. Ker smo imeli travnik blizu Dravinje, kjer smo sušili seno, so nam starši dovolili, da smo se šli po končanem delu kopat. Zame je bilo kopanje največja sreča, v Dravinji sem se naučila plavati. Ko pa sem šla na počitnice k teti na Boč, sem morala pomagati okopavati krompir. Ko je po enem tednu prišel na obisk oče, sem se zelo veselila, da bom šla z njim domov, a ker dela še nisva končali, sem morala ostati še en teden. Tudi kravo sem pasla pri teti. Za plačilo mi je podarila kuhalnik s »špriklami«, saj takrat še ni imela elektrike, mi v Poljčanah pa že. Z muko sem ga prinesla domov, a ni delal. Pozneje, ko sem končala šolo, sem se zaposlila v Avstriji ob Vrbskem jezeru. Kot kuharica sem kar nekaj let delala na kopališču v Celovcu. Zame je bila to najlepša služba, čeprav sem delala po devet ur, saj sem se lahko kopala, kadar sem le imela čas.

Ivana Kainz

Potok Močnik, ki počasi vijuga v senci dreves po temačni dolini med Osredkom pri Podsredi in Zgornjo Pohanco, se v ovinkih, ki mu jih je namenila narava, zajeda v zemljo in dolbe globoke tolmune, ki smo jim otroci rekli tomfi. Takšne tomfe smo poglobili, jih pregradili in zajezili, tako da smo v tla zabili kole in jih poprek prepletli z vejami, vmes pa vgradili važe, kose zemlje, povezane s travo in koreninami, ki smo jih natrgali ob robu potoka. Voda je bila tako mrzla, da se niti v najhujši vročini ni mogla prav segreti za spodobno kopanje. A vseeno smo se kopali, in kdor je bil predolgo v vodi, je prišel ven s pomodrelimi in tresočimi ustnicami. Kar nekaj časa je minilo, da smo se ogreli na topli travi. Ob tem pa smo odganjali nadležne muhe in obade, ki so se pasli na naših telesih, posutih z vodnimi kapljicami. Rumene mravlje, ki smo jih rekli zelice, so nas napadale s tal, a vse to nam ni kvarilo veselja, saj je bilo kopanje čudovito in naučili smo se tudi plavati »po pasje«, še preden smo začeli hoditi v šolo. Za senčnike pred sončnimi žarki smo si na glave nadeli velike lapuhove liste.

Poleti smo kopali tudi krave, ki jim je hladna voda zelo prijala. Kravo smo pripeljali kar v vodo, kjer je bila dovolj globoka, da ji je segala do vimena, smo jo z vrvjo, ki je bila zadrgnjena okrog rogov, privezali za brv in jo z vedrom polivali po hrbtu, da je v širokih curkih tekla po telesu, vmes pa smo jo še štregljali in krtačili, da se je od ugodja kar zvijala in nastavljala dele hrbta, kjer naj bi jo še počehljali. Pogosto smo si omislili tudi ribičijo, ki je bila prav zabavna, Nismo se je lotili samo zaradi hrane, ampak tudi zaradi neizmernega užitka ob uspešnem ulovu, v katerem smo seveda tekmovali med seboj. V Močniku je bilo polno rib, od mren, klenov, piškurjev do pravih potočnih postrvi, ki so imele čudovite rdeče pikice po telesu. Lovili smo jih z rokami, temu smo rekli šlatanje. Z rokami si počasi segel pod korenine in narahlo s prsti otipaval, kdaj jo boš začutil. Nežno si z rokami drsel po mehkem trebuhu proti glavi in jo potem čvrsto zagrabil in potegnil ven. Če si ob tem le malo trznil, je pobegnila. Nalovljene ribe smo nataknili na drobne palice s kvako na koncu in jih odnesli domov, kjer smo si izboljšali vsakodnevni brezmesni obrok.

Velik užitek je bila tudi sama bosonoga hoja po potoku, ki smo ga prehodili od Spodnje do Zgornje Pohance, ter tako spoznali vsak delček in posebne skrivnosti v njem. Občudovali smo bele kamenčke proda, ki jih je voda nanesla in zgradila majhne otočke. Izbirali smo najbolj ploščate in jih pod majhnim kotom zalučali po vodi, da so skakljali po površini in delali račke. 

Branko Brečko