Včasih je dovolj samo pozorno poslušati
NAŠ POGOVOR
Marko Juhant
Marko Juhant se že več kot 40 let ukvarja s svetovanjem družinam ter vrtcem in šolam. Upokojeni specialni pedagog pri vzgoji zagovarja zdravo kmečko pamet ter praktične pristope, ki delujejo v praksi. Pogosto ga za nasvete sprašujejo tudi stari starši, zaskrbljeni nad vzgojnimi metodami mladih mam in očetov. Kot pravi, lahko babice in dedki vnukom nudijo bližino, razumevanje, zavetje, si zanje vzamejo čas, jih marsičesa naučijo, nikoli pa ne smejo rušiti avtoritete staršev.
Ali so danes družinski odnosi res drugačni, kot so bili na primer pred 40, 50 leti?
Odnosi so se spremenili, res pa je tudi, da so se spremenile potrebe. Otroci, ki imajo svoje otroke, dostikrat potrebujejo varstvo zanje. Pa ne le za majhne. Ker jih ne naučijo samostojnosti, starim staršem potisnejo v varstvo desetletnike in 12-letnike, celo 14- ali 15-letnike. Tem seveda stari starši ne morejo zapolniti časa. Tu se zna zapletati.
Še ena stvar, ki pred leti ni bila v ospredju, je pojem čas zame. Generacija staršev hoče čas zase, otroci so jim pogosto v napoto in jih »odložijo« pri starih starših. Seveda jih imajo ti srčno radi, vendar jih varstvo tudi obremenjuje, saj z njimi delajo domače naloge, rešujejo različne težave. Mladi ne razumejo, da leta prinesejo drugačne želje in potrebe. Starejši imajo radi mir, pestijo jih že tudi kakšne bolezenske ali druge težave, predvsem pa imajo svoje življenje.
Si pa ne upajo zavrniti varstva, ker se to ne spodobi. Ja, kakšna babica pa sem, če ne bom sprejela vnukov, je pogosto razmišljanje. Češ s tem, ko sem imela svoje otroke, sem sprejela obveznost, da bom pazila svoje vnuke. O, a res?
Ali to ni samoumevno?
Ne, ni samoumevno.
Sem proti temu, da so stari starši avtomatično baby-servis. Včasih so pričakovanja že tako huda, da stari starši zanemarjajo sebe in svoje zdravje. Ne gredo k zdravniku, tudi če je nujno, ker pazijo vnuke, ne morejo obiskati prijateljev, ker so varuške. Pozabljajo nase, kot so že prej v svojem življenju. Ampak treba se je vprašati, kdaj bom jaz najpomembnejša oseba v svojem življenju.
Pa še nekaj: še tako kakovostna babica in dedek ne moreta nadomestiti otrokovih vrstnikov. Otrok z odraslim drugače komunicira kot z vrstniki in si mora pridobiti te izkušnje. Zato mislim, da je najkasneje v drugem letu čas, da gre otrok v vrtec. Kadar pa zboli, ima vročino, prehlad ali kaj takega, je seveda dobrodošlo varstvo starih staršev. Ti imajo čas in otroku dajejo pozornost, to pa je tisto, kar bolan otrok potrebuje, da bo ozdravel.
Poudarjate pa, da so stari starši, poleg njih pa še tete, strici, učitelji, trenerji … tisti pomembni drugi, s katerimi je otrok pristno povezan, ki jim zaupa.
Absolutno so zelo pomembni za otroka. Pri tem ne mislim na varstvo, pač pa čas, ki ga preživljajo skupaj na lastno željo, ko jih vnuki radi obiskujejo, ko si želijo biti v njihovi družbi. Takrat stari starši dobijo poseben status – status zaupnika. Stari starši niso dolžni poročati staršem o vsem, kar jim otrok pove. Razen če ocenijo, da je otrok ogrožen. Recimo, če deklica zaupno pove babici, da so s prijatelji poskusili kaditi, a ji ni bilo prav nič všeč, zdelo se ji je celo nagnusno. To je informacija le med njima. Če pa bi deklica povedala, da so s prijateljicami pokusile neke tabletke, po katerih so se fino počutile, pa naj babica le opozori starše, da bodo pozorni, s kom se hči druži in kaj počnejo.
Kadar otroci ugotovijo, da babi ali dedi ne povesta naprej, kar sta slišala, si pridobita njihovo zaupanje. In jima bodo povedali stvari, ki jih res žulijo.
Kdaj pa zaupanje preide v potuho?
Kadar podpiraš napačno vedenje. Če otrok pove, da namerava kaditi, pa ga ne skušaš odvrniti od tega.
Seveda pa tudi takrat, kadar starši nekaj terjajo od otroka, stari starši pa rečejo, da mu tega ni treba. Ali pa, saj bom kar jaz naredil/-a … Tega ni malo, veste.
Če rečem staršem, da je treba štiri- ali petletnika naučiti uporabljati sesalnik, ker to zmore, in to izvedo stari starši, je njihov pogosti odziv: Ubogi otrok, a mora že delati? Pri tem pozabljajo, da so sami zrasli ob delu. In vnuki so na svoje delo zelo ponosni, ker so koristni. Že tako majhen otrok lahko najde svojo vlogo v družini, ki je mnogi 17-letniki nikakor ne najdejo, zato nimajo ciljev, nimajo smisla, nimajo nič.
Otrokom je všeč, da se morajo potruditi, mar ne?
Ko daš otroku neko lažje opravilo, doživi olajšanje, ko ga opravi. Bil je priden. Če pa je delo zanj zahtevno, a ga opravi – seveda ga vodiš, spodbujaš, mu po potrebi pomagaš – ni bil le priden, pač pa tudi uspešen. Potem ne doživi olajšanja, pač pa doživi zadovoljstvo. Starši, ki so permisivno naravnani, otrokom tega ne dovolijo doživeti. V bistvu jim vzamejo zadovoljstvo. Problematični so tisti otroci, ki doživljajo samo olajšanje. Ker ga hočejo vedno več: več igric, ko igrice niso več dovolj, več droge, več deklet, več konjev v avtomobilu. Vse življenje iščejo samo več in več. To so idealni potrošniki za sodobno ekonomijo.
Kako pa so stari starši udeleženi pri vzgoji?
Stari starši lahko dostikrat damo ton celi družini. Naša naravnanost, pozitivna ali negativna, vpliva na odnose.
Žal opažam veliko odraslih, ki hodijo okoli kot troli brez interneta. Samo godrnjajo. Nezadovoljni so z vsem in se prav trudijo, da bi to nezadovoljstvo prenesli še na druge. Večni nergači. Vidijo samo črno, samo slabo – ker samo to zbirajo.
Če gre pri vzgoji kaj narobe, je to približno tako: če zbirate knjige, imate v hiši polno papirja, če zbirate minerale, imate v hiši polno kamenja. Če zbirate samo tisto, kar otrok dela narobe, imate v hiši sr... Druge besede ni, ki bi to stanje bolje opisala. Če pa zbiraš tisto, kar otrok dela prav, imaš v hiši veselje. To ne pomeni, da tisto, kar je narobe, prepuščaš samemu sebi. Ne, tisto urejaš po najboljših močeh.
Zbiraš pa tisto, kar otrok naredi prav. O tistem se z njim pogovarjaš, to spodbujaš. Takrat otrok reče, z babico (ali mamo, dedkom, atom, kakor koli vam že reče) se je pa tako fino pogovarjati. Zakaj? Ker stari starši potegnejo ven dobre stvari.
Razen če so troli. Potem pa res iščejo samo negativno. Ampak takega človeka se otroci izogibajo, k njemu neradi prihajajo.
Vendar imajo danes vnuki redkeje stike s starimi starši, večinoma ne živijo z njimi. Kako potem ustvariti pristne odnose?
Oh, saj potrebuje samo zobno ščetko, nekaj oblačil pa podlogo za šotor, ki jo lahko položi na tla v dnevni sobi, in pri starih starših preživi dva ali tri dni, jim pomaga pri delu. In se imajo fino. To je tisto, kar gradi odnos: skupno delo.
Kaj najbolj očitno delamo narobe v družinskih odnosih?
Mislim, da je največji problem prenos odgovornosti za svoje odločitve in svoje življenje. Otrok se mora že v času otroštva sam odločati, koliko se učiti, kdaj, kako, kaj je njegov življenjski cilj, kaj bi najraje počel. Njegova naloga je iskanje poklica, pozor – poklica, ne šole, v katero bi se rad vpisal. Ker iste stvari lahko danes počneš z zelo različnimi izobrazbami.
Zato je pomembno, da odrasli ne ubijamo sanje otrokom. Otroci imajo sanje in pogosto tudi vizijo, kako jih doseči, a mi jim tega ne dovolimo uresničiti. Pa bi jim morali dovoliti, tudi če se nam zdijo butaste.
Težava je tudi v tem, da otrok ne naučimo odgovornosti. Niti vztrajnosti. To je napaka. Danes je vse instant, na hitro. Vendar kar hitro pride, hitro gre. Naučiti jih je treba, da za napredovanje, na katerem koli že področju, potrebuješ čas in več truda. Res pa otroci sledijo našemu zgledu. Če začnemo sami hitro godrnjati in se pritoževati, bodo tudi oni hitro vrgli puško v koruzo.
Naj vam povem primer iz lastne družine. Hči, s katero zdaj poslovno sodelujeva, je pri sedemnajstih hotela pustiti srednjo šolo. Hodila je na oblikovno v Ljubljani in se ji je zdelo, da se ničesar ne nauči, da je brez zveze hoditi v šolo. Rekel sem, prav, samo najprej moraš popraviti, kjer si se zaplezala, potem pa se odločiti, kaj boš počela, da se boš preživljala, ker boš plačevala svoj delež stroškov v hiši, vode, elektrike ipd. Ko se je odločila, da bo izdelovala pirhe s starimi vzorci, sem ji pokazal, kako se naredi poslovni načrt, dorekla sva, kje bo dobivala jajca, kam bomo odnašali izpihane rumenjake, prišli smo do zobozdravniških svedrov, da je lahko jajca krasila. Izdelovati jih je začela pozimi, da bi jih imela dovolj za veliko noč, ko so pirhi aktualni. Res je bilo ogromno dela, ure in ure sedenja, najprej jih je pobarvala s čebulo, obrusila, okrasila … Ravno tisto leto je potekal bienale domače in umetne obrti v Slovenj Gradcu. Spodbudil sem jo, da je na obrtni zbornici pridobila za izdelke certifikat umetne obrti, kot najmlajša. Šla je na bienale, s sabo je nesla štiri tisoč pirhov – domov smo jih prinesli le nekaj. Vse je prodala. Ker je imela res lepe izdelke in je našla tržno nišo in ker sem jo naučil prodajati. Imela je prihodek za celo leto, pa še stroške je pokrila. Pirhe je pošiljala na tekmovanja in dobivala nagrade. Ko so jo začeli novinarji spraševati, katero likovno akademijo je naredila, ji je le bilo malo nerodno, da ni imela niti srednje šole. In jo je nato uspešno dokončala.
No, verjetno ni pametno ugoditi kar vsakemu, ki želi opustiti šolanje ...
Seveda je treba otroka poznati, a ogromno staršev ne pozna svojih otrok. Ali veste, kateri slog glasbe posluša? Katera je njegova najljubša skupina, najljubša pesem, zgodba (iz filma, knjige ali iz življenja), barva? Kaj ga spravlja v smeh? Kaj ga potre? Kateri je njegov najljubši spomin iz otroštva? Kaj je cilj otrokove najljubše računalniške igrice? Ali ste kdaj igrali z njim? Ne? Zakaj ne? Potem bi se lahko o tem pogovarjala. Če pa vse, kar počne ali ima rad, zavračate, normalno, da stvari ne delujejo.
Vse to velja tudi za odrasle otroke, da se razumemo. Zaupajmo odraslim otrokom, ti pogosto zaznajo stvari, ki jih sami morda ne. Saj poznate izrek: mama lahko poskrbi za deset otrok, deset otrok pa ne more za eno mamo. Vam takoj povem, da je z mamo nekaj narobe, nekaj je počela narobe pri vzgoji, da niti eden ne želi skrbeti zanjo.
Kako pa naj se soočimo z agresivnimi, celo nasilnimi izpadi?
Do nasilnih izpadov prihaja, ker otroci zaradi pomanjkanja frustracij ne znajo odreagirati, se ne znajo obnašati. Kot majhnim jim ni bilo predstavljeno, kaj morajo in česa ne smejo početi. Naučiti se morajo, da morajo določene stvari sprejeti, pa če so jim všeč ali ne. Vsekakor pa to, da ti nekaj ni všeč, ni razlog, da se zbesniš na druge.
Je pa razlika med nasilnim in agresivnim otrokom. Otrok bo agresiven, ko se bo čutil ogroženega in bo branil svoje: svoj ugled, svoje ime, svoje stvari. Nikoli ne bo tekel za žrtvijo, če bo branil prijatelje, bo nehal uporabljati silo takoj, ko bo ugotovil, da niso več ogroženi, medtem ko nasilnež zlepa ne bo odnehal, tekel bo za žrtvijo, ker ji hoče še prizadejati slabo. Za nasilneža je značilno, da hoče onesrečiti drugega, mu poškodovati stvari, hoče, da se ga bojijo, hoče, da se to ve, in hoče, da ga ne obravnavamo kot nasilneža, pač pa kot žrtev – iz kakršnega koli razloga že.
Ste pa zagovornik tega, da naj otroci med počitnicami ne delajo za šolo.
Počitnice niso učitnice, pač pa počitnice. Kar pomeni, da se takrat počiva. Delajo pa tisto, kar jih veseli in kar jim bo koristilo za življenje.
Zato nisem pristaš, da gredo otroci na počitniški tabor, kjer se učijo tujega jezika ali matematiko. Razen tistih, ki jim to pomeni neizmeren užitek. Za tiste, ki imajo pri teh predmetih slabše ocene, pa to ni počitniška aktivnost.
Ali smo lahko starši prijatelji svojim otrokom?
Lahko, ko so samostojni, se sami preživljajo, ko imajo svoje otroke in sami pazijo nanje. Ni pa treba poznati vseh podrobnosti iz intimnega življenja. Saj tudi naši starši niso vedeli o nas vsega, kajne? In prav je tako.
Lepo pa je, ko se lahko o vsem pogovarjamo. A kako to dosežemo?
S pogovorom marsikaj rešimo, seveda. A na pravi način. Treba je ustvariti pogoje, da lahko otrok preveri, ali smo zaupanja vredni glede teme, ki ga ravnokar žuli. Recimo, pogovor laže steče ob skupnem delu.
Če si vzamem čas, da se mi izpove, bo prepričan o mojem spoštovanju do njega in njegovih težav. Ne pa, da pove samo na pol, in že dajem nasvete ali brskam po telefonu, kako bi to rešili. To ni nobeno spoštovanje. Spoštovanje je to, da mu nakloniš svoj čas, pustiš vse opravke in mu posvetiš vso pozornost. Ker najbrž ne bo več prišel s to temo na dan. Kar gre mimo, gre mimo.
Vendar kaj se pravi poslušati? Da otrok pove tisto, kar on misli. Ne tistega, kar jaz pričakujem, da bo rekel. Če se med pogovorom otrok ne strinja, je to velika sreča. Ker lahko izvemo tisto, kar dejansko misli, ne pa tistega, za kar misli, da bi jaz rad slišal. Lahko rečemo, saj se ne strinjam, ampak povedal si zelo v redu. O tej temi bi se z veseljem še pogovarjal s tabo, kadarkoli. Spretnosti poslušanja se lahko hitro naučimo.
Če prav razumem, lahko kadar koli v življenju spremenimo svoje vedenje.
Pogosto sledimo zelo primarnim vzgibom ali pa se vedemo tako, kot smo navajeni iz svojih družin. Če se potrudimo, lahko vedenje spremenimo. Zavedajmo se, da do konca življenja spoznavamo nove stvari, se učimo. Tudi odnose lahko spremenimo, če le poskušamo delovati drugače.
So ljudje, ki ravnajo vedno enako, a zaradi zunanjih okoliščin, ki pa na to nimajo nobenega vpliva, pričakujejo drugačen rezultat. Potem so pa razočarani in tarnajo nad usodo. To je enako, kot da zamesiš za kruh, in ker so prazniki, pričakuješ, da dobiš potico.
Sprememb ne bo, razen če ne boš nečesa zamenjal in počel drugače. Vendar to ne velja za navade. Ko oblikuješ navado, pri otrocih ali pri sebi, moraš vztrajati. Pri nekaterih bo potrebnih 50, pri drugih 500 ponovitev, da se navada oblikuje. A ko je oblikovana, dobra ali slaba, je enako trmasta. Ljudje mislijo, da se slabe navade takoj primejo, dobre pa takoj opustimo. Pa ni tako. Utrjenih dobrih navad ne moreš kar tako opustiti.
Česa naj stari starši ne bi počeli, da bi imeli urejene družinske odnose?
Vsekakor ne delajmo razlik med otroki ali vnuki, ne dajmo izrazite prednosti le enemu izmed njih. Posebej kadar se družina enega od otrok odseli, družina drugega otroka pa ostane doma.
In nikar ne primerjajmo otrok ali vnukov med sabo. Vsak je drugačen. Otroci radi sprašujejo babico, koga ima najraje. Pravi odgovor je: tebe imam rada zato, ker …, bratca pa zato, ker … Za vsakega najdemo neko lastnost. Pa vzamemo enega v naročje in rečemo, zdajle imam tebe najrajši, hip zatem vzamemo v naročje drugega z besedami, zdajle imam pa tebe najrajši … Tako se zvrstijo v naročju vsi, povemo jim, da imamo radi vse, tudi tiste vnuke, ki trenutno niso prisotni,
Veste, največja težava odraslih ljudi je dilema, ali sem ljubljen, tudi kadar me ni tam. Te frustracije se prenesejo iz otroštva v odraslo dobo in povzročajo prave drame.
Še en stavek, ki je po mojem mnenju prepovedan, je: Saj sem samo rekla. No, če bi to v tistem trenutku zadržala zase, bi bilo veliko koristneje. Beseda, ki jo zadržiš, je tvoj suženj. Služi ti kadar koli, če jo primerno uporabiš. Beseda, ki takole uide, pa postane tvoj gospodar. Če ti uide v čustveni situaciji, postane nauk, ki ni vedno na mestu.
Poudaril bi še eno stvar. Nehajmo početi stvari, ki ne delujejo. Če stalno godrnjaš, pa se nič ne spremeni, nehaj godrnjati. Očitno to ne deluje. Bolje je reči, ne vem, kako bi to uredil, pa bodo drugi poslušali, tuhtali, kako lahko pomagajo, dajali predloge. V nasprotju s tem, ko rečeš, vi bi morali storiti to in to ...
Če želimo biti svojim vnukom dobra babica, dober dedek, kako naj ravnamo?
Da si vzamemo čas in znamo poslušati. Tako svojega otroka kot vnuka. In to tudi fizično pokažemo. Ko babica nagne glavo in malo pokima ali med pogovorom sočutno vzdihne, otrok ve, da ga sprejema, razume. To je ta pristni odnos. Pa da mu nakaže, da je mogoče najti rešitev, čeprav verjetno ne bo šlo hitro in zlahka, ampak šlo bo.
Druga stvar je opustitev kakšnih navad, ki so bile včasih zelo pogoste. Recimo v zvezi s prehranjevanjem: zdaj jemo nekoliko drugačno hrano, predvsem pa manjše količine – kar pa ne pomeni, da vi slabše kuhate. Nič ni narobe, če vsakokrat, ko pridejo vnuki na obisk, pripravimo njihove najljubše jedi. Ker okus babičinega piščanca ali vonj po božični peki ostaneta v našem spominu za vedno. To je vrednota. Enako kot tisto, kar sta počela skupaj z dedkom.
Obstaja lep rek o modrosti starejših: ko vidiš možakarja, ki sadi drevo, a zanesljivo ve, da nikoli ne bo užival v njegovi senci. To je naša vloga.
Stari starši lahko dajo ton vsej družini.
