Čutna pot – da lahko naravo »vidimo« tudi drugače
Pogled na pečensko cerkev
Malo iz Novega mesta v smeri proti Prečni je v bližini novomeškega olimpijskega centra, kjer je sneg pozimi nesrečno podrl streho, tako rekoč sredi gozda konjeniški center Češča vas. Do nedavnega so tja zahajali predvsem ljubitelji konj, od lanske jeseni pa je v neposredni bližini urejen doživljajski park z igrali in posebno čutno gozdno potjo, ki je pri nas novost in je prilagojena slepim in slabovidnim.
Če se v urbanih okoljih še nekako trudimo prilagoditi dostop tudi gibalno oviranim, pa tega prilagajanja v naravi še ni. V Novem mestu so se odločili to spremeniti. Skupaj z mestno občino, Društvom Est=etika, Zavodom Dostop in ob sodelovanju članov novomeškega medobčinskega društva slepih in slabovidnih so pri konjeniškem centru Češča vas uredili gozdno čutno učno pot s tipnim zemljevidom, da lahko gozd spoznavajo in v njem uživajo tudi slepi in slabovidni ter druge osebe s posebnimi potrebami. Denar za projekt Podkev za srečo je prispeval tudi evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Pot je zelo poučna tudi za druge, še posebej otroke, ki ob tem, ko spoznavajo gozd, vidijo, kako lahko naravo začutijo ljudje, ki imajo težave z vidom. Še vedno je preveč predsodkov do slepih in slabovidnih, ki so kljub invalidnosti kar se da samostojni in želijo tako kot drugi ljudje spoznavati svet okrog sebe, seveda na način, ki jim je prilagojen.
Kaj skrivajo izdolbeni panji
Janez Kermc pri tipnem zemljevidu
Čutno-gibalni park jim omogoča doživljanje in občutenje gozda, pri tem pa si pomagajo še s tipom, vohom in sluhom. V pomoč so jim tudi posebni tlakovci in ograja, ki vodi do dreves, tam pa jih zavezana vrvica ustavi in z rokami se lahko dotaknejo lubja in ugotavljajo, ob katerem drevesu stojijo. Predsednik novomeškega medobčinskega društva slepih in slabovidnih Janez Kermc, ki nas je popeljal po tej zanimivi poti, je drevo prepoznal tudi po vonju. Povedal nam je, da si živo predstavlja, kakšen je gozd, saj je vid zaradi bolezni povsem izgubil pri triindvajsetih letih. Park si slepi in slabovidni lahko ogledajo v spremstvu osebe, ki jim poda roko le pri premagovanju ovir, kaj vse se skriva v gozdnem podrastju, pa lahko odkrivajo sami. Po razgibanem terenu vodi več točk z informativnimi tablami. Označene so na obdelanih hrastovih deblih, ki so jih posekali na tem mestu, ko so pripravljali teren za park. Na začetku poti je informacijska tabla s podatki o parku v braillovi pisavi, potem se med drugim zvrstijo tudi točke z izdolbenimi panji, kjer so storži pa vejice in mah, ki jih lahko otipajo. Preizkusijo se lahko v hoji po različno visokih odrezanih štorih, dobra vaja za ravnotežje je tudi hoja po ležečem hrastovem hlodu. Ali pa se usedejo na stol, izrezan iz debla, in prisluhnejo koncertu ptic, vetra in rezgetu konj iz bližnjega konjeniškega centra. Med poslušanjem pa se predajo tudi vonju letnega časa.
V tem panju lahko otipajo storže.
V društvu vsem slepim in slabovidnim priporočajo, da gredo čim večkrat v naravo, saj tako krepijo svojo mobilnost, orientacijo in zdravje. Želijo si, da bi tudi to čutno pot čim večkrat obiskali, a ne le njihovi člani. V Češči vasi njihovo društvo pripravlja delavnice mobilnosti in orientacije. Dobro sodelujejo s konjeniškim centrom, kje ponujajo tudi terapevtsko jahanje konj.
Čutna pot ni dolga, pa vendar nam predstavi pisano bogastvo, ki se skriva v gozdu. Otroke bodo pritegnila tudi najrazličnejša igrala in konji, ki se pasejo v bližnji ogradi. V sklopu parka je še prostor za učilnico na prostem ali piknik. Kot naročen kraj za poletni obisk z vnuki.
Pes je več kot vodnik
Pes vodnik slepega opozori na oviro.
Novomeščanka Teja Martinović je ena od sedmih vaditeljev psov vodnikov za slepe osebe pri nas. Najprej se je ukvarjala z varstvom psov, kasneje tudi s šolanjem reševalnih psov, zdaj pa še s šolanjem psov vodnikov slepih in slabovidnih. Šolanje se začne, ko je pes star eno leto, imeti pa mora zdrave kolke, komolce in oči. Prvi izpit z njim opravi vaditeljica, potem sledi usposabljanje slepe osebe za ravnanje s psom in na koncu še izpit, ki ga opravi uporabnik s psom. Oseba, ki ne vidi, mora imeti rada psa, pa tudi pogoje in voljo, da zanj skrbi. Pes je več kot vodnik, je tudi družabnik in prijatelj. Teja nam je pokazala, kako pes opozori na oviro.
Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto deluje že 75 let, združuje pa člane iz kar 19 občin Dolenjske, Bele krajine in Posavja, skupaj jih šteje več kot 170. Ponosni so, da so si v Irči vasi priskrbeli svoje prostore, kjer se vsak dan kaj dogaja, od športnih dejavnosti (kegljanje, pikado, namizni tenis, šah) do srečanj skupine za samopomoč in vaj mešanega pevskega zbora. Dvakrat letno pripravijo tečaj za uporabo tehničnih pripomočkov za slepe in slabovidne in tečaj mobilnosti in orientacije, ki pa je na željo lahko tudi individualen. Zaposleni imajo strokovno sodelavko, ki skrbi za izvajanje socialnih programov, koordinacijo v društvu, in delavko za izvajanje osebne asistence, ki skrbi za prevoz in spremstvo članov po opravkih in nakupih. O slepoti in slabovidnosti ter aktivnostih društva pa ozaveščajo tudi po občinah.
