Paloma, tovarna, ki je ustvarila kraj

Zgodbe | september '23

Nekoč smo imeli 

Vsaka slovenska vas ima šolo, gostilno in cerkev. Sladki Vrh pa ima šolo, tri gostilne in tovarno Paloma, nekoč Sladkogorska. Tovarno, ki je ustvarila kraj, lokalno skupnost, stanovanjske hiše in bloke, zgradili so celo stolpnico, športne objekte in kulturni dom. 

Tako svoj kraj opiše domačinka Branka Nikl Klampfer, režiserka in producentka, ki je kot urednica tovarniškega glasila v Palomi delala zelo kratek čas. Sta pa v njej vse življenje delala njena mama in oče. »Tovarna je bila simbol nečesa, kar ljudje potrebujemo, da lahko verjamemo, sanjamo in si postavljamo cilje,« poetično pove naša vodnica po Sladkem Vrhu v občini Šentilj, ki ima danes 718 prebivalcev. »Ko si se pripeljal v kraj, te je na strehi tovarne pričakal velik bleščeč napis Sladkogorska, ki je v temi imel še poseben čar. Za tu živeče in v njej zaposlene je bil napis kot svetilnik na morju, ki je številnim delavcem od daleč in blizu kazal pot na šiht, in številnim družinam zagotavljal socialno varnost,« je na svoji Facebookovi strani zapisal Jože Korotaj, dolgoletni zaposleni v Palomi.

Tovarna na srečo še vedno obstaja, vmes se je iz Sladkogorske preimenovala v Palomo, neznano kam se je izgubil tudi njen simbol, tj. golobja družinica, ki je kot golobi pismonoše nosila glas o njihovih izdelkih po svetu, število zaposlenih se je zmanjšalo na okoli 400. Od leta 2017 je v slovaški lasti in del mednarodne skupine SHP Group s sedežem v Bratislavi. Podjetje letos praznuje 150 let delovanja, njihova letna zmogljivost je 87.000 ton higienskih papirjev, ki jih predelajo v toaletni papir, papirnate brisače in robčke. Kot piše na njihovi spletni strani, so eno vodilnih podjetij proizvodnje in trženja higienskih papirjev v Evropi in vodilni v jugovzhodni Evropi.

Tovarna kot umetniški navdih

Podjetje je preživelo dve svetovni vojni in je obstalo prav zaradi trme, poguma in vizije tukajšnjih ljudi, žal jih je osamosvojitev skoraj pokopala. A ne samo zaradi izgube jugoslovanskega trga, kjer so bili vodilni v proizvodnji higienskega papirja, po vsej državi so imeli 16 skladišč, bili so močno usmerjeni v izvoz, v najboljših časih je bilo zaposlenih 2200 ljudi, pretežno domačinov iz okoliških vasi. Potem se je začela agonija, direktorji so se zamenjali z vsako novo vlado, večina ni imela ne znanja ne vizije ne volje za reševanje. Število zaposlenih se je zmanjševalo, kljub novim vlaganjem, stalnim reorganizacijam in nižanjem plač je podjetje tonilo. »Ko je bilo že videti, da se bo tovarna potopila, so stari delavci govorili, da vsaka oblast potrebuje papir, da si obriše rit, ne bodo nas pustili propadu,« z malo humorja in veliko resnice pove starejši prebivalec Sladkega Vrha.

Že po drugi svetovni vojni se je po bolj ali manj ruralnem okolju začelo nezadržno širjenje urbanega načina življenja. Ilovnate zaplate zemlje, težke za obdelovanje, je zamenjalo delo za stroji, ki je prinašalo dober zaslužek, socialne bonitete, streho nad glavo, počitnice, skratka, neke vrste svobodo, o kateri si tamkajšnji ljudje »niso upali niti sanjati«. Tako je v gledališkem listu ob predstavi Paloma zapisala Kaja Blazinšek. Skupaj z domačinko Brino Rafaelo Klampfer sta pred leti na oder Mladinskega gledališča postavili duhovito grenko-sladko predstavo, ki se naslanja na uspešno zgodbo o tovarni. Mlada ekipa ustvarjalcev se je lotila razmisleka o nostalgičnosti za socialističnim obdobjem, za spominom, vpisanim v generacije, ki so ga okusile, in tiste, ki ga niso. Ti kraji in ljudje so bili navdih tudi pisatelju Tonetu Partljiču, ki je prišel v Sladki Vrh kot mlad učitelj in ostal šest let, med drugim tudi za film Vdovstvo Karoline Žašler z izjemno Mileno Zupančič v glavni vlogi, ki so ga skoraj v celoti posneli v kraju in tovarni.

Eden tistih, ki so se v Palomi zaposlili še v prejšnjem režimu, je Franc Oswald, strojnik energetskih naprav, ki v njej dela že 35 let. Ob njegovem prihodu je bilo v tovarni 32 vzdrževalcev, danes jih je sedem. Res se je tehnologija vmes zelo spremenila. »Nova tehnologija zahteva neprimerno več znanja, danes imamo najmodernejši tako imenovani deveti stroj, ki je prinesel pravo revolucijo, in potrebovali smo precej časa, da smo ga usvojili,« pravi. In če je nekoč veljalo, da je bil v Palomi pretežno ženski kolektiv, je danes struktura po spolu izenačena, a med ljudmi ni več povezav, ni prijateljstev, ki so se tkala nekoč za stroji. Med delovnim procesom ni časa za klepet, od začetka epidemije covida nimajo več kuhinje in skupnih malic, vsak poje, kar si prinese od doma, spije kavo, nekateri prižgejo cigareto in gredo nazaj za stroje. Po službi pa domov. »Delamo v treh izmenah, napredek v tovarni je viden, zdaj gradijo novo skladišče, zato imamo delavci spet večji občutek varnosti. Tudi mi smo se prilagodili novim časom in novim razmeram,« pravi Franc Oswald.  

Delavci so rešili tovarno

Za začetek delovanja Sladkogorske tovarne za proizvodnjo lepenke in lesovine velja leto 1873, ko so začeli izkoriščati bogato lesno maso okoliških gozdov in potencial reke Mure. Leta 1888 so tudi v Ceršaku v bližnjem naselju ob reki Muri ustanovili tovarno, ki je bila kasneje Palomin obrat za izdelavo kartona. Prva svetovna vojna je posledice pustila tudi v tovarni, kjer so izdelovali le rjavo in belo lepenko. Leta 1921 se je tedanji lastnik Josip Rosenberg odločil za nakup prvega papirnega stroja, tovarna pa se je preimenovala v Tovarno lepenke in papirja. Stroj je deloval vse do leta 1996, danes restavriran stoji sredi Sladkega Vrha. Za podjetje je posebej pomembno leto 1925, ko so zaradi velike oddaljenosti železniške postaje Weitersfeld ter zamudnega prekladanja zgradili do tovarne 6,2 kilometra dolgo žičnico. Obratovala je vse do konca druge svetovne vojne.

Po vojni so imeli smolo, ker so bili tik ob avstrijski meji, kjer je bil tedaj varnostni obmejni pas s prepovedjo gibanja. Zato je leta 1949 prišla iz Beograda direktiva, da Sladkogorsko likvidirajo. »Delavci so se samoorganizirali, ustanovili so delavski svet, ki ga je vodil moj oče Rudolf Pohorec. Oče in sodelavec Albert Vake sta šla v Ljubljano in tedanje republiško vodstvo prepričala, da je tovarna potrebna. Bila sta uspešna, leta 1951 so tovarno dali delavcem, ki so se zagrizli v delo, da je res postala uspešna,« pripoveduje domačinka Ivanka Polanec, ki je tudi sama vso delovno dobo preživela v Sladkogorski. Potem sta jo vodila najprej Ivan Filipič in za njim Maks Kocbek, domačina, ki sta razumela pomen tovarne za kraj. Podjetje se je širilo, postavili so stroj za papirno konfekcijo in ovojne in higienske papirje. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja se je začel hiter razvoj. Krajani so se selili »s kmetij dol v bloke«, z okoliških hribčkov na rečne bregove, kjer so kasneje zrasli stolpnica po vzoru ljubljanskega Nebotičnika, nogometno igrišče in bazeni. Leta 1990 so Sladkogorsko preimenovali v Palomo, takrat so imeli še 2052 delavcev. Leta 1994 so postavili moderno linijo za proizvodnjo žepnih robčkov.

Ivanka Polanec slikovito opiše tukajšnje razmere in vaško revščino, zato je tovarna ljudem pomenila vse. Tudi njej so ponudili štipendijo za papirniško šolo v Ljubljani, a so bili doma prerevni, pa je šla v fabriko za stroj na delo v štirih izmenah. »Ko je bila prva hči stara dva meseca in pol, sem morala že v službo, med malico sem tekla domov, da sem jo podojila,« pripoveduje. Ob delu je vseeno končala šolo za skladiščnico in delala v ekspeditu vse do upokojitve. Njena največja ljubezen je bilo tovarniško gasilsko društvo, v vsaki izmeni so imeli svojo gasilsko enoto, med njimi sta vladala prijateljstvo in tovarištvo. Delo je bilo naporno, ženskam so ob sortiranju papirnih lističev pogosto povsem otrpnile roke, veliko je bilo poklicnih bolezni, »a imeli smo svojo fabriko«.  

Jožica Hribar