Skrbi za starejše moramo nameniti večji pomen in ugled

oktober '23

NAŠ POGOVOR

Na področju skrbi za starejše že desetletje bolj ali manj gasimo posamezne požare, ne rešujemo pa celostne problematike, pravi Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS). Od skupaj 106 je v skupnost vključenih 95 domov za starejše občane in posebnih socialnih zavodov za odrasle, to so tako javni zavodi kot koncesionarji. Kot pravi sogovornik, skušajo ustvariti čim stabilnejše okolje za izvajanje oskrbe, kar postaja zaradi pomanjkanja kadrov in neprimerne metode določanja cen socialnovarstvenih storitev vse težje.

V zadnjem času smo v medijih zasledili kar nekaj zgodb o neprimernem in celo nasilnem ravnanju s stanovalci nekaterih domov za starejše. Kako ste se odzvali na te dogodke?

 Vsako tako dejanje je zavržno dejanje in ga strogo obsojamo.
Seveda smo takoj poskušali pridobiti čim več informacij, a moram poudariti, da skupnost nima preiskovalnih, inšpekcijskih ali nadzornih pristojnosti, prav tako nismo organ pregona. Kot vezni člen med odločevalci in izvajalci poskušamo predvsem oblikovati in predlagati ukrepe, ki bi na sistemski ravni omogočili, da bi bilo tovrstnih primerov čim manj.

Vsekakor se mi zdi, da premalo govorimo o zlorabah starejših, pri čemer raziskave kažejo, da se jih veliko več dogaja za domačimi vrati. V instituciji vendarle obstajajo protokoli ravnanja, vsi domovi imajo namreč vzpostavljene standarde zagotavljanja kakovosti, kamor spada tudi nadzor izvajanja storitev.

Morda zveni grobo, a moramo biti realni: nasilja žal popolnoma ne moremo preprečiti, moramo pa narediti vse, da bo čim manj takih dogodkov. To pomeni, da moramo izboljšati pogoje dela. Že dolgo ponavljamo, da je v domovih pomanjkanje kadrov, ki so preobremenjeni in neustrezno plačani, zaradi varčevanja na vsakem koraku se prav tako premalo vlaga v izobraževanje. Seveda to ni izgovor, da lahko prihaja do takih zavržnih dejanj, nikakor ne. Vendar so to resnično težave, ki se vlečejo že dalj časa.

Združenje Srebrna nit ocenjuje, da naj bi trpinčenje doživljalo od deset do 15 odstotkov stanovalcev DSO. Ali se strinjate z oceno?

V skupnosti socialnih zavodov konkretnih številk nimamo, vendar razmišljamo, da bi zbirali tudi te podatke. V vsakem domu pa so t. i. »neljubi dogodki«, to so morebitni spori med stanovalci, nesoglasja med osebjem ter stanovalci ali svojci … Sem spadajo na primer tudi padci stanovalcev, tako lahko po analizi podatkov ustrezno ukrepajo, na primer, da pri katerem od stanovalcev namestijo posteljno ograjico ali dodajo oprijemala in podobno.

Sicer pa svetujemo, da se stanovalci ali svojci v primeru nezadovoljstva z delom ali storitvijo obrnejo na strokovnega delavca v domu, recimo vodjo zdravstveno-negovalne službe. Če se nesporazum z razgovorom ne odpravi, se lahko pritožijo vodstvu doma. Če takšno postopanje ne prinese želenih rezultatov, lahko izkoristijo formalne pritožbene poti. Na primer glede oskrbe podajo ugovor na svet zavoda oziroma Socialno zbornico Slovenije, če je izvajalec zasebnik, ali se obrnejo na zastopnika pacientovih pravic.

Nujno pa bi bilo treba preprečiti druge oblike neprimernega ravnanja, ki se pogosteje pojavljajo …

Res je. Zame je oblika nasilja že to, da sta v dvigalu dve osebi, pa ob izhodu ena odrine drugo, se vrine prednjo, ali povzdigovanje glasu ali neprijaznost …

Ko sem pred leti kot socialni delavec delal v domu starejših, sem kmalu ugotovil, da so najpomembnejši medosebni odnosi in način sporazumevanja. Lahko je hrana še tako odlična, pa ti ne bo teknila, če ti je nekdo ne postreže s prijazno besedo in z nasmehom zaželi dober tek. V domovih zagotovo spodbujajo primerno komunikacijo, vedno iščejo kandidate z empatijo ter znanji iz komunikacije, psihologije, gerontologije. Res pa je, da se na razpise javlja zelo malo ljudi.

Stigmatizacija je tudi to, da se v javnosti govori o varovancih ali oskrbovancih, kar zadnje čase veliko slišimo. Ne, v domovih za starejše občane živijo stanovalci. To je njihov dom. 

Minister za solidarno prihodnost je takoj po dogodku v DSO Trebnje sklical posvet o preprečevanju nasilja nad starejšimi. Kaj ste se dogovorili?

Dolgoročno gledano, bo posebna skupina oblikovala strategijo in akcijski načrt za preprečevanje nasilja. Še prej pa bomo pregledali protokole, ki jih domovi že imajo, in jih po potrebi dopolnili, pripravili bomo priročnik z navodili, kako postopati v podobnih primerih, katere so poti pritožb ipd. Vzpostavili bomo bazo izobraževalnih vsebin za zaposlene s poudarkom na prepoznavanju in preprečevanju nasilja.

Vse to v domovih že delajo, ob za to zagotovljenih pogojih pa bi lahko postopke nadgradili, da bi čim bolj zmanjšali tveganje za neprimerne dogodke. Recimo, da bi se v postopke supervizije vključevali vsi zaposleni in bolj redno, da bi bilo več inštruktažnega svetovanja zunanjih strokovnjakov. Socialna zbornica je predlagala, da bi v domovih uvedli koordinatorja za prepoznavanje in preprečevanje nasilja, ki bi bil neke vrste zaupnik stanovalcev.

Ali se vam ne zdi, da je za varnejše bivanje stanovalcev pomembno, da je v domu zdravnik?

To je ena od ključnih tem, na katero tudi že dolgo opozarjamo. Stanovalcu pripada približno šest ur pri zdravniku na leto! Seveda je to bistveno premalo, ampak ponekod niti tega ne zagotavljajo, ker je premalo družinskih zdravnikov oziroma so preobremenjeni. Tako so kršene pravice stanovalcev. Letos je tako ravnanje doseglo vrh. Zato so se medicinske sestre pri skrbi za stanovalce vse pogosteje prisiljene obračati na urgentne službe, kar pa seveda ne more nadomestiti zdravnikov, ki jih stanovalci, ki se za bivanje v domu pogosto odločijo predvsem zaradi zdravstvenih težav, nujno potrebujejo. Obenem s tem dodatno obremenjujemo urgentne službe, saj vse to niso primeri zanje. In se vrtimo v začaranem krogu.

Ali je pomanjkanje kadrov največji problem, s katerim se trenutno soočajo domovi starejših občanov?

Da, in na to opozarjamo že vsaj deset let. Ne samo da odhajajo v tem trenutku, po naših podatkih se bo v naslednjih treh letih upokojilo osem odstotkov vseh zaposlenih.

V letu 2021 je stroka pripravila kadrovske standarde in normative v zdravstveni in babiški negi. Pri pripravi so sodelovale skupine strokovnjakov s 30 področij, ki jih opredeljujejo strokovne sekcije Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije. Dokument opredeljuje minimalno kadrovsko zasedbo, ki zagotavlja varno in kakovostno izvajanje zdravstvene nege tako za izvajalce kot uporabnike. To pomeni tudi delovne pogoje, v katerih izvajalci ne izgorevajo in ne zapuščajo poklica. Ob upoštevanju predloga stroke v domovih in posebnih zavodih za odrasle primanjkuje 3600 dodatnih zaposlenih!

Odločevalci se strinjajo, da veljavni normativi ne ustrezajo potrebam, a niso naredili koraka več za postopno uveljavljanje novih.

Zakaj odhajajo iz domov tako strežnice kot tudi negovalci in medicinske sestre?

Najpogostejši vzrok so preslabo plačilo in slabi delovni pogoji. Vedeti je treba, da ima več kot polovica zaposlenih v domovih osnovno izhodišče plačnega razreda pod minimalno plačo. Za bolničarje in negovalce velja 22., 23. izhodiščni plačni razred, minimalna plača pa je med 25. in 26. plačnim razredom. Vsi dodatki za nočno delo, dežurstvo, delo z osebami z demenco pa so vezani na osnovno izhodišče. Slabi delovni pogoji, nestimulativno plačilo ipd. lahko seveda vplivajo tudi na delovno ozračje in odnose med zaposlenimi, posledično pa tudi na stanovalce.

Ne pozabimo še na vlogo, ki jo imajo DSO-ji v lokalni skupnosti: poleg oskrbe stanovalcev skrbijo za več kot štiri tisoč uporabnikov pomoči na domu, 49 domov jo izvaja, imajo oskrbovana stanovanja, nudijo dnevno in začasno varstvo, so učna baza za dijake in študente, skrbijo za medgeneracijsko sožitje, na obiske vabijo otroke iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol, prirejajo delavnice, prireditve …

Mnogi domovi ne sprejemajo novih stanovalcev, čeprav imajo prazne postelje. Zakaj?

Domovi zavračajo sprejemanje stanovalcev, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego, ker jim pač ne morejo zagotavljati ustrezne oskrbe. To so na primer stanovalci, ki imajo vstavljeno umetno dihalno pot, kanilo, in potrebujejo 24-urno prisotnost medicinske sestre. Povprečen dom s 170 stanovalci pa ima zaposlene tri diplomirane medicinske sestre in vodjo, ki delajo od ponedeljka do petka, dve v dopoldanskem času in ena v popoldanskem času. Torej ponoči, ob koncih tedna in praznikih dom ne zmore zagotoviti ustrezne obravnave. Ali si predstavljate, kako je, ko katera zboli?

Vem, kako pogosto se svojci znajdejo v stiski, ko po zaključku bolnišničnega zdravljenja ne najdejo prostega mesta za družinskega člana, ki potrebuje posebno oskrbo. Vendar pa bolnišnica skladno z navodili o zagotavljanju zdravstvene in socialnovarstvene obravnave bolnika, ki mu zdravstveno stanje ne omogoča samostojnega življenja niti z zagotovljeno zdravstveno in socialno obravnavo na domu, iz bolnišnice ne sme odpustiti, če ni urejena neposredna premestitev v institucionalno varstvo. Če taka premestitev v kateri koli dom za starejše ni možna takoj, ostane ta čas v bolnišnici.

Koliko starejših čaka na prosto mesto v domu starejših občanov?

Čeprav imamo čakalne vrste in 16 tisoč vlog za sobo v domu, je po ocenah domskih socialnih služb realno okoli dva tisoč takih, ki bi se vselili takoj jutri, če bi jih poklicali in jim ponudili želeno mesto. Veliko se jih »postavi v vrsto« nekaj let prej, preden bi se v dom zares preselili. Konec lanskega leta je v domovih bivalo 18.520 stanovalcev.

Res imamo trenutno od 750 do 1000 praznih postelj – predvsem zaradi pomanjkanja kadra. Nekaj tudi zaradi prenov. Vendar če želijo domovi stanovalcem še naprej zagotavljati dokaj kakovostne storitve in če želijo zaščititi obstoječe zaposlene, da zaradi preobremenjenosti ne odidejo v druge panoge, novih ne morejo sprejemati.

Kako bi kadrovsko situacijo kar najhitreje in najučinkoviteje rešili?

Sočasno s postopnim uveljavljanjem sprememb kadrovskih normativov je treba sprejeti celovito strategijo zaposlovanja teh deficitarnih poklicev.

Država bi morala reagirati hitro in odločno. Ustrezno bi morali ovrednotiti vsa delovna mesta in določiti ustrezno plačilo, izboljšati pogoje za zaposlene in več vlagati v sodobno opremo oziroma pripomočke in digitalizacijo. Predvsem pa moramo skrbi za starejše nameniti večji pomen in ugled, promovirati naše delo, in sicer na podoben način kot to počne Slovenska vojska: plakati, reklame, različne akcije za predstavitev poklicev v zdravstvu in sociali. Poklice je treba približati mladim. Da začnemo že v vrtcih ozaveščati, kaj delajo medicinske sestre, socialni oskrbovalci, strežnice. Seveda pa je to proces, ki bo trajal nekaj let, da se trend obrne.

Trenutno se pripravlja interventni zakon za reševanje kadrovske problematike, tudi za lažje zaposlovanje tujcev, na primer z znižano zahtevano stopnjo znanja jezika. Vedeti morate, da iz držav nekdanje Jugoslavije težko dobimo ljudi, saj Slovenija zanje že dolgo ni več idealna država, več ugodnosti jim ponujajo v Avstriji ali Nemčiji.

Drugi problem, ki seveda prav tako ni od včeraj, je pomanjkanje denarja oziroma neustrezno financiranje.

Kot vaši bralci vedo, se domovi v osnovi financirajo iz dveh virov: stroške izvajanja zdravstvenih storitev krije zdravstvena zavarovalnica, kar predstavlja približno 35 odstotkov celotnih stroškov, vse druge stroške, torej stroške dela, socialnovarstvenih storitev, materiala, amortizacije, investicijskega vzdrževanja in financiranja, pa plačajo stanovalci oziroma njihovi svojci (ali občine za nekatere stanovalce). Vemo, da pokojnine niso visoke, ko stanovalci potrebujejo pomoč, pa se oskrba še podraži. Ob tem je treba vedeti, da je le 22 odstotkov stanovalcev še popolnoma samostojnih, občasno pomoč jih potrebuje 18 odstotkov, vsi drugi, torej krepko več kot polovica, pa so stanovalci z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami ali pa kot osebe z demenco potrebujejo spremstvo in nadzor. Ti plačujejo najvišjo kategorijo oskrbe.  

Stanovalci in svojci opozarjajo na previsoke cene, domovi tarnajo, da ne pokrivajo več stroškov. Kako naprej?

Zaradi politične všečnosti cene oskrbe v domovih za starejše umetno držijo navzdol. Problem ni v tem, da bi bila previsoka sama cena bivanja v domu (mednarodne primerjave kažejo, da so slovenski domovi zelo ugodni), temveč v tem, da država večino cene prevali na starejše in njihove svojce. Do konca junija je veljal interventni zakon in je proračun pokrival povečane stroške domov zaradi usklajevanja plač in draginje. Od 1. julija tega denarja ni več. Čeprav domovi dokazujejo, kako potrebujejo od 10- do 25-odstotno povišanje, da bi pokrili vse stroške, je vlada dovolila uskladitev cen le za pet do šest odstotkov.

Zato zdaj varčujejo še bolj. To pomeni, da imajo manj študentskega dela, manj izobraževanj, odlagajo manjša investicijska dela. V lanskem letu je 22 domov poslovalo z izgubo, za letos ocenjujemo, če ne bo sprememb, da bo negativno poslovalo več kot 50 odstotkov domov. Dolgoročne posledice pa so lahko zlom sistema. Domovi morajo ustvarjati presežek, da bodo imeli denar, ko bo treba prenoviti streho ali fasado in podobno. Če že zdaj poslujejo z ničlo ali celo z minusom, bo čez pet, šest let strošek investicij toliko višji. Oziroma bodo morali stanovalci takrat plačati toliko več.

Če primerjamo javna domova s približno enakim številom stanovalcev in zaposlenih, so pri plačilu oskrbnin lahko znatne razlike. Zakaj?

Do razlik lahko pride zaradi razlik v strukturi zaposlenih, deležu starejših delavcev, pridobljenih napredovanjih, investicijskih potrebah, ki vplivajo na amortizacijo, pa tudi v stroških storitev, materiala in drugih. Ker so zasebni domovi praviloma novejši, lahko v povprečju zagotavljajo tudi višji bivanjski standard, kar prav tako vpliva na višjo ceno.

Zadnji dve leti se spopadamo s splošno draginjo, ki še draži stroške materiala in storitev. Že samo zvišanje cene prehrane za skoraj dva evra na enega zaposlenega na dan pomeni v DSO-ju z 80 zaposlenimi (in 170 stanovalci) v povprečju približno za 3.500 evrov višji strošek na mesec. Posledično to pomeni, da bi moral stanovalec samo iz tega razloga prejeti višjo mesečno položnico za 20 evrov. Da ne omenjamo podražitve drugega materiala in energentov, saj so v novih pogodbah cene za nekajkrat višje.

Kako bo na razmere v institucionalni skrbi za starejše vplival zakon o dolgotrajni oskrbi?

Zakon bi pomagal urediti situacijo, če bi upošteval predloge stroke, a jih ne. Predlagamo primernejšo metodologijo za oblikovanje cen, ki bi razbremenila stanovalce in svojce. Zdaj država plača le 35, stanovalci pa 65 odstotkov celotnih stroškov. Želimo, da bi bilo razmerje obrnjeno. Da bi se iz sklada za dolgotrajno oskrbo, v katerega bi prispevali vsi državljani, krile storitve v domovih v bistveno večjem deležu kot zdaj. V državah, ki imajo najbolj razvit sistem dolgotrajne oskrbe, država krije do 90 odstotkov vseh stroškov, stanovalec pa le deset odstotkov.

Kako, če sploh, pa domovi starejših sledijo sodobnim smernicam institucionalne oskrbe? Koliko je volje in sredstev za razvoj, vpeljevanje novih pristopov, digitalnih rešitev pri oskrbi starejših?

Sodobne smernice spodbujajo integrirane storitve, kar zagovarjamo tudi pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije – da je v ospredju človek z vsemi potrebami, posebnostmi in da pridejo storitve k uporabniku, ne obratno. Zato ne podpiramo delitve domov na negovalne, oskrbne in še katere. Posameznik naj živi v sobi, ki je njegov dom, dokler skrbi sam zase in tudi potem, ko morda obleži. Da ga ne premestijo na negovalni oddelek, v novo okolje, pač pa mu vso oskrbo, ob koncu tudi paliativno, nudijo v tej njegovi sobi. Podpiramo tudi manjše skupnostne bivalne enote, vendar se bojim, da trenutno za take projekte nimamo osnovnih pogojev.

Z ustanovitvijo ministrstva za solidarno prihodnost smo pričakovali izboljšanje položaja starejših. Verjetno tudi vi ...

Vsi ministri do zdaj so bili zelo razumevajoči do naših pripomb, poslušajo, zapisujejo, a konkretnih dejanj ni oziroma so te premile. Problem je tudi v tem, da naše področje dela nima krovnega ministrstva, ampak je po novem razdeljeno celo med tri: ministrstvo za zdravje, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za solidarno prihodnost. Tako imamo tri sogovornike. 

Moj ključni očitek vladi, ki velja tudi za prejšnje, je, da se vse rešuje prepočasi. Če povem konkretno: ob nastopu funkcije avgusta lani je minister za solidarno prihodnost dejal, da je med njegovimi prioritetami sprejem interventnega zakona za reševanje kadrovske problematike. Pogovarjava se sredi septembra in še vedno ni sprejet.

Skrbi me še nekaj: v ravnokar sprejetih usmeritvah zdravstvene politike za leti 2024 in 2025 z nobeno besedo niso omenjeni socialnovarstveni izvajalci. Sam to razumem, da bo država spet zavestno spregledala področje starejših oziroma so podali kar jasno sporočilo, da v naslednjih dveh letih to področje ne bo prednostna naloga. Če bi imeli iskrene namene kaj spremeniti, bi končno konkretno ukrepali. Ne razumem, kako se odločevalci ne zavedajo, da bomo v takem sistemu, kot si ga bomo postavili danes, tudi mi preživljali starost.

Samo razumevanje težav še ne prinese rešitev.

Anita Žmahar, fotografija: Robert Balen