Pesem je del nas
Dobre stare viže
Klančakovi godci: Janez Pezdirec s sinovoma Alešem in Miho
Pri Klančakovih v Slamni vasi pri Metliki v Beli krajini se je Janez Pezdirec začel ukvarjati z glasbo že v rosni mladosti. Kmalu po osnovni šoli je pri mladinskem verouku metliški kaplan Janko Štampar sestavil skupino Mavrica, v kateri so se mladi glasbeniki učili igrati in peti. Večkrat so zaigrali tudi v sosednjih župnijah, je pa bilo igranje na električne kitare in bobne v cerkvi pred oltarjem kar drzna poteza.
Potem so se lotili tudi preigravanja jugoslovanske zabavne glasbe, malo kasneje pa še narodnozabavnih viž. S kaplanom Jankom so v Črešnjevcu pod lipo zaigrali na prvi gasilski veselici in takrat jim je pri narodnozabavnih skladbah pomagal domači harmonikar Toni Požek. Leta 1981 je Janez začel peti še v cerkvenem moškem pevskem zboru in kaj kmalu se je naučil, kako se pravilno poje po notah, kar mu je kasneje prišlo zelo prav.
Po prihodu iz vojske so fantje začeli igrati tudi na prireditvah zunaj cerkvenih okvirov, malce spremenjena zasedba je dobila ime Kolpa san. Novi član je bil harmonikar Anton Filak iz Gribelj. Sčasoma je v njihovi glasbi začela dobivati pomembno vlogo tudi elektronika, nekatera glasbila je lahko nadomestil sintetizator, kar pa je pripeljalo do krčenja zasedbe. Glasbeniki so se večkrat razšli, pa se po kratkem obdobju spet združili ali kako drugače nadaljevali svojo glasbeno pot. Skupina Kolpa san je v tistem času nastopila tudi na predizboru za ptujski festival domače glasbe. Leta 1997 je Janez kot član dua Mali in veliki Baron posnel glasbo za prvo kaseto, njen naslov je bil V Belo krajino, dve leti kasneje pa je izšla še druga – Najine sanje. Pred zaključkom svoje glasbene poti v narodnozabavni glasbi, ki je trajala 32 let, je Janez igral na kontrabas in pel tudi v priljubljenem ansamblu harmonikarja Andreja Bajuka, ki ga je prav on potegnil v glasbene vode.
Ljudski godec
»Že med igranjem v ansamblu sem se začel spogledovati s slovensko ljudsko pesmijo in godčevstvom, saj me je vedno zanimalo, od kod je vse to prišlo in kako se je razvijalo, da imamo danes domačo glasbo takšno, kot je.« Njegovi začetki načrtnega zbiranja ljudskih pesmi in vsega, kar je povezano z ljudskimi običaji in je nastalo predvsem v Beli krajini, segajo v leto 2005, ko je ustanovil družinsko kulturno društvo Vezilo, ki deluje še danes. In pred desetimi leti se je posvetil samo ljudski glasbi. Kako se je zgodil preskok? »Igrali smo na neki veselici pri Vinici, in ko smo zaigrali ponarodelo pesem V dolini tihi, ki jo je posnel Lojze Slak, je k nam prišel možakar in nam povedal, da ima pesem še eno kitico. Zapisal sem jo in ta dogodek me je spodbudil k razmišljanju, kaj je ljudska glasba. Tako sem se lotil iskanja starih ljudskih pesmi,« se spominja Janez.
Ljudsko petje je bilo doma že v njihovi družini. Zelo dobra pevca sta bila njegova mama Stanka in oče Ivan, ki sta poznala veliko starih pesmi. S takšnim petjem pa sta se rada ukvarjala tudi očetova sestrična Karolina Prus in njen mož Tone. In ko sta leta 2006 mama in ata praznovala zlato poroko, se je odločil, da njihovo petje posname. Bile so to pesmi, ki so jih otroci samo slišali, peli jih pa niso. In začelo se je zbiranje ljudskih pesmi po Beli krajini in tudi širše. Hodil je na obiske k pevcem ljudske glasbe, snemal je njihovo petje in potem doma vse pesmi zapisal. Na osnovi slišanega na posnetkih pa je mnoge pesmi skupaj s svojimi pevci tudi zapel.
Prvi dve CD plošči z naslovoma Ob zlati poroki in Od dedka do vnuka, je posnel v družinskem krogu, potem pa je zbral skupino mlajših Belokranjcev. Ljudske pesmi je pel tudi na drugi strani Gorjancev, na Dolenjskem, ker ga je zanimalo, kakšne pesmi pojejo tam. In izšlo je kar lepo število plošč, tudi knjiga pesmi, navad in običajev Taku smo pr nas pel, z ljudskimi pevci in godci pa so posneli tudi več kratkih filmov.
Med iskanjem ljudske glasbene zapuščine je naletel tudi na godce in začel zbirati še njihovo dediščino. Tako je leta 2011 izdal zgoščenko belokranjskih ljudskih viž. Na snemanju je igral na staro harmoniko, izdelano v Clevelandu. Igra pa tudi na orglice, zadnje čase predvsem ob spremljavi njegovih sinov. Miha igra na strunsko glasbilo bugarijo, Aleš pa je basist.
