Spomin na življenje kmečkih ljudi
V Artičah, vasici na hribčku, že stoletja stojijo šola in cerkev s pokopališčem, dom kulture s športnim igriščem in ob gozdičku stara Banova domačija, ki je čudovit spomenik tukajšnjemu življenju kmečkih ljudi.
Stara kmečka hiša je narejena iz lesenih belo obarvanih hrastovih brun, pokrita s slamnato streho, v njej pa so prostori, kot so nekdaj bili, tudi v krušni peči včasih še spečejo velike okrogle dišeče hlebce kruha. Majhna lesena okna z naoknicami spuščajo v prostore ravno prav svetlobe, da ustvarjajo pravo domačnost prostorov. Ob glavnem vhodu v hišo, ki je na južni strani, kjer je največ sonca, na obeh straneh visi asparagus, ob steni pa so cvetlične gredice, kjer so zasajene starinske rože, tudi starodavna bergenija in srčki so med njimi.
Sredi velikega dvorišča, ki ga krasi mogočen divji kostanj, je dolga lesena miza s klopmi, kjer se srečujejo mnogi, ki si želijo ogledati zanimivosti domačije, v zadnjem času je tu na novo urejen sadjarski muzej. Tudi pohodniki, ki se podajo na artiško pot zdravja, ki so jo uredili pred nekaj leti, se tukaj spočijejo in pogovorijo o vsem lepem na prehojeni poti v naravi.
Na podu so včasih mlatili žito
Dvorišče obkrožajo veliko kmečko poslopje, ki je bilo nekoč najpomembnejši del vsake kmetije, svinjaki in drvarnica, za poslopjem pa sta čebelnjak in sadovnjak, ki je zasajen s starinskimi drevesi. Okrog hiše je tudi nepogrešljiv lesen plot in v kotu izven ograje mlaka polna žab, ki vsak večer prirejajo žabje koncerte.
Kmečko poslopje je dolgo več kot 20 metrov, saj so v njem vsi prostori, ki so potrebni za kmetovanje. Pred ureditvijo sadjarskega muzeja je bila na levi strani listnica, prostor za spravilo listja za nastiljanje stelje v hlevu s kravami, v sredini je širok pod za spravilo živinske krme in tudi za ličkanje koruze, čiščenje korenja, repe in kolerabe ter druge krme za domače živali, hlev za krave in konje ter na koncu prostor za spravilo kmečkega orodja.
Na podu so včasih mlatili žito s cepci, ki jih še vedno lahko vidimo obešene na steni, pozneje pa so vanj postavili mlatilnico, ki jo je prek železne osi gnala naprava, imenovana gepl. Konja, ki sta bila vprežena drug ob drugem ob vlečni drog za pogon naprave, sta neprestano hodila v krogu, dokler ni bilo mlatenje končano. Fantje so prerezali preveslice na snopih pšenice z noži slokci, ki ga je včasih imel v žepu vsak kmečki fant, razporedili pšenico narazen in jo podajali v ustje mlatilnice, zrnje je padalo v vreče na zadnji strani, slama pa je letela ven, kjer so jo pobirali z vilami in rinili skozi vrata ven na prosto. Kako se je kadilo in kako glasno so ropotali s črnim šmirom namazani zobniki!
Banova domačija mi pomeni veliko več kot splošen spomenik preteklosti, saj sem mladost preživel v podobni hiši in vse prikazano doživljal tudi sam. V meni budi spomine in mi pričara misli o drobnih dogodkih, ki sem jih s sestro in brati doživljal vsak dan. Doživetij iz mladosti se ne da izbrisati, in ko je človek starejši, so taki spomini še dragocenejši.
