LITERARNE STRANI
Srce
Motorček veselo v prsih brni,
pospešuje svoj utrip,
ko puščica Amorjeva
srček pogodi.
A ko v naravi se zgodi polom,
sonček iz srca izgine,
povsod nastane rompompom,
iskrico v očeh teman oblak izrine.
S solzami bolečino izpiraš,
zapiraš se v svoj svet,
obupu, črnim mislim se upiraš,
na boljše čase misliš spet.
Naj pozdravi se srce,
oživi naj upanje,
uresničijo se sanje,
da verjeli bi še vanje!
Albina Sonja Štraus
Kazalec ure
Kje našla bi urarja, da bi
prestavil vse kazalce, ker
prehitro čas beži iz
otroštva v stare dni.
Nedolgo sem še otrok bila,
zdaj sem pa že osemkrat
prababica, prehitro leta
so minila, da so me
v prababico spremenila.
Kako hitro mesec mimo
gre, že leto obrne se in
se zaveš, da nikoli
več ne vrne se.
Ko pomlad nam
zacveti, vse lepo nam
zadiši, pa je takoj
poletje, zima,
in nam spet starost vse
poštima.
Ana Eržen
Življenje upokojenca
Nam delovna doba v službi poteče,
upokojenci postanemo,
v mislih vsak si želi sreče,
življenje zame mirno bo.
A glej ga šmenta, vse se spremeni,
kar hitro druge pridejo skrbi.
Ko se pogleda v ogledalo,
začudi se, saj včasih lepše je kazalo.
Kaj delal bom, doma sedel
in čakal le na pokojnino?
Če zdrav sem še, bom kaj počel,
življenje gre prehitro mimo.
K upokojencem sem vključil se,
v društvo, ki iz našega je kraja,
prijetna družba znancev je,
tam vedno nekaj se dogaja.
Izleti, kolesarjenje, folklora in pohodi,
vsakdo kaj najde za svoj hobi.
Domači vrtiček obdela, če ga ima,
pa v hiši in okrog kaj pobrklja.
Na hitro časopise, reklame vse pogleda,
rešuje sudoku in križanke, če se le da.
K sosedu, prijatelju kdaj na kavo gre,
da novice ali čenče kakšne izve,
mu v žepu mobi zazvoni,
nekdo ga že kliče, kje pa si?
Če pokojnina kaj primerna je,
še kar nekako dobro gre,
sicer pa kakšno delo si dobi,
saj veste tisto, »delo nas krepi«.
Otroke svoje in še vnuke vzgaja,
če le se da, vsestransko jim pomaga.
Naenkrat vnuk je birmanec ali maturant postal,
gotovo bo kaj babi ali dedi zraven dal.
Bolezen rada hitro se prikrade
sladkor, pritisk, holesterol, še drugo vse,
najprej ga panika in skrb popade,
potem se zdravit gre, ne da se še.
Zgodi se, da težko zboli, doma pa nima pomoči,
v dom upokojencev, če možnost ima,
se s težkim srcem preseli.
Ko upokojenec sopotnika izgubi,
obupan je, srce in duša ga boli.
Čeprav življenje gre naprej,
nič več ni tako kot prej.
Taka je usoda upokojenca,
vsak pa živi, kot ve in zna.
Življenje nam je podarjeno,
na razpolago pa le eno,
le čas prehitro nam beži,
prekriža mnogo načrtovanih nam poti.
Kaj moremo, tako ustvarjalen je ta svet,
kljub vsem težavam je upokojencem lepo živet!
Nič več ni upokojenski pozdrav – se mi mudi,
lepše je reči – ostanimo zdravi vsi.
Nada Kočevar
Umrl je človek
Umrl je človek.
Gledam na balkon, kjer ostal je prazen sedež.
Vsako jutro sem ga videl tam sedeti in v dalj strmeti.
Občasno je stal in puhal dim iz cigarete,
ki edina mu bila je uteha.
Menda ni imel otrok, ki bi se grebli za njegovo borno imetje.
Bil je invalid na vozičku,
komaj se je premikal.
Včasih mu je kdo rekel besedo, dve,
a na kvizih je sam s težavo pravilno spregovoril.
Počasi je ugašal, kakor zahaja sonce.
Ni se pritoževal, čeprav bi se imel za kaj.
Ne vem, od kod je prišel v dom in kje je pokopan.
Zame ostaja v spominu kot skromen in v usodo vdan.
In še dolgo ga bom videl na balkonu,
kjer je sedel in gledal v dalj.
Tone Štefanec
Pomlad
Kako lepo, ko zima nas zapušča,
ko beli sneg v solzah se poslavlja,
naenkrat vse brsti, cveti, žari,
prebuja narava iz zimskega se spanja,
v odtenkih zelenih se obarva.
Ko zjutraj sonce zlato me zbudi,
že z mislijo v naravo pohitim,
travniki zeleni so z zvončki okrašeni,
trobentice rumene so paše za oči,
da barve vse so usklajene,
jetrnik nebesno moder poskrbi.
S glasnim potrkavanjem v gozdu,
pisan detel vztrajno kliče sonce,
čebele brenčijo in se gostijo,
v harmoniji vetra, ptičjega se petja,
lahko sprostiš si dušo in telo,
če znaš uživati lepoto to.
Staša Albreht
Gozd
Gozd je gost.
Dežuje.
Svetlikajo se praproti.
Kaplje padajo dol na pot.
Prepletene korenine dreves antracitno bleščijo.
Majda Mencinger
Mansarda
Lina v svet, zastrta z asparagusom.
Razliva se jazz.
Billie Holiday.
Preludij za ljubezen.
In -
Obup.
Adiiijo, adiiijo -,
nesmrtno poje Maria Calas.
Majda Mencinger
Usoda
Tiho je stopala po stezi in pod njenimi nogami je kdaj pa kdaj zašelestelo odpadlo jesensko listje. Nemir je nosila v svojem srcu. Ob potoku kraj steze je obstala. Naslonila se je na suho brezo in se sanjavo zazrla v nebo. Na tisoče zvezd je uzrlo njene kot potok zelene oči. Želela si je prešteti zvezde na nebu tako, kot si je želela biti v Markovem objemu. Marko je bil sin znanega premožnega kmeta. Bil je postaven, krepak fant in vsako dekle je vztrepetalo ob njegovem pogledu. Tudi Lizika. Bila je brhko dekle, živela je z materjo v revni koči z malo zemlje. Tudi Marko ni spregledal njenih lepih nog, zalitih bokov in lepih prsi. Tako očarljivo se mu je smehljala tistega večera, ko so ličkali koruzo na njegovem domu, da je ni mogel pozabiti. V njem je vzkipela vroča fantovska kri. Nekega večera jo je počakal, ko se je vračala od svoje botre onkraj vasi. Tiho si je prepevala, ko je preskakovala krtinice na travniku. Marko je stopil za drevo in počakal, da se je približala. Ko je stopila tik mimo drevesa, ga je zagledala. Kot vkopana je obstala in tiho izgovorila njegovo ime. Marko jo je brez besed objel in ji usta zaprl z dolgim poljubom. Poležana trava in suho listje sta bila edina priča, kaj se je ta večer zgodilo.
Po tem večeru se je Marko vse bolj sukal okoli sosedove Micke. Lizika mu je bila všeč. Ni pozabil njenih gorečih ustnic, a vendar se je bal svojega očeta, ki je bil prav vsemu gospodar. Nihče ne bi vedel za Liziko in Marka in za tisti večer, če ne bi bog poslal na pot otroka. Lizika je nosila novo življenje pod srcem, česar ni mogla dolgo skrivati pred ljudmi. Nekega večera je vse povedala materi. Na njenem zgaranem licu so se še bolj zarezale gube starosti in skrbi. Ni je oštela niti se ni sramovala svoje hčerke. »Ne obupaj,« ji je dejala mati, »bog ti je poslal pokoro za greh.« Sosedje so zmajevali z glavami, ko so videli Liziko, in se spraševali, kdo je oče.
Marko se je pripravljal na ženitovanje, a ne z Liziko, ampak s sosedovo Micko. Lizika je vse to prenašala z bolečino v srcu, a vendar hrabro. Marka se je izogibala, niti z besedico mu ni omenila otroka. Marko je slutil, da se je to zgodilo tisti večer, a bil je nemočen, bal se je očeta. Pustil je, da je čas prinesel svoje.
Na poročno noč Marka in sosedove Micke je v ubogi koči prijokal na svet krepak deček. Vsi so ugibali, komu je podoben. Lizika se ni omožila, skrbela je za svojo staro mater in sina Janeza, ki je rasel in se lepo razvijal. Z leti so tudi drugi opazili veliko podobnost med fantičem in Markom.
Tudi Micka je kmalu rodila hčerkico. Marko si je želel sina, a vdal se je v usodo in ljubil svojo malo Minko. Leta so tekla in marsikaj se je spremenilo. Marko in Lizika sta se postarala, otroka sta odrasla. Tako kot se je pred leti Marko zagledal v Liziko, tako se je začela ljubezen med Minko in Janezom. Vse večkrat sta bila skupaj, a Marko in Lizika nista mogla na dan z resnico. Bila je preveč kruta in vedela sta, kako bi s tem ranila srečo mladih.
Že se je začelo govoriti, da se bosta Minka in Janez vzela. Marko si ne bi mogel želeti boljše roke v svoji hiši, a vendar je bil Janez njegov sin. Na jesen, ko je začelo odpadati listje, je Lizika močno zbolela. Janez je lepo skrbel zanjo, a bolezen je bila močnejša od vsega. Lizika je čutila, da ji je prišla zadnja ura, in je prosila, naj pri njej ostane samo Janez. Ko je zatisnila oči, je Janez s sklonjeno glavo stopil iz izbe. V njegovi roki je obstala nežna in mehka Minkina roka. S solzami v očeh se je zazrl v njen obraz, a je vedel, da ni pravi trenutek za resnico. Marko je ves strt stal ob strani, bal se je srečanja z Janezovim pogledom. Vedel je, da je Lizika sinu povedala, kdo je njegov oče.
Po materini smrti Minka nekaj dni ni videla Janeza. Nekega večera ga je počakala, ko se je vračal z maminega groba, kjer je spet prižgal svečko. Stala je prav pod tistim drevesom, kjer je Marko pred leti čakal Liziko. Janez se je žalostno zazrl v njen nežni obraz, jo objel in ji dejal: »Minka, jaz in ti imava istega očeta.«
Veter je odnesel besede, a njune bolečine ni mogel odnesti niti najhujši vihar.
Anamarija Hriberšek
Takšne in drugačne pustne dogodivščine
Ko smo se v domu za starejše ljudi pogovarjali o pustu in maškarah, so obrazi nekaterih kar oživeli in mnogi veseli spomini so privreli na dan. Tudi spomini gospoda Lojzeta, ki je bil tistega pusta samski, imel pa je skoraj že odraslega sina. Pripovedoval je: »Šel sem na pustni ples in kmalu opazil nadvse urejeno mlado damo. Prosil sem jo za ples. Odlično sva se ujela z mlado, lepo, zapeljivo in veselo mladenko. Ves večer sem plesal z njo, saj se mi je zdelo, da imava krila in je vsa dvorana najina.«Potem je utihnil, našobil ustnice, pokimal in rekel: »Hudič! Čakal me je hudobni vrag, saj sem bil enako razočaran, kot sem bil prej navdušen. Si predstavljate, kako sem pogledal opolnoči, ko so maškare snele maske in je pred menoj stal …«»Kdooo?« smo vsi radovedno pogledali vanj.»I, kdo? Moj sin,« se je zasmejal.Ja, po toliko letih se je zasmejal, takrat pa ... Ah, takrat si ga predstavljam. Njega in njegovo razočaranje. Ni lahko umiriti svojih čustev, pričakovanj, če smo napeti ali polni pričakovanj. In maškare so očitno zelo dobro obvladale igro zapeljevanja in z vsakim trenutkom večale napetost. Tako je bilo včasih, danes pa se mnogim ljudem ni treba nadeti maske, vse to odlično obvladajo vsak dan, v vsakem trenutku dneva. Ob pogovoru o maškarah se je tudi gospa Majda spomnila nekaj zanimivih dogodkov iz svoje »pustne malhe«. »V vasi smo bili zelo povezani, radi smo noreli in se smejali. Muzikanta sicer nismo imeli, a smo bili iznajdljivi in smo se naučili plesati kar na kampelj, in to v štali.« Nekoč smo se dogovorili in se odpeljali plesat v znano gostilno v Polhovem Gradcu. S prijateljico sva vzeli kostum za Prešerna in Julijo, saj sem bila v tistem času spredaj in zadaj plonk in sem se lahko preoblekla v moškega – znanega Prešerna. Ko so prišle maškare, sva se s prijateljico izmuznili in se preoblekli ter sedli za mizo. Pri sosednji mizi sta sedela znani zdravnik in njegova žena. Ko so zaigrali, sem za ples zaprosila njegovo ženo, ki mi je sredi plesa vljudno rekla: 'Če hočeš biti Prešeren, moraš sneti uhane.' Ne vem, ali me je ujezilo, vem le to, da sem zardela in si dogodek zapomnila vse do danes.«»Kje ste pa Julijo izgubili?« me je zanimalo.»Ah, z Julijo je bilo še slabše. S seboj je imela fanta, ki je ni prepoznal, in ona je ves večer plesala z drugimi. Ob polnoči je zaplesala z njim, in ko je bilo treba sneti maske, je bilo hudo. Zaradi izpada ljubosumja je naredil tak kraval, da smo si ga vsi zapomnili za vse čase. Njega in ples v Polhovem Gradcu,« je rekla nasmejana gospa Majda in obudila še eno prigodo s pustom in Prešernom. »Spomnim se tudi plesa v zelo obiskani in živahni gostilni v Zadobrovi. Kot Prešeren sem osvajala ženski spol, razigrano plesala in se nazadnje ogrela za mikavno mladenko. Še bolj kot jaz se je ogrela ona. Prijalo ji je moje sicer diskretno objemanje. Ni se branila, celo več. Brezsramno se je stiskala k meni in bila neskončno razočarana, ko je spoznala, da je bil veliki Prešeren ženska. A kaj hočemo, tako je bilo.«
