Radost nad očetovo svobodo je vrednejša od skrbi zanj
Med božično-novoletnimi prazniki se je odvila tale lepa zgodba, ki govori o kakovostnem staranju in sožitju med starajočim se očetom in njegovimi domačimi. Dogajala se je v Beli krajini, kjer oče živi, v Novem mestu, kjer živi njegov sin z družino, in v Ljubljani, kamor je potoval sam. Eden od domačih mi jo je pripovedoval in s svojo resnico o lepem staranju in sožitju generacij me je navdušila. Verjetno bo še koga, ki hrepeni po zorenju v starosti in po lepem sožitju.
Ovdoveli oče se je med prazniki želel odpeljati z vlakom v Ljubljano. Želel je videti vse kraje in stavbe v mestu, na katere ga vežejo spomini iz mladosti. Potovati je želel sam.
Njegovi domači so se bali, da se mu bo kaj zgodilo. Sin ga je hotel peljati. Vnuki so se ponujali za spremstvo. Toda oče je želel iti sam. Kot se je kasneje izkazalo, je Ljubljano želel podoživeti sam.
Ko so njegovi domači videli, da je pri svojem načrtu neomajen, so se sprijaznili. Hvaležni oče jim je kasneje dal hudomušno lepo pohvalo: »Moja žena me ne bi pustila!«
Odpeljal se je, si ogledal vse kraje, ki se jih je namenil obiskati. Preostali kanček strahu in odgovornosti zanj pri domačih je prišel na dan v telefonskih klicih: »Kje si, ata, kako ti gre?« On je na vsak klic navdušeno razlagal, kje je, kako se je ta in ta stavba spremenila ali pa da je še vedno enaka. V zadnjem telefonskem pogovoru so izvedeli, da se vlak že bliža domu.
Potrebno je čuteče srce
Tu je navdušujoče zgodbe konec. Izkušnja je dragocena, ker so šli domači s svojim očetom na ustvarjalno pot iskanja rešitve za eno najtežjih nalog, s katero se srečujejo domači in poklicni oskrbovalci – kako uskladiti svobodo starejšega človeka, ki peša, s svojo skrbjo in odgovornostjo zanj. O tej zahtevni nalogi smo govorili v lanski novembrski Vzajemnosti, ko smo zadnji dve leti vsak mesec predstavljali eno izmed pomembnih vprašanj sodobne dolgotrajne oskrbe. Tale lepa zgodba pove vse o tem, kako sta na eni strani pomembni skrb in pomoč starejšemu človeku, na drugi strani pa je enako pomembna njegova svoboda, da svoje želje doživlja po svoje in jih smiselno uresniči. Zlasti pa pove vse o tem, kako sta za usklajevanje tega dvojega potrebna pamet in čuteče srce na obeh straneh. Če pa človek zaradi demence ali druge psihosocialne bolezni sam ni toliko zmožen, kolikor je oče v naši zgodbi, pride do ustvarjalne rešitve, če imajo svojci in poklicni oskrbovalci dvojno mero čutečega srca ter pameti in znanja.
Ljubeča svoboda deluje neposredno iz oči v oči in pomaga konkretnemu človeku v njegovi trenutni potrebi; abstraktno človekoljubje, ki nikomur nič ne pomaga, je huda ideološka omama, ki jo je neprekosljivo opisoval Dostojevski. Ko pa konkretnega človeka ljubimo, deluje ljubezen do njega tudi na razdalji sto kilometrov. In mu pomaga razvijati njegovo svobodo za dobro.
Koliko starejših ljudi v oskrbi je nesrečnih, ker domači in poklicni oskrbovalci zanje zelo skrbijo, pri tem pa ne vidijo, ne slišijo in ne čutijo njihove želje ali potrebe, ne vživijo se v to, kaj njihov oskrbovanec doživlja in čuti. Ljubezen brez svobode je zasužnjevanje drugega po svoji zamisli, je ponavljanje jalovega poskusa prevzgajati bližnjega. To je bolezen v sožitju, ki je enako huda kot njej nasprotna, če drugemu damo vso svobodo brez konkretne ljubezni do njega. Svoboda brez ljubezni je brezbrižnost, zanemarjanje, cinizem, pa naj je do starejšega človeka, ki peša, med zakoncema, med starši in otroki, med prijatelji, sodelavci, med ljudmi v krajevni, narodni, verski ali kateri koli skupnosti, med ljudmi, ki so si konkurenti ali nasprotniki. Starejši ljudje v domači oskrbi in ustanovah trpijo danes več zaradi tega, ker jih pootročijo, kot zaradi zanemarjanja.
Zgodba o prazničnem izletu očeta iz Bele krajine v Ljubljano je zgodba o uspehu pri povezovanju ljubeče odgovornosti do očeta z njegovo svobodo.
