Bolečina ima tisoč obrazov
Dobro počutjenovember '24Zdravje
Zdravje
Anesteziologinja Neli Vintar
Bolečina je bio-psiho-socialni fenomen, je čutna in čustvena izkušnja, ki jo vsak človek doživlja po svoje. Akutne bolečine (glavoboli, bolečine po poškodbi, operaciji …) prej ali slej izginejo, trdovratne kronične bolečine, ki zaradi degenerativnih sprememb pogosto pestijo starejše, pa ne izginejo, vendar jih je mogoče blažiti.
O sprejemanju in obvladovanju bolečine smo se pogovarjali z anesteziologinjo prim. doc. dr. Neli Vintar, zdravnico, raziskovalko in pisateljico. Zaposlena je v UKC Ljubljana na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok in deluje na dveh lokacijah, in sicer v glavni stavbi UKC in na Oddelku za terapijo bolečine v protibolečinski ambulanti v Bolnišnici dr. Petra Držaja. »V bolečino je vtkano celotno življenje posameznika – travme iz otroštva, slabe izkušnje v šoli, izguba ljubljene osebe, različni strahovi, neuspehi in razočaranja ...« je napisala v knjigi Jasna pot, ki je takoj postala uspešnica. Pravi, da se je s pisanjem knjige želela notranje pripraviti na tretje življenjsko obdobje. Z bralci deli izkušnje, tudi v povezavi s pešanjem zdravja pri ostarelih starših in še zlasti ob težki bolezni in smrti sestre Jasne, ki je bila prav tako zdravnica in pisateljica. Imeli sta čudovit sestrski in prijateljski odnos. »Zdaj pa naj me Jasna pot vodi naprej, v povezanosti z vsemi in vsem,« pravi anesteziologinja.
Bolečino vsak doživlja po svoje. Kar je za nekoga samó boleče in zato neprijetno, je lahko za nekoga drugega celo neznosno. »Kar štirideset področij v naših možganih sodeluje pri doživljanju bolečine in vsa vplivajo na to, ali bo določen dražljaj za nekoga boleč ali ne. Marsikaj vpliva na doživljanje bolečine, saj ta odseva celo življenje in hkrati tudi trenutno situacijo: pomembno je v kakšnem partnerstvu živimo, ali so naši odnosi razumevajoči, pomembno je zdravstveno stanje v družini, kako se počutimo v službi, ali nas naše delo izpopolnjuje ali bremeni in ali se varno ter srečno počutimo v svoji državi.« Sogovornica še doda, da pri premagovanju bolečine poleg strokovne pomoči pomaga ljubeča pozornost; na obče človeški ravni so pri lajšanju bolečin najpomembnejši empatija, sočutje, občutek razumljenosti in sprejetosti. Dr. Vintar vse našteto tudi sama izžareva in daje, kar potrjujejo tudi njeni pacienti. »Do potankosti razume jezik bolečine in zato je njen pristop do bolnikov prav poseben. V knjigi beremo tudi o bolečini duše in srca, saj obstajajo tudi akupunkturne točke za blaženje žalosti,« je napisal njen kolega, sošolec iz osnovne šole, gimnazije in še medicinske fakuletete.
Mišice so najboljši analgetik
Bolečine v križu, bolečina pri hoji, boleči sklepi … so težave, ki pogosto spremljajo starejše ljudi. »Do hudih bolečin ob degenerativnih spremembah prihaja tudi zaradi oslabele mišične mase. Zato je mišice treba vzdrževati. Poležavanje pred televizorjem jih seveda ne krepi. Hoja ter redno in zmerno gibanje sta nuja; priporočljiva je masaža, dobrodošle so vodene vadbe za krepitev hrbtnih mišic, ki držijo kosti in hrbtenico,« razlaga sogovornica. V domovih za starejše imajo stanovalci vsaj redno skupinsko telovadbo, dobrodošli pa bi bili še masaža in individualna fizioterapija. Ker je oboje samoplačniško, naj bi jo svojci vsaj občasno privoščili svojim dragim, še zlasti tistim, ki živijo sami in se malo gibljejo. »Vložek v vzdrževanje mišične mase je zelo dragocen, saj noben analgetik ne more toliko narediti pri premagovanju bolečin kot mišice,« še doda. Poudari, da je fitnes prav tako za starejše, ne (samo) za mlade, in da je treba življenje za starost pravočasno načrtovati in se organizirati. Navede primer gospe, ki je stanovala v četrtem nadstropju bloka brez dvigala, in ko so se ji začele pojavljati bolečine v kolenih, hoje po stopnicah ni več zmogla in je bila obsojena le na stanovanje. Zato se je treba na starost pravočasno pripraviti. Še zlasti za starejše je nujna zmerna in redna vadba, da ne bi bil korak vse bolj boleč in da bi bila obdobja brez bolečin daljša od obdobij z bolečino.
»Moj dom je telo, je moj tempelj, moje zatočišče, moje področje raziskovanja in pogosto tudi moj izziv. Omnia mea mecum porto (vse svoje nosim s seboj) je eden tistih brezčasnih pregovorov, ki smo se jih učili pri latinščini. Takrat sem ga razumela v glavi, zdaj ga razumem tudi v telesu,« pravi anesteziologinja. Telo je, tudi ko ga zanemarjamo, z nami dolgo zelo potrpežljivo, hkrati pa nas opozarja na odklone; najprej nežno, kar radi preslišimo, potem pa vse močneje. Zato bodimo pozornejši do svojega telesa, kajti že s pozornim opazovanjem lastnega dihanja se lahko na preprost način umirimo in morda lažje prebrodimo stresno situacijo, jo dobesedno prevetrimo. Tako se nam napetosti ne skladiščijo v telesu, ampak ohranjamo pretočnost in s tem zdravje. Večinoma samo v glavi in svojih mislih. »Ja, naše misli so žive in močne sile!«
Sprejeti bolečino
Bolečine ne izbirajo let. Dr. Neli Vintar odkrito govori tudi o lastnih bolečinah, saj skozi svojo izkušnjo še bolj razume bolečino. Pravi, da se je sama veliko naučila o njej z meditacijo in umiki v tišino. Pomoč pri premagovanju bolečin ni nujno vedno samo farmakološka. Sogovornica svojim pacientom poleg zdravil (predpisuje tudi analgetike v kombinaciji z zdravili iz konoplje) pomaga še z akupunkturo, za obvladovanje bolečine pa priporoča razne vaje in tehnike, ki zahtevajo kar nekaj učenja. »Bolečino se trudimo lajšati, zdraviti. Pozorno jo opazujemo. Raziskujemo, kje nas boli, kam se bolečina širi, kaj bolečino zmanjša, kaj jo ojača, kaj jo sproži in kdaj izzveni. Bolečina je lahko res trdovratna, kar vztraja in vztraja. Pogosto vzroka ne moremo ugotoviti, spet drugič ga poznamo, a ga ne moremo odstraniti. Bolj smiselno kot boriti se proti njej, jo je sprejemati, sicer kot neljubo spremljevalko, jo z rahlim odmikom opazovati, dihati vanjo in skoznjo kot skozi drevesno krošnjo. Bolečine v mnogih primerih ne moremo odpraviti, pomembno pa je, da jo do neke mere obvladujemo, da se učimo živeti z njo.« Bolečina prinaša tudi strah, zato jo lahko blažimo s tehniko zmanjševanja strahu. »Vedno znova se je izkazalo, da je meja, kjer se bolečina razblini do znosnosti ali dobesedno izgine, bliže, kot bi si upali ali zmogli pomisliti; ko jo prestopiš, bolečina izgine, je le mehkoba, ki boža kot milost,« beremo v njeni knjigi.
Osnova za lajšanje bolečine pa so vendarle zdravila. Toda kako pomagati človeku, ki živi s kroničnimi bolečinami, pa zavrača zdravilo, ker je v navodilih prebral, da lahko povzroča določene negativne stranske učinke? Za razumevanje pacientovega celotnega stanja (ne le zdravstvenega, ampak tudi čustvenega in širšega socialnega vidika) je potreben poglobljen pogovor, kar pelje tudi do globljega zaupanja med pacientom in zdravnikom. »Med pacientom in zdravnikom mora biti vzpostavljeno zaupanje. Če pacient zavrne zdravilo in se sklicuje na informacijo na lističu papirja, s katero se proizvajalec zdravila zavaruje, s tem ne sprejme pojasnila zdravnika, ki pozna bolezen in predpiše najustreznejšo terapijo za zdravljenje njegovih težav. Seveda mu tako zdravnik ne more pomagati.« Zato ni odveč ponovno opozoriti na to, naj bolniki ne sprejemajo odločitev glede zavračanja zdravila na podlagi informacij s spleta ali opisa zdravila, ki navajajo vse mogoče zaplete. Medicina zna lajšati bolečino, zato je dobro prisluhniti zdravniku, ki lahko pomaga k znosnejšemu življenju.
Naša sogovornica priporoča, da tudi v zrelih letih negujemo svojo radovednost, igrivost, vedoželjnost in se odpiramo sprejemanju novosti. Sama je tik pred upokojitvijo, pa ima – čeprav jo pestijo določene kronične bolečine – še ogromno načrtov za naprej. Kako vedoželjna in odprta je, beremo tudi v njeni knjigi, saj je prepotovala velik del sveta in doživljala razne kulture v njihovi prvobitnosti. Pravi, da starejši pogosto celo preveč potrpežljivo sprejemajo bolečine, češ da to sodi k letom. Še več, nekateri se je celo oklepajo in jo pestujejo. Ker imajo manj energije in jim upada zanimanje za učenje in novitete, težje sprejemajo novosti za lajšanje bolečin. Kljub morebitnim zadržkom in nezainteresiranosti pa zdravnica starejšim pacientom predstavi razne nove tehnike in vaje: »Prej ali slej se zgodi nekaj, kar posameznika povabi k določeni vadbi ali tehniki. Ko pa se odprejo ena vrata, se začnejo sama od sebe odpirati še druga. Tako lahko človek tudi skozi bolečino raziskuje in spoznava svoje neslutene možnosti in sposobnosti, kar je koristno in navdihujoče,« zaključi dr. Neli Vintar.
Meja, kjer se bolečina razblini do znosnosti ali dobesedno izgine, je bliže, kot bi si upali ali zmogli pomisliti; ko jo prestopiš, bolečina izgine, je le mehkoba, ki boža kot milost. A se te meje in svoje bolečine nerazumno oklepamo.