Učenje je lahko tudi radostno
NAŠ POGOVOR
Ko je leta 1984 dr. Dušana Findeisen, danes andragoginja, takrat pa mlada profesorica francoščine, začela razvijati jezikovne programe za življenje starejših in poučevati starejše, so se ji marsikateri smejali, češ, kaj se vendar gre, saj ta stari novega znanja sploh ne bodo več potrebovali. Danes, štirideset let kasneje, pa tisoče starejših študentk in študentov pravi, da se čedalje bolj zavedajo, da je treba vse življenje, še posebej pa v zrelih letih, skrbeti za dušo, telo in možgane. Ugotavljajo namreč, da je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO) tudi najboljše naravno zdravilo zoper brezciljnost, nevključenost v družbo, zoper vse, česar je navadno v starosti manj: manj priložnosti, manj prijateljev, manj moči, manj zanimanj, manj spomina in manj ciljev.
Z dr. Findeisen smo se pogovarjali o prehojeni poti te ustanove, po kateri se zgledujejo mnogi v EU. Sicer pa je Dušana, Duša ali Dušket, kot ji pravijo prijatelji, tudi predstojnica Inštituta za raziskovanje in razvoj izobraževanja in predavateljica na tej univerzi ter zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših v Bruslju pa podpredsednica obdonavskega združenja DANET. V svoji dolgotrajni karieri je napisala vsaj tristo strokovnih člankov in pet monografij o starejših in njihovem izobraževanju.
Včasih so imeli starejši predvsem in le eno socialno vlogo: bili so babice in dedki. Danes je drugače …
Tretjega življenjskega obdobja čedalje številnejši starejši posamezniki in posameznice ne preživljajo za zapečkom, temveč nadvse dejavno: delajo za plačilo ali prostovoljno, se izobražujejo, se ukvarjajo z umetnostjo, športom, vrtnarjenjem, varujejo vnuke, delujejo v mednarodnih projektih, se radi veselijo sedanjega trenutka, marsikateri odpirajo tudi svoja podjetja. In se tudi izobražujejo.
Z znanjem, ki ga pridobijo na naši univerzi, se število njihovih vlog pomnoži. Postanejo študenti, raziskovalci, umetniki, prostovoljci, novinarji ali preprosto sošolci. Tudi to je vloga, ki jih povezuje z drugimi, zaradi katere življenje ohranja smisel in lepoto. Skupaj se predajajo radostim vseživljenjskega učenja.
Kot vemo, so leta 1984 pri nas že tisti, stari nad petdeset let, veljali za bolj ali manj odpisane, nezanimive, zdolgočasene, bolne, sitne in v sivo oblečene ljudi.
Od njih se je pričakovalo, da čim bolj nevidno, nezahtevno in molče čakajo na konec življenja.
Vsakdo gre v življenju skozi več kriz prepraševanja in iskanja samega sebe.
Najmočneje se iščemo v najstniških letih, ko si gradimo osebno identiteto. Skoraj enako močna kriza nastopi, ko se upokojimo. Med tema dvema obdobjema pa je vendarle bistvena razlika: v rani mladosti je prihodnosti veliko, v starejših letih je je malo, zato večina tedaj naredi nekakšno bilanco življenja.
Novi upokojenci in upokojenke morajo na novo osmisliti vsak dan.
Seveda, saj nihče ne živi zaradi življenja samega, marveč predvsem zaradi smisla, ki ga najde v njem. In naj vas opozorim, draga bralka ali bralec Vzajemnosti, da že nekaj časa govorimo o tem, da so starejši vse mlajši, saj so zdajšnji sedemdesetletniki videti kot petdesetletniki in se tako tudi počutijo.
Marsikateri so ob upokojitvi razočarani, če niso izpolnili svojih pričakovanj.
Morda je bilo včasih tako. Danes pa še ni nič izgubljeno.
Pred novim upokojencem je namreč v povprečju vsaj še dvajset do trideset let življenja, zato lahko svoje mladostne cilje še vedno uresniči. Tudi tako, da začne drugo kariero, da postane prostovoljec ali prostovoljka te ali one človekoljubne organizacije, da postane dejavna babica oziroma dedek, da ustanovi podjetje ali pa začne obiskovati najrazličnejše študijske programe naše univerze.
Kako pa ste vi gledali na starejša leta, ko ste bili mladi?
Na starost sem tudi sama gledala skozi tedanja splošno sprejeta očala. Zato se mi je zdela starost po svoje nezanimiva, nevidna, nekako na robu življenja. Predvsem pa sem se bala, da bi morala kdaj v dom starejših.
Kot vem, še danes ne marate takratnega modela varovanega staranja.
Ne maram. Na naši univerzi si prizadevamo, da z vso svojo dejavnostjo gradimo razvojnost in vključenost starejših v družbo in kulturo. Naj poudarim, da lahko tudi tisti, ki se starajo doma, ki ne morejo več sami ven ali predaleč stanujejo, sodelujejo na naši spletni univerzi, tam proučujejo glasbo, zgodovino, medsebojne odnose ali družbene spremembe ...
Znano je, da ste v Parizu, kjer ste nekaj let živeli in študirali, prvič naleteli na starejše in upokojene, ki so se skupaj učili ter se veselili izobraževanja in druženja.
Da, kasneje pa sem pri svojem delu v učbeniku francoščine, ki sem ga uporabljala, naletela na lekcije o starosti in starejših ter prvi univerzi za starejše v Toulousu. Tedaj je bilo nekaj strokovne literature le v Ameriki, nekaj malega tudi v Nemčiji. O starosti sem se tako lahko učila le iz svetovne književnosti, od slikarjev, nekaj malega iz medicine. Psihologije starejših nismo poznali, interneta tedaj seveda še ni bilo. Morala sem se zanesti predvsem na znanje prijateljev, strokovnjakov vseh vrst in odraslih študentov tujih jezikov, ki so prihajali v jezikovni center na Vilharjevi cesti v Ljubljani.
Številni so zamisel o izobraževanju starejših vendarle dobro sprejeli in vas podprli.
Drži. Tudi nekateri novinarji so bili med njimi pa menedžerji, svetovalci, kasnejši ministri, odvetniki, igralci itd. Danes bi rekli, da sem razpolagala z velikim socialnim kapitalom, z njihovim znanjem, spretnostmi in poznanstvi.
Poučevati pa ste začeli sami?
Da, a ko sva se spoznali s profesorico andragogike dr. Ano Krajnc, sva postavili temelje univerze za tretje življenjsko obdobje. Ana je pripravila dva vzporedna sklopa programov: enega za upokojence in drugega za strokovnjake. Kombinacija obojih je bila začetek gradnje novega izobraževalnega področja in krepitve družbene vrednosti starejših.
Če sta hoteli postaviti na noge univerzo za tretjo življenjsko obdobje, sta morali iz sebe iztisniti zadnje atome moči, pozitivnega razmišljanja, navdušenja in zaupanja v pravilnost odločitve za uresničenje te zamisli.
Ker tedaj ni bilo nobenega denarja, sem v rast univerze vlagala tudi tisto, kar sem zaslužila pri delu z menedžerji in drugo družbeno elito. Vsi skupaj s kolegi in somišljeniki vseh starosti pa smo za univerzo za tretje življenjsko obdobje opravili ogromno prostovoljnega in razvojnega dela. Nazadnje nas je simbolično podprl tudi SPIZ.
S kolegico dr. Ano Krajnc pa morata pogosto še dandanes potrpežljivo razlagati, zakaj je izobraževanje potrebno vse življenje, torej tudi v poznejših letih, mar ne?
Res je. Učenje je v teh letih radost, je smeh, je svoboda in podpora življenju, kar vse potrebujemo tako kot dihanje. Sicer pa imava navado reči, da z izobraževanjem bolje razumemo svet okoli sebe, da smo z znanjem polno odgovorni in samostojni pa precej manj zaskrbljeni, smo tudi zmožni sprejemati in dajati. Nismo nevidni, saj dejavnosti naših študentov, kot so raziskave, razstave, filmi, študije, monografije pa tudi Festival znanja in kulture, služijo vsem, ne le starejšim. V našem ali mednarodnem okolju. Za seboj imamo danes že več kot 40 mednarodnih projektov, posvečenih starejšim in problematiki družbenega okolja v zvezi z njimi.
Radi povežete tudi umetnost z izobraževanjem.
Kadar le lahko. Pogosto se postavimo tudi po robu ekonomskim in drugim zlorabam starejših. Smo nekakšni odvetniki starejših. Borimo se za večjo družbeno pravičnost, večjo enakost starejših.
No, o starejših se veliko govori, a ne z njimi.
Mi jim odpiramo vrata ter jih spodbujamo, da se tudi sami samozavestno borijo zase.
Res pa je, da prostovoljno delo v tako veliki instituciji, kot je naša, ne zadostuje, rednega dotoka državnih in lokalnih sredstev nimamo, zato ne gre brez članarine študentov.
Kdo je še utiral pot učenju starejših poleg vaju?
Med njimi so bili Dašenjka Komac, Mirjam Belič, Jure Apih, prof. Bojan Acetto, prof. Bogdan Leskovic, prof. Branislav Krstić in še drugi.
Sprva je bil SUTŽO sekcija Andragoškega društva Slovenije.
Po tehtnem premisleku smo sekcijo poimenovali Univerza za tretje življenjsko obdobje Slovenije. Učenju francoščine so sledili še tečaji drugih svetovnih jezikov, tudi kitajščine, pa študijski krožki računalništva, novinarstva, novosti v svetu, slikarstva, umetnostne zgodovine itd.
Približno desetletje po ustanovitvi je postalo izobraževanje starejših na univerzi za tretje življenjsko obdobje pravi hit.
O njem so pisali in govorili ne le slovenski, pač pa tudi jugoslovanski, avstrijski, italijanski, madžarski in drugi mediji. Kmalu so po našem vzoru ustanovili izobraževanje starejših tudi v Zagrebu in Beogradu. Pravzaprav se lahko pohvalim in rečem, da je naša tretja univerza že leta 1986 postala primer dobre prakse v Evropskem svetu. Pri nas pa je raslo število izobraževalnih programov in dejavnosti pa mentorjev in starejših študentov.
Tuji strokovnjaki so se prihajali učit k nam. In še danes je tako.
Katere študijske skupine so bile najpopularnejše?
Predvsem učenje tujih jezikov, kasneje še zgodovina, geografija, umetnostna zgodovina, tudi matematika in pravo za vsak dan.
Zaradi novih časov in potreb so se ves čas rojevali novi programi. Kateri?
Naj jih naštejem le nekaj: Medsebojni odnosi, Demokratično sporazumevanje, Svoj položaj utrdim z besedo, Mediacija, Dedek in babica za današnje čase, Moji starši so stari, Računalništvo, Računalniško programiranje za starejše ter programi za obvladovanje življenjskih in družbenih vprašanj.
Vi starejše tudi ozaveščate, mar ne?
Starejše in strokovnjake.
Naša naloga je tudi posredovanje vedenja starejšim o tem, kako prepoznati starizme in spolne stereotipe in se jim upreti, kako kritično misliti, kako ustvariti novo znanje in ga podariti lokalni skupnosti, kako si pridobiti moč: psihološko, ekonomsko in tudi politično moč.
Zato mnogi naši študenti in študentke z novim znanjem samozavestneje vstopajo v javnost, se tam borijo za svoje pravice in skupnost. Pridobivajo zmožnosti, da razumejo sebe in svet okrog njih, da se postavijo proti stereotipom in predsodkom, ki jih potiskajo na družbeni rob, jih poskušajo narediti ekonomsko, politično in psihološko nevidne, nemoteče ter tudi nekoristne.
Veseli ste, ko vam študenti povedo, da si ne predstavljajo, kako bi živeli, če univerze ne bi bilo.
Veseli smo tudi, kadar so ponosni nanjo, nemalokrat tudi srečni. Veseli nas, da se povežejo med seboj, se učijo, nekaj naredijo, veseli smo, da lahko tudi zdaj po covidu, tem družbenem cunamiju, tkemo izobraževanje in pomagamo graditi življenje, da lahko boljšamo družbeni odnos do starosti.
Razložite bralcem, kateri so glavni cilji Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.
Med najpomembnejšimi cilji so boljšati razumevanje starejših in njihovih potreb, jim omogočiti dostojno življenje na temelju družbeno zavzetega izobraževanja, družbeno zavzete umetnosti in kulture ter jim omogočati, da z znanjem in kulturo ostanejo vključeni v družbo, da osebnostno rastejo, opravljajo plačano ali prostovoljsko delo. Potem so naši cilji še raziskovanje izobraževanja starejših, razvijanje inovativnih izobraževalnih programov za različne skupine starejših v drugi polovici življenja in izobraževanje strokovnjakov, ki omogočajo izobraževanje in boljšajo kakovost življenja starejših.
Vaša univerza ni zaprta izobraževalna ustanova.
To pa res ni. Ustanovili smo tudi inštitut za preučevanje disleksije, digitalno univerzo, specialno knjižnico, mrežo mediatorjev kulture v muzejih in skupino vrtnarskih prostovoljcev v Botaničnem vrtu, sprejemamo študente fakultet na prakso, prirejamo posvete in konference, širimo znanje v druge ustanove, imamo obsežno in razvejano mednarodno delovanje. Predstavljamo tudi kakovostne publikacije v lokalnih knjižnicah, prirejamo filmske matineje, razstave, mednarodni festival znanja in kulture starejših, programe, ki jih je osnovala in jih vodi predsednica Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, andragoginja Alijana Šantej.
Končno pa so tudi danes – ob 40. obletnici SUTŽO – še vedno v ospredju programi, ki razvijajo splošne jezikovne in računalniške spretnosti, ki so potrebne za razvoj vseh drugih.
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje združuje 54 univerz v 54 krajih in je največja slovenska mreža na področju izobraževanja starejših.
Ta mreža ima zdaj več kot enajst tisoč študentov ter domala tisoč mentorjev in prostovoljcev. Ustvarja možnosti za izobraževanje, učenje, državljansko delovanje in druženje starejših 55+. Veseli me, da mreža boljša položaj, znanje in delovanje članic, krepi njihovo družbeno moč ter želi uveljaviti tudi času primernejši pogled na starost in staranje, in kot sem že omenila, razvija nov sociokulturni model staranja.
Sicer pa so danes naši študenti, no, študentke so v večini, v povprečju stari od 60 do 70 let. Študijske skupine obiskujejo tudi mlajši in starejši od 80 let. Naj še omenim, da so vpisi na Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in drugje po Sloveniji v septembru, lahko pa se nam pridružite tudi med študijskim letom. Če želite izvedeti več o programih, obiščite spletno stran: www.univerza3.si ali pokličite na telefonsko številko: 01 433 20 90 ob delavnikih od 9. do 13. ure.
V Sloveniji nekdo, ki se upokoji, čez noč izgubi socialni status, ki ga v družbi določamo po poklicu in zaposlitvi.
O tem že leta govorimo. Ob upokojitvi vsakdo izgubi poklic, saj nihče ni več odvetnik, novinar, igralec. V vseh obrazcih in rubrikah so vsi le upokojenci. Pa bi lahko takšne malenkosti, ki upokojenim veliko pomenijo, takoj rešili. Zapisali bi: odvetnik, novinar, igralec itd. v pokoju. Nič ne bi stalo, občutek pri mnogih upokojencih pa bi bil veliko boljši.
Vsak novi upokojenec mora najti nove vsebine za svoje življenje ter nove skupine ljudi, sicer lahko zapade v različne krize.
Tu je vloga Slovenska univerze za tretje življenjsko obdobje in drugih nevladnih organizacij neprecenljiva.
Ali vas moti, da mnogi naši politiki še kar govorijo o starejših, predvsem kot o družbenem bremenu, in da skušajo oni določati, kaj bodo starejši smeli in česa ne bodo smeli?
Govorijo o starejših, ki v njihovih očeh nimajo višjih psihosocialnih potreb, saj nimajo česa pričakovati, ko čakajo na Matildo, kot je nekoč rekel eden med njimi.
Da, zelo me in nas moti. Politiki nevede krepijo starizme, odločajo o starejših, pa sami še nikoli niso bili stari, kot je dejal eden naših študentov. Teorij in prakse pa navadno ne poznajo. Vprašanj starosti, če sploh, se lotevajo solzavo in paternalistično, bi rekla. Kot da so vsi starejši pacienti potrebni dolgotrajne nege, kot da so vsi starejši revni, da so breme, ki ga je treba zmanjšati. Pozabljajo, da bo treba izumiti nove rešitve, da stare niso več sprejemljive.
Vem, da jih moti tudi čedalje več starejših, ki si preprosto želijo nadaljevati življenje po upokojitvi in seveda uporabljati svoje zmožnosti ter imeti dostop do vsega, kar družba ponuja tudi drugim generacijam. Kultura in izobraževanje pri tem nista izključena. V bistvu politiki starejše nekaznovano diskriminirajo.
Z novim znanjem lažje razumemo sebe in svet okrog nas.