Kako poteka ultrazvok trebuha

Dobro počutjedecember '24Zdravje

Zdravje

Znancu, ki je prišel na pregled prostate, je zdravnica pri ultrazvočnem pregledu trebuha odkrila anevrizmo trebušne aorte, to je vrečasto razširjeno glavno žilo – aorto, ki poteka skozi trebuh. Anevrizme običajno ne povzročajo nobenih bolečin ali drugih težav in jih zdravniki največkrat odkrijejo naključno, ko z ultrazvokom trebuha iščejo druge bolezni, na primer ledvic, jeter, sečnega mehurja, prostate itd.

Vendar pozor, sčasoma se žilna stena anevrizme vse bolj tanjša. Ko ni več sposobna prenašati visokih pritiskov znotraj žile, lahko nenadoma poči in zaradi obilne krvavitve povzroči nenadno smrt. Ko poči, je največkrat že prepozno. Če bi jo odkrili prej, bi jo lahko uspešno pozdravili. »Največkrat torej čisto naključno diagnosticiramo anevrizmo trebušne aorte z ultrazvočno preiskavo trebuha, saj se pri starejših ljudeh kar pogosto pojavlja. Zato bi bilo smiselno, da bi vsi zdravi starejši ljudje na primer vsaj po sedemdesetem letu enkrat ali še boljše nekajkrat na več let zapored opravili ultrazvok trebuha. Tako bi se izognili smrti zaradi anevrizme, prav tako pa bi lahko pravočasno odkrili tudi nekatere druge bolezenske spremembe, kot so različne vrste raka, na primer ledvic, jeter itd., ki prav tako ne bolijo. Vsi pa vemo, da tumorji pogosto niso ozdravljivi, če so prepozno odkriti,« je začela mag. Dubravka Bračika Vidmar, dr. med., specialistka radiologije, ki trenutno opravlja ultrazvočne preglede v Železničarskem zdravstvenem domu Ljubljana.
Zdravniškemu poklicu je zvesta že več kot štirideset let in ji kolegice ter kolegi rečejo kar primadona ultrazvoka, saj o njem v naši državi pravzaprav največ ve. Zaupa nam, da se je s to aparaturo, ki zna pogledati v našo notranjost, prvič srečala že davnega leta 1988. Vso svojo delovno dobo je preživela ob ultrazvočnem aparatu. Veliko let tudi v dežurni službi, urgentnem bloku in intenzivni enoti.
Velik del svoje poklicne poti je bila zaposlena na Kliničnem inštitutu za radiologijo UKC Ljubljana. Ker je to tudi največja učna ustanova prihodnjih specialistov radiologov, pri katerih med specializacijo spada tudi ultrazvočna diagnostika, je ob rednem delu ves čas svoje znanje prenašala na mlajše kolegice in kolege. Sogovornica je nadaljevala: »V svoji dolgi delovni dobi sem vsako leto pregledala vsaj štiri tisoč pacientov, torej se je vseh skupaj nabralo blizu dvesto tisoč.« Med njimi je bilo veliko takih, ki jim je s pravočasno postavljeno ultrazvočno diagnozo zagotovo rešila življenje.

Varna preiskovalna metoda

Preiskava z ultrazvokom je nenevarna preiskovalna metoda, s katero lahko dobimo vpogled v številne mehkotkivne in votle organe; uporabljajo ga tudi za preglede ploda med nosečnostjo. S to metodo lahko ugotovimo številna bolezenska stanja, kot so povečanje organov, različni tumorji, ciste, vnetja, žolčni in ledvični kamni, črevesne zapore, prirojene anomalije, stanje ožilja.
Zaradi številnih prednosti, ki jih ima ultrazvok, je ta pomembna tehnologija uporabna skoraj v vseh medicinskih strokah. Na vprašanje, kako deluje, odgovarja: »Ultrazvok je zvok s frekvenco, ki je višja od tiste, ki jo človeško uho lahko zaznava, to je nad 20 kilohercev (kHz). Pri ultrazvočni medicinski diagnostiki uporabljamo frekvence, ki so višje od 2 MHz. Za pregled trebuha so to največkrat frekvence od 2 do 7 MHz. Z nižjimi frekvencami dosežemo večjo globino, zato z njimi pregledujemo organe v trebuhu. Z višjimi frekvencami pa pregledujemo površinsko ležeče organe, na primer vrat (ščitnico, vratne žile, bezgavke, žleze slinavke …), dojke, mošnjo, spodnje okončine itd.«
Sogovornica še pojasni, da se pri diagnostičnem ultrazvoku sproščajo tako majhne energije, da ne povzročajo prav nobene škode v telesu. »Zato nam pri ultrazvočnih pregledih ni treba omejevati časa gledanja, pregled pa lahko poljubno ponavljamo in tako spremljamo zelo različna bolezenska stanja, ki jih je treba kontrolirati.« In kar je tudi pomembno: »Ta tehnologija je povsem neškodljiva tako za bolnike kot zdravnike, ki opravljamo ultrazvočno diagnostiko,« poudari.
Poleg tega ima pri ultrazvočni preiskavi bolnik neposreden stik z zdravnikom in ga lahko vpraša, kar ga zanima. Tega pri drugih slikovnih preiskavah, kot sta CT (računalniška tomografija) in MR (magnetna resonanca), ni, zato ta odsotnost odtujenosti pri ultrazvoku – poleg tega, da je neškodljiv in neboleč – pomembno prispeva k prijaznosti in priljubljenosti te preiskave. Poleg tega je CT naprava, ki za diagnostiko uporablja rentgenske žarke (ionizirajoče sevanje), katerih škodljivost je vsesplošno poznana. Pri MR preiskavi, ki sicer ne temelji na rentgenskih žarkih, ampak na resonanci vodikovih ionov v polju močnega magneta, pa človek leži v tuljavi te aparature, kar mnogim povzroča tesnobo, in pri pomembnem odstotku bolnikov te preiskave sploh ni mogoče opraviti.
In še enkrat poudari, da je ultrazvočna preiskava varna in neboleča za vse starostne skupine, tudi nosečnice in otroke. In še precej cenejša je od preiskav CT in MR, kar za zdravstveno blagajno v nobeni državi ni nepomembno.

Primerna za zgodnje odkrivanje bolezni

Zaradi že omenjenih dobrih lastnosti lahko služi tudi presejanju, saj lahko pri pregledu odkrijemo tudi take bolezenske spremembe, ki tisti hip še ne povzročajo nikakršnih težav niti simptomov. »Tako lahko na primer naključno odkrijemo majhne ledvične tumorje, ki bi brez ultrazvočne preiskave ostali neodkriti tako dolgo, dokler ne bi postali veliki ter neozdravljivi.«
Pravi, da je v svojem življenju gotovo odkrila »za eno srednje veliko slovensko vas« samo malih ledvičnih tumorjev. »Če ti ljudje takrat ne bi prišli na ultrazvok trebuha, bi bili čez nekaj let pokojni.« Prav tako je odkrila veliko žolčnih kamnov, ko še niso povzročali simptomov, in so jih kasneje bolnikom z operacijo odstranili, veliko anevrizem abdominalne aorte, jetrnih tumorjev itd.
Ultrazvočno tehnologijo pa lahko poleg diagnostike uporabljajo tudi kot orodje za pravilno vodenje igle pri diagnostičnih in terapevtskih posegih. »Zdravnik položi sondo na tumor in skozi vodilo v sondi z iglo punktira tkivo, ki ga potem pregleda citolog oziroma histopatolog, da ugotovi, kakšne narave je (rakavo, vnetno ...). Pri ognojku (abscesu) pa zdravnik s pomočjo nekoliko debelejše igle skozi vodilo v sondi iz njega izčrpa gnoj ali pa vanj vnese različna zdravila. Torej s posegi pod ultrazvočno kontrolo lahko izvajamo tudi zdravljenje,« pojasni Dubravka Bračika Vidmar.

Kako deluje ultrazvok?

»Osnovni del tega aparata je ultrazvočna sonda. V njej so tako imenovani piezo električni kristali. Če skoznje steče izmenični tok (zato mora biti aparat priključen na izvor električnega toka), se začnejo kristali krčiti in raztezati, s tem pa proizvajati ultrazvočno valovanje. To valovanje sonda pošlje v telo. Tam se valovanje na mejah različnih tkiv odbije nazaj v sondo in v njej sproži električni impulz, ki se prenese v računalnik, ki iz teh impulzov ustvari digitalno sliko na zaslonu.«
Kako se valovanje odbije, je vedno odvisno od organa, ki ga zdravnik pregleduje. »Iz fizikalnih lastnosti zvoka izhaja, da se le-ta širi skozi tekočino brez odboja, zato strukture, ki so napolnjene s tekočino, vidimo kot črne. To je razlog, zakaj morajo imeti pacienti poln mehur, ko pridejo na pregled. Praznega mehurja ne bi mogli pregledati, prav tako brez polnega mehurja ne bi ultrazvočno valovanje prodrlo do prostate pri moškem in do maternice pri ženski,« razloži. »Brez odboja, torej kot črne, vidimo tudi žile in žolčnik, a le, če je pacient tešč in je žolčnik izpolnjen z žolčem. Zato preiskovanec vsaj osem ur pred pregledom ne sme jesti.« Večinski del ultrazvočnega pregleda trebuha odpade na tako imenovana solidna tkiva, kot so jetra, prostata, ledvice, vranica in trebušna slinavka. »Iz vseh teh organov dobimo odboje in iz njih sklepamo, ali je organ normalen ali ne. Pri organih, napolnjenih s plinom, na primer normalno črevo ali normalna pljuča, trčimo na omejitev, ker se na meji solidnega tkiva in plina zgodi popoln odboj valovanja in namesto uporabne slike dobimo neuporaben artefakt. Šele nastanek bolezenskih sprememb v teh organih izrine večino plina, kar omogoča, da s pomočjo ultrazvoka tudi v teh organih lahko diagnosticiramo različne bolezni.«

Priprava na pregled

Za ultrazvočni pregled večinoma ni potrebne posebne priprave. Vendar pa vas pri ultrazvoku trebuha in medeničnih organov zdravniki prosijo, da osem do 12 ur pred pregledom ne jeste ter imate ob pregledu poln mehur. Zadnje dosežemo, če popijemo zadosti vode ali čaja in pred preiskavo ne izpraznimo mehurja. »Ker imajo ljudje različno presnavljanje, ki vpliva na to, kako hitro se bo mehur po pitju tekočine napolnil, je nemogoče dati vsem enakih navodil glede količine popite vode. Vsak zase mora presoditi, koliko bo moral popiti, da bo mehur res poln,« razloži in dodaja, da zdravila, ki jih redno jemljemo, vzamemo s kozarcem vode tudi na dan, ko imamo ultrazvočno preiskavo.
Navadno osebo, ki pride na pregled, najprej povprašajo, če in kakšne težave ima. »Nato jih prosimo, da ležejo na hrbet na posebno mizo ter si razgalijo trebuh, tako da potegnejo zgornja oblačila navzgor in spodnja navzdol.« Zdravnik bo na kožo na trebuhu nanesel ultrazvočni gel. Zakaj, nas zanima. »Da prepreči, da bi se med sondo in kožo ujeli zračni mehurčki, ki bi kvarili kakovost ultrazvočne slike na računalniku. Gel je narejen na vodni osnovi, zato je za kožo nenevaren in se po pregledu zlahka odstrani.«

Preiskava je hitra in popolnoma neboleča. V povprečju traja petnajst minut, vendar so lahko tudi velika odstopanja. Izkušen preiskovalec bo zelo hitro pregledal normalen trebuh pri dobro preglednem pacientu. Nasprotno pa mu bo pregled vzel precej več časa, kadar bo odkril bolezenske spremembe.«
Takoj po pregledu pacientu izročijo pisni izvid. »Iz tega lahko izhaja, da je stanje normalno ali da smo našli bolezenske spremembe. Te smo lahko z ultrazvočno preiskavo dokončno opredelili ali pa svetovali dodatno diagnostiko z drugimi preiskovalnimi metodami,« je sklenila specialistka radiologije.

Prednosti ultrazvoka
• je povsem varna, neboleča in hitra preiskovalna metoda
• omogoča neposreden stik z zdravnikom
• pacient ni izpostavljen ionizirajočemu sevanju
• običajno se izvaja v ambulanti, a prenosne ultrazvočne aparate lahko pripeljejo kamor koli k bolniku (v intenzivne enote, reanimacijski prostor)
• lahko ga uporabijo kot pomoč pri biopsijah (odvzem vzorca tkiva za mikroskopsko preiskavo) in aspiracijah oziroma drenažah (odstranjevanje ognojka, drugih nakopičenj tekočine)

Besedilo in fotografije: Neva Železnik