S športom do 105. leta
Spoznajte jih
Leon Dogša
Leon Dogša je eden najstarejših Mariborčanov, če ne kar najstarejši, saj je 6. novembra praznoval že 105. rojstni dan. V zadnjih dneh so lokalni časopisi veliko pisali o njem, njegovem življenju, poklicu, spominih. Ti spomini segajo tako daleč nazaj, da so skoraj že pravljični: takrat, v starih časih, je bilo … Vse drugače? Boljše? Slabše?
Leta 1985 se je včlanil v Društvo upokojencev Maribor Tabor in vključil v sekcijo steznega kegljanja, kjer je še pred nekaj leti po stezi metal krogle in podiral keglje. Nekdanji kegljaški kolegi so mu ob zares lepem jubileju skupaj z vodstvom Društva upokojencev Maribor Tabor pripravili druženje. Ves nasmejan in srečen je sedel med svojimi športnimi kolegi in živahno kramljal z nami. Povedal je, da je za tako dolgo življenje zaslužen predvsem sam. Skrbel je namreč za svoje telo in dobro počutje. Ne pije alkohola, ne kadi, predvsem pa se veliko giblje. Zdaj se sicer ne more več ukvarjati s športi, s katerimi se je prej ukvarjal, na primer s smučanjem, kegljanjem, tekom, kolesarjenjem, tenisom, pač pa redno hodi. Na sprehod po bližnji okolici svojega doma se odpravi dvakrat na dan po pol ure. Enkrat na teden ga odpeljejo v trgovski center, kjer se dobi s skupino kolegic – frizerk, s katerimi popije kavico in predebatira aktualne dogodke. Z njimi kramlja tudi o poklicu, ki ga je do upokojitve opravljal tudi sam, saj je bil zaposlen kot frizer v salonu v Tyrševi ulici v Mariboru. Seveda se je v tem času na tem področju marsikaj spremenilo – od pričesk do pripomočkov za urejanje le-teh.
Pravi, da se zelo veseli teh srečanj, vendar prehitro minejo. Živi sam in marsikaj tudi še sam postori. Vsako jutro se obleče, obrije, tako da skrbno urejen pričaka gospo, ki mu vsak dan pripravi zajtrk. Pri tem pohvali oba sinova, ki lepo poskrbita za vse, kar potrebuje. S ponosom omeni tudi svoje vnuke in pravnuke, predvsem v zvezi z zdravim načinom življenja, ki jim ga je, o tem je prepričan, vcepil v zavest. Vsi se namreč ukvarjajo z raznimi športi in živijo zdravo, kot je živel on.
Dneve si krajša tudi s pomočjo računalnika, na katerem zlasti ob večerih gleda ter posluša opere in operete. Pravi, da ga to prej nikoli ni zanimalo, zdaj pa uživa v lepoti prizorov in glasbe in potem slajše zaspi. Pozimi, ko sneg pobeli Pohorje, kar s svojega doma z daljnogledom opazuje smučarje, kako drsijo po belih strminah. Ob tem si zaželi, da bi lahko tudi sam še stopil na smuči, vendar so noge, kot pravi, preslabotne.
Potem se ozre po omizju in pove: »Ko se bom jutri zbudil in se spomnil današnjega dne, bom mislil, da sem vse to sanjal.« Ko se razidemo, nam vsem po vrsti stisne roko in se vsakemu posebej zahvali, ker smo mu polepšali dan. Zahvaljujemo pa se mu tudi mi, ker smo bili deležni njegovih koristnih nasvetov za zdravo in dolgo življenje. Da bi se le še dolgo družili!