S svojim vedenjem kažemo odnos do drugih
Naš pogovor
Sodobna pravila lepega vedenja krepijo medsebojno razumevanje, strpnost, obzirnost, spodbujajo in izkazujejo pripravljenost pomagati, predvsem pa naše sobivanje naredijo prijetnejše, pravi Bojana Košnik Čuk, strokovnjakinja za kulturo vedenja, diplomatski in poslovni protokol. Vodila je različne protokolarne službe, zdaj pa znanje in nasvete deli v svoji šoli bontona. Ugotavlja, da kot družba še kako potrebujemo pravila za dostojno komunikacijo in vedenje tako v medsebojnih odnosih kot pri komuniciranju prek zaslonov.
Prebrala sem vašo misel, da bi morali bonton oziroma kulturo vedenja razumeti kot nekaj, s čimer si lahko pomagamo takrat, ko moramo z drugimi ljudmi sklepati kompromise.
Velikokrat slišim, da gre za toga, nepotrebna pravila, ki nas utesnjujejo, obremenjujejo. Vendar so postavljena za lažje sobivanje z drugimi, pa kjer koli že smo in kar koli počnemo. Hkrati so izraz naše kulture, spoštovanja do sebe in drugih.
Že zdavnaj bi morali razumeti, da je kultura vedenja nekaj, s čimer si lahko pomagamo, ko se znajdemo pred neotesanimi ali nesramnimi ljudmi ali ko komunikacija ne steče v pravem pomenu besede, ko se mnenja krešejo ali pri sodelovanju zelo različnih ljudi. Predstavljajte si, da sva skupaj v pisarni ali sodelujeva pri nekem projektu. Morda vam ni všeč moj parfum pa topotanje s petami, mene pa recimo motijo napol pojedeni sendviči, ki jih puščate naokoli. Če želiva preživeti v skupnem prostoru dan za dnem, ni nujno, da sva si všeč, a če se drživa vsaj osnov kulture vedenja, ne bo prihajalo do prepirov, žalitev ali celo šikaniranja.
Ali lahko rečemo, da se v skladu z bontonom sporazumevamo z drugimi ljudmi ali vzpostavljamo odnose z njimi?
Da. Pri vzpostavljanju odnosov v nekem okolju, med starejšimi in mlajšimi, med moškimi in ženskami, konec koncev tudi v romantičnem razmerju si lahko pomagamo s pravili kulture vedenja. Je pa seveda pomembno, da pri vsaki komunikaciji določimo odnos do osebe, s katero imamo opravka v nekem trenutku.
Večina med nami verjetno ne razlikuje med kulturo vedenja in bontonom oziroma protokolom. Razložite nam, prosim.
Kultura vedenja ali bonton je trenutno družbeno sprejemljivo vedenje, ki ga določajo moralne in etične norme določenega časa in prostora. Kar pomeni, da bodo čez petdeset let veljala nekatera drugačna pravila. Preprosteje povedano, bonton je niz pravil, ki jih ustvarjamo ljudje, da se lažje znajdemo v vsaki situaciji.
Potem imamo še etiketo, to so pravila, ki si jih izmisli določena skupina ljudi, da se loči od drugih. Na primer pravilo, da se angleške kraljice nihče ne sme dotakniti, si je nekdo izmislil pred stoletji, potem pa je postalo tradicija. Vsi, ki so služili vojaški rok, poznajo vojaško etiketo in podobno.
Če združimo kulturo vedenja z določeno etiketo, dobimo protokol, ki nam daje usmeritve, kako se vesti v določenem okolju. Poznamo kraljevi protokol, diplomatski, državni, vojaški in poslovni protokol, v katerega nas je vpeta večina ljudi. Pravila poslovnega protokola so kristalno jasna in vsako odstopanje od teh pravil nas prej osmeši kot pa proslavi. Sicer pa nam pravila posameznih sredin pomagajo, da se lažje znajdemo v nekem specifičnem okolju, da vemo, kam se postaviti, kje hoditi, dogovorjen je sedežni red ipd.
Kot ste dejali, se največ ljudi seveda srečuje s poslovnim protokolom.
Da, saj čas, ki ga preživimo na delovnem mestu, zajema kar precejšen del našega življenja. Najbolj bistveno, kar moramo upoštevati, je dejstvo, da v poslovnem svetu štejeta vsak posameznik in njegova delovna obveznost. Ne šteje to, ali ste moški ali ženska, mlajši ali starejši, šteje samo naš položaj v podjetju oziroma hierarhija. Enako velja za državniške funkcije.
V vsakem podjetju ali instituciji so ljudje, ki so nam po položaju višje ali nižje, kar moramo upoštevati. Pri rokovanju prvi ponudi roko nadrejeni, medtem ko tisti, ki je na nižjem položaju, prvi pozdravi in je predstavljen hierarhično višjim sodelavcem. Z morebitnimi strankami in poslovnimi partnerji pa naredimo hierarhijo v smislu odnosa med gostom in gostiteljem. Pomembno je, ali greste vi v neko podjetje, institucijo ali nekdo prihaja k vam. Sogovornike nagovarjamo z gospa, gospod, v bolj formalnih druženjih pa uporabljamo strokovne nazive gospod profesor, doktor ...
Če se bontona še držimo v poslovnem svetu, pa nanj večkrat pozabljamo pri zasebnih druženjih. Se strinjate?
V zasebnem okolju, govorim o odnosu med moškim in žensko, se vračajo stvari, ki so imele nekoč morda pridih malomeščanstva. Pri tem ima ženska vodilno vlogo, če smem tako reči, saj ona prva ponudi roko v pozdrav. Zanimivo je, da večina slušateljev na mojih predavanjih meni obratno, to je neki stereotip, ki še vedno velja, pa ne vem, zakaj. Ampak če nekdo ne zaupa bontonu, naj zaupa zgodovini. Spomnite se kakšnega zgodovinskega filma, ki se dogaja pred sto, dvesto leti: ko se moški približa ženski, mu ona ponudi roko v rokoljub. Če tega ni storila, je pač oplel.
Naj nadaljujem: moški prvi pozdravi in je predstavljen ženski, a ona lahko predlaga tikanje. Če gresta v restavracijo, moški odpre vrata in vstopi prvi, ženska pa gre prva iz restavracije. Prav tako moški prvi vstopi v hotelsko sobo ali v vrtljiva vrata. V dvigalo prva vstopi ženska, moški pa položi roko na senzor ali fotocelico, da se vrata prehitro ne zaprejo.
Kakšen pa je odnos med starostjo in mladostjo po bontonu?
Tu ima starost – vsaj enkrat – prednost. Starejši prvi poda roko, mlajši pa prvi pozdravi starejšega. Seveda so lahko izjeme. Smisel bontona je tudi v tem, da znamo včasih upoštevati svoj občutek, če vemo, da bomo nekomu polepšali dan. Primer: če bi se ženska znašla pred moškim, ki je starejši, bi z njim seveda lahko komunicirala v razmerju mladost in starost, če pa se ve, da je ta moški izjemen kavalir, domač na družabnem parketu, z njim lahko komunicira v razmerju moški in ženska, saj bo s takim vedenjem pri njem dosegla prijetno vzdušje, čutil se bo polaskanega.
Ob tem bi želela povedati še nekaj. Ne pozabimo na spoštljivo in prijazno vedenje do starejših ljudi, s tem gradimo vzajemno razumevanje in harmonijo. Povprašajmo jih kdaj po njihovih izkušnjah, pokažimo hvaležnost za njihov prispevek v življenju, družini in družbi.
Nagovarjamo jih z gospa, gospod, govorimo bolj jasno, ne preglasno in seveda prijazno, ni pa primerno, da z njimi govorimo, kot da so otroci. Prisluhnimo njihovim zgodbam in mislim brez prekinjanja. Bodimo potrpežljivi, če potrebujejo več časa za govorjenje ali gibanje. Lahko jim ponudimo pomoč pri vsakdanjih opravilih, kot so prenašanje težkih predmetov, prečkanje ceste ali nakupi. Velja pa, da pomoči ne vsiljujemo, temveč prej vprašamo, ali jo potrebujejo.
Vendar pa me zaboli, kadar si nekdo, ki je starejši, vzame pravico in avtomatično tika vse, ki so mlajši od njega. To ne gre. Jaz kot starejša lahko tikanje seveda predlagam, ne morem pa kar nekoga ogovarjati s ti ali govoriti o tej ta mali pa onem smrkavcu in podobno. Do mladih moramo biti spoštljivi tudi v domačem okolju, recimo mladostniku potrkamo na vrata, pustimo mu nekaj zasebnosti … Še hujše je podcenjevanje, češ da mlajše generacije ničesar ne vedo in nič ne znajo, zato ponavljam: ne starost ne izobrazba ne položaj v družbi niso razlogi, da se nekdo grdo vede, niti zagotovilo, da obvlada kulturo vedenja. Prav tako ne velja več rek obleka naredi človeka. Vse to je odvisno od posameznika. Z vedenjem se pač pokažeta njegova srčna kultura in vzgoja.
Pravite, da je bonton živa stvar in se spreminja. Kakšno vedenje pa ne bo nikoli iz mode?
Takšno, pri katerem uporabljamo besede: hvala, prosim in pozdrav. Mislim, da ni kulture na svetu, kjer prijazna beseda ne bo padla na plodna tla. Prijazen pozdrav vsakdo prepozna. Še bolje je, če dodamo nasmeh, ker ta dela čudeže, pa še nič ne stane. Vedno je lepo, kadar tehničnim pravilom dodamo še srčno kulturo. Če imamo to srčnost v sebi, lahko popravimo tudi marsikatero napako.
Vendar v vsakdanjem življenju te tri besede le niso tako samoumevne …
Pogosto gostujem v radijskih ali televizijskih oddajah in takrat me skoraj vedno vprašajo, kaj mislim o tej nevzgojeni slovenski mladini, ki ne pozdravlja, ne odstopa sedežev v avtobusih ... To me vznejevolji, zato vedno odgovorim: ja, kdo pa vzgaja to mladino? Najlažje je s prstom kazati na nekoga, nase pa ne pomislimo.
Sama sem zagotovo osnovni zgled dobila od svoje babice, ki je imela nekakšen notranji občutek za omiko. Že kot otroku se mi je vtisnilo v spomin, kako se pripravi miza, kako se zloži prtiček, da se med jedjo ne cmoka, da dedek ni smel kaditi za mizo in da si prijazen do sosedov, jih pozdravljaš. Se mi zdi, da je vse to vplivalo tudi na mojo vzgojo. Velikokrat dobim vprašanje mladih staršev, kdaj naj otroka začenjajo seznanjati s kulturo vedenja. Ja, od rojstva vendar. Najprej s svojim zgledom, potem pa z ustreznimi napotki. Zato pravim, da naj bodo otroci prisotni pri vseh življenjskih dogodkih, praznovanjih, porokah, a tudi pri žalnih slovesnostih. Žal je to tudi sestavni del življenja. Otroci zelo dobro razumejo stvari, če jim jih na ustrezen način razložiš.
Seveda pa jih moramo nadzorovati oziroma jim postaviti meje. Na primer nedopustno je tekanje otrok po restavracijah. V prvi vrsti je to nevarno, če ima natakar v rokah vročo juho, pa tudi ni primerno, da motijo goste pri drugih mizah.
Bi lahko torej rekli, da je kultura vedenja pravzaprav postavljanje meja?
Da. Postavljanje meja pomeni: do tukaj je nekaj še dopustno, dlje pa ne. Ne moreš recimo pljuvati po tleh ali metati odpadkov skozi okno avtomobila. Vendar se bonton nikoli ne spušča v vrednotenje vedenja, recimo kadilci so slabi, nekadilci pa so super ljudje. Ne, bonton samo postavi mejo, kadilci se morajo zavedati, da lončnice niso priložnostni pepelniki in da ne morejo ogorka kar pohoditi. Poleg tega pepelniki niso namenjeni odlaganju papirnatih robčkov, žvečilnih gumijev, čajnih vrečk ali kock ledu.
Ker moramo različni ljudje preživeti na skupnem prostoru, nam bonton postavlja jasne meje, ki jih velja upoštevati tudi v bolj sproščenem vzdušju.
Ali ste v zadnjih letih opazili, da se kakšna priporočila vendarle rahljajo, morda opuščajo?
No, vsekakor so se pravila zrahljala pri kulturi oblačenja, pri telefoniranju, morda pri formalnostih na sestankih v poslovnem svetu. Recimo tetovaže so sprejemljivejše, kot so bile pred nekaj desetletji, vseeno pa v skladu z bontonom v poslovnem svetu svetujem, naj bo tatu na mestu, kjer ga lahko prekrijemo z obleko.
Bi pa rekla drugače: ne gre za opuščanje, pač pa spreminjanje pravil, ker nam tudi moda in tehnologija narekujeta pravila kulture vedenja. Je pa res, da tudi če smo bolj ležerno oblečeni ali ko ženske nosimo hlače, ne smemo pozabiti na lepo sedenje in vzravnano držo. Korona nas je malo polenila, bi rekla. Vsaj pri vedenju in posledično pri oblačenju. Zdaj se nam zdi, da je vse dobro. Pa ni res. Zato smo postavili priporočila, da tudi če imaš videokonferenco ali se z nekom pogovarjaš po Zoomu, ne moreš biti nepočesan, v trenirki, ne moreš med pogovorom žvečiti, jesti sendviča, piti kave. S takim vedenjem na neki način kažeš odnos do sogovornikov.
Glejte, saj pravila kulture vedenja niso taka, da nas utesnjujejo ali obremenjujejo, a vsaj osnov se vendarle moramo držati. Že tako ugotavljamo, da v družbi vse manj priznavamo različne avtoritete, v vrtcih in šolah imajo težave, ker otrokom ne smejo nič reči.
Po drugi strani pa lahko na družbenih omrežjih vsak reče oziroma napiše kar koli. Kako lahko to spremenimo?
Sama zelo redko spremljam družbena omrežja, ker se mi zdi enostavno škoda zapravljati čas za kaj takega. Včasih pa že zaradi službe kaj preberem, da dobim občutek, kako družba funkcionira. In ko berem, kako ljudje komentirajo družbeno aktualne, politične in tudi čisto zasebne dogodke, se držim za glavo. Kakšna vendar je to družba? Da smo žaljivi, nesramni, če se z nečim ne strinjamo, da o raznih zavajanjih niti ne govorim.
Komuniciranje po spletu zelo šepa, mar ne?
Bonton govori tudi o netiketi, to je beseda, ki zajema vso sodobno komunikacijo prek zaslonov: družbena omrežja, elektronsko pošto, internet. Tam je lepo zapisano, kaj smemo in česa ne. Seveda lahko komentiramo, vendar ne smemo biti žaljivi, nesramni, podcenjujoči ali obrekljivi.
Ne le svoje zasebnosti, pogosto razgaljamo tudi tujo, ko objavljamo fotografije z dogodkov. In včasih so med povabljenimi ljudje, ki ne želijo, da se o njih kar koli javno objavlja. V poslovnem svetu in vse pogosteje tudi na zasebnih dogodkih je velikokrat že na vabilu zapisano, da je dovoljena uporaba samo uradnih fotografij.
Kar pa me resno moti, je tole: v našem kulturnem prostoru je že kar nekaj omejitev objavljanja otroških fotografij. Kaj pa, ko ljudje, pa naj bodo to fotografi ali turisti, objavljajo fotografije iz Afrike in podobnih okolij? Nikogar niso vprašali za dovoljenje, potem pa se hvalijo in včasih še služijo s temi posnetki.
Ali imate tudi vi občutek, da smo s pojavom mobilnih telefonov pozabili na bonton? Treba je biti vedno dosegljiv, se oglašati kjer koli in kadar koli …
To je res, vendar so pravila kristalno jasna. V poslovnem svetu velja, da na elektronsko pošto odgovorimo najkasneje v treh dneh po prejemu. Pri telefonih pretiravamo, res nam ni treba skočiti na prvi zvok in kar vztrajati, če se nam nekdo ne javi takoj. Ve se, da uradnih ustanov ne kličemo pred osmo uro zjutraj in po peti popoldne niti zvečer, razen če res ni kaj nujnega. Dobro je, da se tega držimo tudi zasebno. Vsekakor bi morali postaviti meje. Ni prav, ta telefoni zvonijo čisto vsepovsod, na avtobusu, v ambulanti, na kulturnih prireditvah, celo na žalnih slovesnostih. In da se potem celo javimo in na glas pogovarjamo.
Ravno to omenjate v knjigi o pravilih oblačenja in vedenja na žalni slovesnosti, ki sta jo pripravili s strokovnjakinjo za kulturo oblačenja Leo Pisani. Česa še ne smemo početi?
Vsekakor ni sprejemljivo klepetanje med žalnim sprevodom ali komentiranje dogajanja. Enako velja za neustrezno komunikacijo med sprtimi sorodniki ali bivšimi zakonci. Če ne zmoremo preseči zamer ali nesoglasij, je bolje, da ne pridemo na pogreb. Upoštevajmo željo svojcev, kadar ne želijo rož ali sveč. Držimo se načela, da se najprej poklonimo pokojniku in šele nato tiho in spoštljivo izrečemo sožalje bližnjim.
Vsak se lahko poslovi na svoj način, tako kot tudi vsak žaluje na svoj način. Vedno upoštevajmo, da smo se prišli poklonit pokojniku, ne oziraje se na versko pripadnost. V našem okolju so pogosti krščanski pogrebi s sveto mašo. Če se ga udeleži nekdo, ki ni veren, je prav, da gre v cerkev. Ni se mu treba križati in moliti, prav pa je, da vstane, kadar vstanejo vsi drugi. To je veliko bolje kot stati pred cerkvijo, kjer ljudje potem klepetajo, kar se sliši v notranjost.
Za zaključek bi rada omenila še vašo nedavno zanimivo izkušnjo. Kot izvedenka za lepo vedenje ste namreč sodelovali na mednarodnem taboru za mladostnike brez staršev na Češkem, vendar v nekoliko drugačni vlogi ...
Res je. To je bila zame zelo močna izkušnja, za katero sem hvaležna. Projekt Speechless reconciliation (Tiha sprava) združuje otroke iz 12 držav z območja vzhodne Evrope, Balkana in nekdanje Jugoslavije. Ti otroci so doživeli strašne izkušnje in živijo pri rejnikih ali v zavodih za mladino. Kot veste, se morajo ob polnoletnost znajti sami, kar je seveda zelo težko, zato so tabori namenjeni temu, da jih skušajo čim bolj izobraziti in pripraviti na samostojno življenje. Da se bodo zmogli postaviti na lastne noge, morda bodo ustanovili svoje podjetje, tudi tega jih učijo.
Na Češkem je bilo 20 mladostnikov iz različnih držav, tudi iz Slovenije. Sama sem bila tam kot mentorica prostovoljka ob drugih mentorjih, med njimi je bila večina specialnih pedagogov in psihologov. S skupnimi aktivnostmi smo jim skušali prenesti neke vrednote in veščine, ki jih bodo potrebovali, pomagali smo jim najti talente in spretnosti, jih spodbujali k sodelovanju. Še vedno smo skoraj vsakodnevno v stikih. Moram reči, da me je sodelovanje na taboru spremenilo. Ko se ti mladi odprejo, ko se te dotaknejo s svojimi zgodbami, si rečeš, ali je res ta svet lahko tako grd … Zato je bil od vsega, kar smo dali tem mladim, najpomembnejši občutek, da pripadajo v neko skupnost in da jih ima nekdo rad.
Prijazna beseda ne bo nikoli iz mode.