Za pravi napredek je potreben korak nazaj
Naš pogovor
Dr. Živa Deu je prva arhitektka pri nas, ki je dosegla naziv redne profesorice na Fakulteti za arhitekturo. Zavezana je ohranjanju in prenovi stavbne dediščine, lepih, okolju prijaznih in zdravih hiš. Vseskozi si je prizadevala za oblikovanje urbanističnih in arhitekturnih načel, na osnovi katerih bi ohranili identiteto, razpoznavnost in raznolikost slovenskih naselij, stavb in kulturnih krajin. Njeno delovanje je dragocen prispevek k arhitekturni teoriji in praksi v Sloveniji. V raziskovalnem, pedagoškem in izvedbenem pomenu je neutrudna. Njena bibliografija zajema skoraj tisoč enot in 14 monografij. Pred kratkim je izšla njena knjiga z naslovom Hiše za boljše življenje in s podnaslovom: Stare in nove, z dediščino, okolju prijazne in zdrave.
V arhitekturi se šele v zadnjem času odlikuje in izstopa vse več (uspešnih) žensk. Ko pa ste se vi odločali za ta študij, je bil ta poklic v pretežno moški domeni.
To drži. Še na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bilo izobraževanje na visokih šolah domena moških, posebej redke so bile ženske, ki so se izobraževale na področju umetnostnih dejavnosti, kamor spada tudi arhitektura. Diplomantke so (bile) vse do danes zaželene le kot pridne in zveste pomočnice arhitektov in ustvarjalcev. Res pa je, da je arhitektura za ženske posebej zahtevna, ker je povezana z nelahkim delom na gradbiščih. Študij je bil zame izjemno zanimiv. Diplomirala sem pod mentorstvom prof. Eda Mihevca, ki me je kot žensko uvedel na področje načrtovanja zunanjih ureditev, kar je bilo nato nekaj časa tudi moje delo. Ko pa je Biotehniška fakulteta odprla oddelek za krajinsko arhitekturo in so to delo lahko opravljali le še njeni diplomanti, sem se – kar je bilo povezano tudi z novim delovnim mestom na Zavodu SR Slovenije za družbeno planiranje – začela ukvarjati z urejanjem prostora, načrtovanjem in urejanjem naselij in potem še z razvojnim varstvom naše stavbne dediščine v najširšem pomenu besede. Z novimi nalogami je bilo povezano tudi znanstvenoraziskovalno delo, ki se je sklenilo s pedagoškim delom na Fakulteti za arhitekturo. Danes po odmiku let lahko rečem, da je bila in je moja delovna pot lepa, četudi je bila večkrat ovirana. Ampak ... ovire krepijo!
Ali je bila arhitektura vaša prva izbira za študij?
Ne, sprva sem si želela študirati oblikovanje tekstilij na dunajski visoki šoli za dizajn. Toda študija brez štipendije sem se preprosto ustrašila. Bala sem se, da ne bom zmogla in da bom staršem v preveliko breme. Glede na mojo željo po oblikovanju in risanju, ta talent sem podedovala po mami, je bila arhitektura logičen korak. Poleg tega je bil tedaj na fakulteti zelo močan oddelek za oblikovanje, ki ga je vodil priznani oblikovalec Niko Kralj. Torej lahko rečem, da arhitektura ni bila prva, bila pa je prava izbira.
Kakšni so vaši spomini na prve zaposlitve?
Moja prva služba v ljubljanski pisarni Investbiroja Koper je bila zanimiva, ustvarjali smo v prijetnem in spodbudnem okolju. Delala sem predvsem na področju stanovanjskih in vzgojno-varstvenih ustanov in seveda z velikim veseljem načrtovala mnoge zunanje ureditve urbanističnih in arhitekturnih stvaritev. Kasneje sem se z željo po novih izkušnjah zaposlila na Zavodu SR Slovenije za družbeno planiranje kot samostojna svetovalka za področje urejanja naselij. Takoj po osamosvojitvi Slovenije sem bila prerazporejena v Republiški sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora (danes Ministrstvo za okolje in prostor). Leta 1997 sem bila imenovana za svetovalko vlade in vodjo skupine za poselitev na Uradu RS za prostorsko planiranje. Na delo v državni upravi imam pisane in raznolike spomine. Zagotovo sem bila varovanju naše identitete, prostorske, naselbinske in arhitekturne, predana s preveliko močjo, tudi verovanjem v svoj prav, kar pa ni bilo vedno zaželeno. Velikokrat sem bila razočarana, posebej se mi je vtisnilo v spomin delo v Posočju, ki ga je leta 1998 prizadel potres. Nikakor nisem razumela, da ni mogoče izpeljati prenove z večjim upoštevanjem identitete in večjim varovanjem dediščinskih vrednosti.
Ali so vam te službe približala vsebine, ki se jim posvečate tudi po upokojitvi?
Zagotovo. Posebej me je pritegnila naloga, ki je bila povezana z raziskavo arhitekture slovenskega podeželja. V času študija smo se dotaknili le varstva visoke arhitekture, kot so gradovi in cerkve, nič pa nismo slišali o razvojnem varstvu arhitekturne dediščine v najširšem pomenu besede.
V času socialistične ureditve sta bila urejanje naselij in varovanje arhitekturne raznolikosti, posebne in enkratne značilnosti slovenskega podeželja, močno zapostavljena. Kar pa je bilo razumljivo, saj so bile vse sile usmerjene v gradnjo mest po novi podobi modernega človeka, ki so jo v svetu zagovarjali sodobni arhitekti.
Razvoj arhitekture je bil prepuščen predvsem lastnikom, ki so po tipskih načrtih, kupljenih v birojih in izdelanih za gradnjo v mestih, postavljali hiše, kot so pač vedeli in znali. Mnoge tovrstne hiše so bile postavljene na mesta starih porušenih hiš. S samovoljo investitorjev in neprisotnostjo stroke se je začela degradacija, ki jo je bilo treba ustaviti. S tem namenom so bile izdelane strokovne podlage za urbano in arhitekturno urejanje podeželja. Nosilka naloge, pri kateri sem aktivno sodelovala, je bila Fakulteta za arhitekturo, njen avtor pa prof. dr. Peter Fister. V strokovnih podlagah je bila kot izhodišče razvoja izpostavljena stavbna tipologija – stavbna dediščina kot nosilka izvirnosti, raznolikosti in identitete.
Doktorirali ste z raziskovalnim delom o fasadnih odprtinah – stavbnih členih kot ključnih gradnikih tipologije na slovenskem podeželju. Kakšna je tipična slovenska podeželska hiša?
Ob pojmu tipična slovenska hiša si marsikateri poenostavljeno predstavljajo značilno gorenjsko hišo s srčki na naoknicah. Tipične slovenske kmečke hiše ni, imamo pa hiše, ki se odlično prilagajajo našim raznolikim pokrajinam. Od Prekmurja do Krasa, od Bele krajine do Koroške, od Gorenjske do Dolenjske se hiše razlikujejo po obliki, po gradbenem materialu in še čem. Naši predniki so gradili svoja domovanja s poudarkom na spoštljivem odnosu do naravnih danosti: od upoštevanja in razumevanja terena, ki je narekoval določene odločitve, materiala za gradnjo, na primer kamen v Istri in Primorski, ilovica na severovzhodu, les v preostalih delih, do upoštevanja razmerij, usklajenih po meri človeka. To so bile zdrave in energijsko varčne hiše.
In če pogledamo stare hiše po Sloveniji: v ravninah na severovzhodu naše dežele pritlične hiše s stegnjenim ali različno zalomljenim tlorisom pokrivajo strme dvokapne strehe z dolgimi napušči. Osnovni gradbeni material je glina (opeka). V pokrajinah, ki se spogledujejo z morjem, so hiše ozke in visoke. Izdelane so iz kamna. Plitka streha je pokrita z značilno žlebičasto opečno kritino. Gorenjsko in Koroško zaznamujejo mogočne nadstropne, delno kamnite, delno lesene hiše s širokimi dvokapnimi strehami, ki imajo bogato okrasno oblikovane lesene stavbne člene. Spet drugačne so hiše z zelo strmimi strehami, ki se kot puščice zajedajo v strme brežine cerkljanske pokrajine, potem so tu še Notranjska pa Kočevska in Bela krajina, vsaka s svojimi značilnostmi, skratka pisanost, ki je redko videna v deželah sveta.
Ko pomislim na vse to bogastvo, se spomin misli senzibilnega pisatelja Miška Kranjca, ki pravi: Slovenija ima samo za ped zemlje, ampak polno prgišče lepega.
Večkrat poudarite, da so hiše, ki so zgrajene iz naravnih materialov, tudi lepe. Zakaj?
Ne glede na obliko so vse stare hiše postavljene po temeljnih načelih lepega v smislu likovnega oblikovanja. Še danes veljavne kanone lepih razmerij so s podrobnimi študijami razmerij, ki vladajo v naravi, postavili že v antiki. Pri tem gre za preprosta in tudi zelo zahtevna razmerja, kot so zlati rez, dvojni zlati rez in Hermesov pečat, ki temeljijo na razmerjih med dolžinami in širinami stavbe, med dolžinami in širinami posameznih prostorov, med višinami fasad in višinami streh, odprtin in zidov ... Matematična razmerja je spoštoval in jih pri svojih delih tudi dosledno upošteval mojster Jože Plečnik, avtor naše in svetovno brezčasne arhitekture. Da, čas je merilec vsega dobrega in slabega.
Zakaj rečemo, da so stare hiše zdrave?
Vedeti moramo, da so naši predniki skrbno izbirali prostor za svojo hišo in ga nekaj časa opazovali. Biti je moral dovolj osvetljen in dovolj suh. Na prostoru z bujnim zelenjem niso postavili hiše, saj so predvidevali, da so tam skriti vodni tokovi, kar je pomenilo, da bi lahko bila v hiši vlaga. Zato so iskali predele, kjer so bile rastline žejne. Izogibali so se zdrsnim terenom, poplavnim območjem in tako dalje.
Vse hiše, ki smo jih podedovali, so izdelane iz naravnih avtohtonih gradiv: kamna, lesa, gline, slame … Ti materiali v prostor ne oddajajo škodljivih hlapov, prahu, delcev in vonjev, so radioaktivno in elektromagnetsko varni in še bi lahko naštevala njihove odlike. Pomembno je vedeti, da naravni gradbeni materiali dihajo s prostorom, vanj oddajajo vlago in jo iz njega tudi črpajo. Izpostavimo les, ki je izvorno gradivo naše arhitekture. Les v prostoru vzdržuje vlažnost, filtrira in čisti zrak. Je topel na dotik, duši zvok in ima prijeten vonj.
Zakaj je znanje, ki so ga dograjevali stoletja, v tako kratkem času skoraj izginilo?
Prepričana sem, da so že prvotni prebivalci na našem območju imeli veliko izkustvenega znanja o materialih iz okolja, v katerem so živeli. Veliko novega gradbenega znanja pa so prinesli tudi prišleki, ki so se z njimi prepletli. In ta pridobljena znanja o gradnji so se skozi stoletja ohranjala, se prenašala iz roda v rod in se skupaj s splošnim razvojem nadgrajevala in pilila v podrobnostih. V sodobnosti pa se je veliko tega nakopičenega védenja porazgubilo in pozabilo. Vzrokov je več; povojna industrijska revolucija je prinesla t. i. napredek, ki je z novimi materiali omogočal hitro gradnjo, in tako so les, kamen in opeko zamenjali beton, železobeton, jeklo, steklo in kovina. S tem pa so začele izginjati številne obrti, obrtne delavnice so se začele zapirati, za šolanje kovačev, kamnosekov, mizarjev, krovcev, lončarjev itd. pa ni bilo več zanimanja. Danes sicer pozabljena znanja oživljajo, toda v veliko preskromni obliki.
Toda sčasoma so se pokazale slabosti modernih gradenj in nove smernice v stavbarstvu se spet obračajo k naravnim materialom.
Industrijski gradbeni materiali so imeli (pre)dolgo prednost pred naravnimi. Betona in železobetona niso uporabljali samo pri gradnji velikih in visokih stavb, ampak celo pri gradnji individualnih hiš, kjer bi bili primernejši in bolj zdravi opečni zidaki. Sčasoma pa se je izkazalo, da stavbe, izdelane z uporabo novih in tudi številnih sintetičnih materialov, ne delujejo dobro na človekovo zdravje. Dokazano je, da nova gradiva, predvsem železobeton, s svojim elektromagnetnim delovanjem zelo slabo vplivajo na človekovo zdravje in počutje, zato se z leti začnejo pojavljati razna obolenja. Zato so se v stavbarstvu ponovno oblikovale nove smernice, ki v ospredje znova postavljajo uporabo materialov, ki jih je mogoče reciklirati in jih najdemo v lokalnem okolju, njihova proizvodnja in potem tudi vgradnja pa okolje najmanj poškodujeta. Tako smo se vrnili k materialom, iz katerih je zgrajena naša stavbna dediščina.
V naših kulturnih krajinah so se izoblikovali različni tipi lesenih hiš. Tako brunaric oziroma hiš, ki imajo masivne stene, izdelane iz klad ali brun, niso postavljali na Kočevskem, Goričkem, v Beli krajini, niti na Krasu niti v dolini reke Soče. Tudi skeletne lesene stene imajo svojo domovino samo v določenih pokrajinah. Na to sodobni graditelji lesenih hiš ne pomislijo in predvsem brunarice, značilne za arhitekturo drugih evropskih dežel, postavljajo vsepovsod po naši deželi. Še to: med lesene hiše nikakor ne smemo šteti betonske stavbe, ovite v les, kar je tudi velika moda.
Slovencem hiša veliko pomeni, je tudi statusni simbol, zato so želje investitorjev temu ustrezne. Zdi se, da denar vodi arhitekturo, moralo pa bi biti obratno.
Današnja slovenska arhitektura je v povprečju še vedno neracionalna, energijsko potratna in nezdrava za človeka in okolje. Poleg tega pa nam je uspelo slovenski zaklad, to je slikovitost in raznolikost slovenskih kulturnih krajin, močno razvrednotiti z gradnjami po dolgem in počez, tudi na primer z individualnimi hišami v obliki kock, z zastekljenimi stenami in ravnimi strehami, ki se med seboj skorajda ne razlikujejo in so posejane vse od morja do gora. Na drugi strani pa propada veliko starih hiš, ker jih neozaveščeni lastniki dojemajo kot grde, zastarele. In namesto da bi jih obnovili, čakajo, da se bodo zrušile same vase. Zato velja vedno znova poudariti dragocenost starih hiš in da se je pri obnovi ter ob novogradnji dobro zgledovati po hišah iz preteklosti. Naši predniki so gradili premišljeno, saj so upoštevali naravne danosti, predvsem pa uporabljali gradivo, ki je bilo na voljo v bližini.
Ste goreča zagovornica obnove starih hiš, toda obnova teh je po navadi dražja od novogradnje in še mojstre, ki bi bili kos obnovi, je zelo težko dobiti.
Odnos do dediščine se spreminja. Če je še pred kratkim nekaj veljala le nova hiša, stara pa je bila skoraj sramota, se trend počasi obrača v smer, ki v svetu že dolgo velja: da je stara hiša vrednota in statusni simbol. Prenovljena stara hiša lahko omogoča vse, kar potrebuje sodoben človek, in to z dodatkom, da je ta hiša lepa in zdrava.
Pomembno merilo kakovostne prenove je mednarodno načelo, ki pravi, da je treba pri vsaki prenovi v največji možni meri varovati izvirno. Kar pa tudi pomeni, da potrebujemo ročno spretne mojstre, ki obvladajo stara graditeljska znanja. Teh pa je malo, premalo. Le kdo še danes obvlada izdelavo apnenih ometov z apneno malto, kje so tesarji pa ročno spretni mizarji, kamnoseki in kovači, ki znajo restavrirati staro ali izdelati dobre replike starega? V zadnjem času so se sicer razmere nekoliko izboljšale, toda izobraževalni proces je v tej smeri podhranjen.
Prenova mora biti izpeljana strokovno pravilno, poškodbe in vzroki zanje morajo biti odpravljeni dosledno in natančno. Kakovost prenove hiš, oblikovanih iz lesa, kamna in gline, bo resno ogrožena z nepravilno uporabo preveč in predvsem sodobnih, tudi sintetičnih gradiv, ki z izvornimi niso kompatibilni, še več, lahko celo škodijo.
Uveljavljeno prepričanje, da je prenova dražja od novogradnje, ne drži. Res pa je, da prenova prav zaradi malo mojstrov oziroma izvajalcev ter redkih arhitektov, ki resnično spoštujejo načela varovanja in obstoječe le izvirno dopolnjujejo, zahteva več potrpljenja in časa. Izpeljana strokovno pa tudi ni prav nič dražja od novogradnje. Vložek in trud pa sta zagotovo poplačana s prijetnim, zdravim bivanjem in zavestjo razvojnega varovanja dragocene stavbne dediščine, pomembne sestavine naše kulturne tvornosti. Če k opisanemu dodamo še recikliranje, kar je temeljno vodilo varovanja okolja, potem se je za vse to vredno potruditi.
Knjiga Hiše za boljše življenje je nadaljevanje vašega širšega tematskega sklopa o stavbah na slovenskem podeželju. Knjiga je prava paša za oči, prinaša pa tudi vrsto zanimivih informacij, tudi glede kombinacije starega in novega.
V tej knjigi je poleg razlage, zakaj so stare hiše vredne in lepe, predstavljenih 21 kakovostno prenovljenih in nekaj novozgrajenih hiš. Ker naš čas prinaša nove zahteve bivanja in ima tudi nova merila lepega, ob vseh popravilih zahteva tudi raznovrstno preoblikovanje in dopolnitev stare hiše. Vse zahtevane novosti – od spremenjene uporabnosti prostorov, ureditve novih sanitarnih vozlov do razpeljave sodobnih telekomunikacijskih niti – morajo biti v staro tkivo vpete tako, da likovne in tehnične sestavine podedovane arhitekture niso popačene, preglašene ali kako drugače uničene. To je zahtevno delo, ki je lahko uspešno le v timskem delu strokovnjakov in ozaveščenega lastnika, ki verjame v večplastno kakovost bivanja v stari hiši, zaznamovani s patino časa. Načrtovalca, ki ima posluh, razume in spoštuje vrednote preteklega, ter izvajalcev, podkovanih z nekdanjim graditeljskim znanjem. Ščep na novo zgrajenih hiš, ki so v knjigo uvrščene kot vzorčni primeri, je zgled načrtovanja sodobne arhitekture, ki je usklajena s prostorom in oprta na bogata izročila starih stavbenikov.