Kdaj je potrebna gastroskopija?
ZDRAVJE
Jurij Bednarik, spec. Internist
Ali se nezdravo in neredno prehranjujete, kadite, popijete preveč alkohola, pogosto jemljete protibolečinske tablete, ki vsebujejo aspirin (acetilsalicilno kislino), se vznemirjate za vsako malenkost, preveč delate, ste kar naprej v stresu? Imate morda prav zato zgago, vas zato občasno boli trebuh?
Če imate te težave, vam je pogosto slabo in včasih celo bruhate, greste težko na blato ali imate drisko, bruhate kri itd., je čas, da greste na gastroskopijo, da zdravnik internist ugotovi, ali je morda kaj narobe z vašimi zgornjimi prebavili. Med posegom lahko tudi odvzamejo vzorce tkiva za patohistološki pregled oziroma odstranijo morebitne izrastke in polipe na sluznici.
»Da bi ugotovili, kaj je narobe, s tanko prožno cevko, imenovano gastroskop, ki ima na koncu lučko in kamero, pregledamo požiralnik, želodec ter dvanajstnik. Ta kamera pošilja posnetke notranjosti na zaslon,« je začel Jurij Bednarik, dr. med., specialist interne medicine, ki dela na Kliniki Doktor24. Ugotavlja, da so bolezni prebavil med najpogostejšimi boleznimi pri nas. »Gastroskopija ni namenjena le odkrivanju bolezni, pač pa bolnikom tudi svetujemo, kako lahko preprečijo morebitna resnejša obolenja zgornjih prebavil, ki se šele nakazujejo.«
Kratek, a neprijeten pregled
Sicer pa je gastroskopija diagnostični postopek, ki jo, kot že rečeno, opravljajo, ko ima bolnik naslednje težave: zgago (ko se dviga želodčna kislina v požiralnik), težave pri požiranju, dolgotrajne bolečine v želodcu ali prav tako dolgotrajne težave s prebavo, slabokrvnost zaradi notranjih krvavitev, bruhanje krvi, nenadne bolečine v trebuhu, temno blato itd. »Za dobro preglednost morajo biti tisti, ki pridejo na preiskavo, tešči. Vsaj šest ur prej ne smejo jesti, popijejo lahko le manjšo količino vode.« Naš sogovornik poudari, da lahko zdravila, ki jih posamezniki redno jemljejo, zaužijejo z vodo tudi na dan preiskave. »Če so sladkorni bolniki, ki se zdravijo z inzulinom, bodo morda na dan preiskave, ko ne bodo jedli, potrebovali manj inzulina.« O tem se mora vsakdo prej posvetovati s svojim zdravnikom. »Tisti, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi (tako imenovane antikoagulante, na primer Marevan, Eliquis, Pradaxa, Xarelto), pa naj sedem dni pred predvideno gastroskopijo vprašajo v antitrombotični ambulanti, kako naj prilagodijo jemanje teh zdravil.«
Med preiskavo bolnik leži na levem boku. Gastroskopija ni boleča, a je po svoje neprijeten pregled. »Prav zato vsakdo pred pregledom dobi lokalni anestetik (sredstvo proti bolečinam) za omrtvičenje grla, običajno v obliki pršila.« Šele ko je grlo omrtvičeno, vstavijo bolniku gastroskop skozi usta in ga počasi vodijo po požiralniku v želodec in dvanajstnik. »Zaradi boljše preglednosti prek instrumenta vpihujemo manjšo količino zraka. Zato lahko bolnik občuti napihnjenost in tiščanje v zgornjem delu trebuha,« je pojasnil in dodal, da med postopkom preiskovanci ne smejo požirati sline.
»Če med preiskavo odkrijemo spremembe na sluznici, prek instrumenta uvedemo kleščice in odvzamemo delček sluznice za histopatološko preiskavo. Če pa naletimo na polipe, jih z zanko in s pomočjo električnega toka odrežemo. Odvzem koščka sluznice in odstranitev polipa nista boleča.« Ko je pregled končan, zdravnik previdno izvleče gastroskop.
Preiskava traja približno pet minut. »Če so potrebni posegi, na primer odstranitev polipa, pa nekaj minut več.« Gastroskopijo v analgosedaciji ali globoki sedaciji je treba doplačati, ker tega zavarovalnica ne pokrije. »V tem primeru svetujem, naj ima vsakdo s seboj nekoga, ki ga bo odpeljal domov, saj bo po pregledu zaradi anestetika in sedativa morda omotičen in zaspan. Sploh pa ne sme sam sesti za volan.«
Najpogostejša je okužba z bakterijo Helicobacter pylori
Izvemo, da je gastroskopija varna, vendar jo – tako kot druge posege v telo – lahko spremljajo zapleti. »Odstranitev polipa ali delčka sluznice lahko sproži manjšo krvavitev, ki običajno mine sama. Včasih, predvsem pri odstranitvi velikih polipov, pa je lahko krvavitev iz rezne ploskve večja in jo je treba zaustaviti. Na mesto krvavitve vbrizgamo zdravilo adrenalin in vstavimo posebno kovinsko sponko.« Zelo redko je pri hujših krvavitvah potrebna transfuzija krvi ali celo operacija. Prav tako zelo redko pride do poškodbe ali celo predrtja stene zgornjih prebavil. Tudi v tem primeru je zdravljenje operativno. Po preiskavi lahko bolnik občuti kratkotrajno napihnjenost ali tiščanje v zgornjem delu trebuha, ki bosta minila sama. Lahko jedo kot običajno. »Če smo bolniku odstranili polipe, svetujem, da vsaj en dan po preiskavi počiva.«
Kot rečeno, zdravnik si med preiskavo natančno ogleda sluznico in notranjost zgornjih prebavil, s posebnimi kleščicami lahko odvzame košček tkiva sluznice želodca tudi za hitro določanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori ali pa vzorce pošlje na histološki pregled na patologijo, da ugotovi, ali je tkivo rakavo ali ne. Potem omeni, da je okužba želodca s to bakterijo pravzaprav najpogostejša kronična okužba na svetu. »Z njo je okuženih pol prebivalstva. Največkrat že od otroštva, a nekaterim ne povzroča nobenih težav, drugim pa. Najpogostejša znaka sta bolečina v zgornjem delu trebuha in občutek napihnjenosti.« Helicobacter Pylori je bakterija, dolga tri mikrone in široka 0,5 mikrona. Na enem koncu ima od dva do sedem bičkov, ki ji omogočajo premikanje, in je odporna proti želodčni kislini. »Lahko povzroča tudi različne resne bolezni, kot sta kronični gastritis (kronično vnetje želodca), rana na želodcu ali dvanajstniku. Dolgotrajna okužba s to bakterijo je najpomembnejši vzrok za nastanek raka želodca,« pojasni sogovornik. Kako pa zdravijo okužbo? »Navadno zdravnik predpiše zdravilo, ki zavira izločanje kisline v želodec (ta zagotovi ustrezno okolje, da se lahko vnetje želodčne sluznice pozdravi), in kombinacijo dveh antibiotikov, ki bakterijo uničita (najpogosteje uporabljeni kombinaciji sta metronidazol in klaritromicin ali pa amoksicilin in klaritromicin). Zdravljenje traja 14 dni,« še pojasni Jurij Bednarik.
Organi prebavne cevi so v glavi, vratu, prsni in trebušni votlini ter medenici. Pri odraslem človeku meri v dolžino od šest do devet metrov, sega od ust do zadnjika in zajema zgornji prebavni trakt (usta, žrelo, požiralnik, želodec) ter spodnji prebavni trakt (črevo, tanko črevo, dvanajstnik, slepo in debelo črevo, danko in analni kanal).