Molk ni zlato!
PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU
Pogosto me vprašajo, kaj mi je tega treba bilo, da sem se začela vtikati v življenje žensk (beri: v stvari, ki smo jih v vsakdanjem življenju bolj ali manj uspešno pometali pod preprogo). Na srečo je takšne, kakršna sem, težko spremeniti. Bolj ko mi branijo, bolj me zanima, kaj se v prepovedanem sadežu skriva.
Zgodbe, ki so prihajale k meni, so bile žalostne in tudi vesele, takšne, kakršno je naše življenje. Včasih mi kdo nejeverno reče, da tistih, ob katerih priteče tudi kakšna solza, ne more brati. Pa vprašam: »Kaj pa storiš, ko doletijo težave koga iz družine? Jim obrneš hrbet?«
Rečejo mi tudi, da so zgodbe od včasih zelo grozne. Ali ste pozabili na zgodbe iz sedanjosti, na primer na tisto o odrezani roki? Po podatkih Eurostata je bilo v Evropi vključno s Slovenijo v obdobju od leta 2012 do 2022 skupno ubitih 12.431 žensk, od tega so jih 4334 pokončali njihovi intimni partnerji. Leta 2023 je pri nas v družinskih tragedijah umrlo pet žensk in dva moška. Ali se nam splača zatiskati oči pred resnico?
Rodila sem se leta 1952, to pa so bili časi, ko sta na podeželju v Žireh, kjer sem odraščala, nekaj veljala le delo in pridnost. Ženske, ki so se ob zimskih večerih obiskovale med seboj, so s seboj prinašale punkeljne. Med klekljanjem so veselo čebljale in se niso kaj prida ozirale name. Bila sem tiho kot miška ter vlekla na ušesa zgodbe, ki so si jih pripovedovale. Točno sem vedela, kdo je katero naskočil, katera je bila nosna, a kaj, ko se mi niti sanjalo ni, kaj ti izrazi pomenijo. Tudi ded se mi je zdel zelo zabaven. Nekajkrat tedensko je z vilami v roki tekal za babico in kričal: »A daš ali ne daš?«
Učili so nas, da moramo molčati. Stavek, ki sem ga neštetokrat slišala, je bil, kaj bodo pa ljudje rekli. Učili so nas, da moramo vzdrževati lepo fasado (podobo), čeprav se je za njo skrivala ena sama greznica.
O molku, ki smo ga ponotranjili, bi morali Slovenci veliko razmišljati, ker molk je kriv za marsikatero gorje, pa ni pomembno ali znotraj družine ali širše v družbi, v kateri živimo. Molčati moramo zlasti o družinskem, spolnem, verbalnem in fizičnem nasilju. Generacije žensk so bile vzgojene, da jih lahko mož udari, če niso pridne. Če mu boš v vsem ustregla, bo dober do tebe, je bilo rečeno dekletom pred poroko. Niso pa vedele, da ta mu boš v vsem ustregla vsebuje tudi to, da mu bo morala biti vedno, ko se mu bo zahotelo, na voljo s svojim telesom. Matere so nekoč, ponekod tudi še po drugi svetovni vojni, govorile hčeram: »Tistih pet minut pa boš že potrpela.« Mantra se je žal prenesla tudi na mlade rodove.
Pred drugo svetovno vojno so ženske vzgajali v prepričanju, da je spolnost zanje trpljenje, za moškega pa pravica. Tudi same so se med seboj, ko je beseda nanesla na intimo, o njej pogovarjale kot o trpljenju. Še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za spolni akt niso uporabljali konkretnih besed, ker jih ni bilo. Uporabljali so živalske izraze. S pojavom seksualne revolucije smo se navzeli tudi besedoslovja.
Danes malokdo ve, kako so bili videti spolni odnosi naših prednikov pred sto leti in tudi kasneje: ženska se je ulegla počez čez posteljo, moški ji je dvignil krilo in v minuti, dveh opravil svoje. Ne on in ne ona nista nosila spodnjega perila. Nista se poljubljala, dotikala po prsih, božala. Včasih kdo zmajuje z glavo, ko to sliši, in ga vprašam, kje bi se pa o tehnikah lahko naučili. V Žireh so spolnemu odnosu rekli, da sta se frtajčkala ad adzad, v Železnikih pa, da sta tisto počela na kanonč'k.
Nekateri tako imenovanih ženskih praznikov ne marajo, meni se pa zdijo zelo pomembni in dragoceni. Lepo je, če se na praznični dan poveselimo, družimo in se, če tako nanese, pogovarjamo. Zgodbe nas zmeraj povežejo med seboj.
Na prvi pogled so današnje ženske neprimerljivo svobodnejše, kot so bile tiste izpred druge svetovne vojne in tudi po njej. Lahko ljubimo, zapustimo nesrečen zakon in zahtevamo enakopravnost tudi znotraj družine. A kljub temu nas malodane na vsakem koraku preganjajo sence preteklosti. Seksualnost žensk je še vedno obremenjena s stereotipi, nasilje nad njimi še vedno ni izkoreninjeno. Če sledimo črni kroniki doma in v tujini, se zdi, da ga je celo vedno več.
Današnja družba ponuja neskončno priložnosti, a s seboj prinaša tudi nove pritiske. Ideali popolne ženske so se bistveno spremenili: skromnost je celo prezirana, pomembni so postali uspeh, lepota in večna mladost. Ženske se morajo boriti ne le za svoje pravice, ampak tudi proti sodobnim oblikam zatiranja – subtilnim pričakovanjem, kako naj bodo videti, kako naj se obnašajo in kaj naj želijo.
Zgodbe žensk nekoč so zrcalo, v katerem lahko vidimo tudi današnje izzive. Ključno vprašanje, ki ostaja, pa je, ali se bomo zadovoljile s tem, kar imamo, ali si bomo upale vzeti še več. Odgovor leži v naši notranji moči, ki nam narekuje, naj ne pozabimo preteklosti in naj gradimo prihodnost, v kateri bo vsaka ženska resnično svobodna – torej ne le na papirju.