Kultura je prostor svobodnega in neobremenjenega duha
NAŠ POGOVOR
Dr. Andreja Rihter je predsednica Kulturno-turističnega združenja Pot pisateljic. Poleg tega je članica Sveta zaupnikov Univerze na Primorskem, ki povezuje akademski in raziskovalni svet z gospodarstvom in občinami. Dvakrat je bila direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje, leta 2000 je vstopila v politiko in postala ministrica za kulturo. Predvsem pa je direktorica Foruma slovanskih kultur (FSK), ustanove, v kateri razmišljajo, kako povezati 300 milijonov Slovanov in jih predstavljati svetu, ker so zanimivi in imajo tudi neslovanskim okoljem kaj ponuditi in pokazati. Pogovarjali sva se o delovanju foruma v teh dvajsetih letih in nekaterih svežih projektih.
Kako bi ga za začetek predstavili, kaj je namen Foruma slovanskih kultur?
Forum slovanskih kultur je mednarodna neprofitna ustanova, ki deluje v javnem interesu. Ideja zanj se je porodila v kulturnih krogih v začetku 21. stoletja. Uradno je ustanova nastala leta 2004, danes pa povezuje več kot 300 milijonov Slovanov v trinajstih slovanskih državah: Belorusiji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini, Češki republiki, Črni gori, Hrvaški, Severni Makedoniji, Poljski, Ruski federaciji, Slovaški, Srbiji, Ukrajini in Sloveniji. Osnovni namen delovanja je povezati slovanski kulturni prostor in ga narediti bolj prisotnega v sodobnem globalnem družbenem kontekstu. Forum slovanskih kultur torej povezuje in predstavlja slovansko kulturo, znanost in umetnost, njen ustvarjalni naboj in dediščino.
Sedež foruma je v secesijski Vili Zlatica, ki jo je zgradil znameniti ljubljanski župan Ivan Hribar.
Da, in to je zelo primerno, ker je navezoval stike s Slovani, zlasti s Čehi. Vila je kulturni spomenik, v njej je stalna razstava Ivan Hribar in ljubljansko meščanstvo, ki je poklon županu in njegovi hčerki dr. Zlatici Hribar, po kateri je vila dobila ime. Poleg tega pa se v njej dogaja še veliko zanimivega, od literarnih dogodkov do dramskih predstav. Pred njo stoji kip ljubljanskega župana, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. Vila očara vse obiskovalce. Prvo nadstropje je namenjeno predstavitvi življenja Ivana Hribarja in tedanjega meščanstva. Prenovljeni prostori nekdanjega domovanja družine Hribar so v celoti opremljeni z izvirnim pohištvom. Stopimo lahko v kuhinjo in kopalnico, belo dekliško spalnico z garderobno sobo, v kateri se poklanjamo spominu na Hribarjevo hčer. Jedilnica z mizo s popolnim meščanskim pogrinjkom ter sprejemnica, opremljena s klubskima mizicama, naslanjači, secesijskimi vitrinami, kadilskim priborom, zastori in razkošnimi preprogami, pričata o meščanski bivalni kulturi izpred sto let.
Del razstave je tudi zaklonišče ali bunker, ki ga je dal Ivan Hribar zgraditi leto pred začetkom druge svetovne vojne. Tu je še čudovit vrt, primeren za manjše kulturne dogodke, od glasbenih do literarnih večerov. V vili smo pripravili že gledališko predstavo V agoniji, nastala je po drami Miroslava Krleže, igrata Polona Juh in Saša Tabaković. Predstavo so zelo pohvalili, zato jo bomo prikazovali tudi letos, čakalna vrsta pa je že zdaj dolga, ker si lahko predstavo ogleda le dvajset obiskovalcev naenkrat. Omogočamo tudi ogled muzejske zbirke z vodstvom, in sicer vsak petek od 15. do 18. ure in soboto od 14. do 18. ure, vendar je potrebna predhodna najava, ker lahko naenkrat sprejmemo le manjšo skupino obiskovalcev, zanimanje za ogled pa je veliko.
Kako poteka delo v forumu?
Ustanovo vodi uprava, imamo programski svet, ki se vsako leto sestane, pogovorimo se o tem, kaj bodo naše prioritete za prihodnje delo. Dogovorili smo se, da bo ponovno delovala skupina za dediščino, ker je ta za nas zelo pomembna. Imamo uredniški odbor za knjige, a ne le za izdajanje, ampak tudi za sodelovanje na knjižnih sejmih. Pripravljamo festival slovanske književnosti, ki poteka vsako leto dvakrat v Vili Zlatica. Letos se bomo prvič srečali junija, potem pa še na koncu leta.
Ali vojna med Rusko federacijo in Ukrajino vpliva na delovanje vaše ustanove?
Čeprav FSK ni politična organizacija, smo se žal morali podrediti zahtevam Evropske unije, ker je pač večina držav naših članic tudi del EU. Zato smo morali prekiniti kulturne stike z Rusko federacijo, tudi z Belorusijo nimamo več stikov. Hudo nam je, da se dogaja vojna med slovanskima narodoma, in želimo si, da bi se čim prej končala.
Nazadnje ste zasnovali literarno pot, imenovano Ljubkina pot. Ali vas veseli, da se je ta projekt s svojim poudarkom na literarni dediščini in pomenu pisateljic Goriškega vključil v vizijo Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorica 2025 in postal del uradnega programa?
Seveda, ker je kulturno-turistična pot posvečena pesnici Ljubki Šorli in drugim pisateljicam Goriškega, ki so s svojim delom ustvarjalno zaznamovale kraje na obeh straneh meje, ter obiskovalcem ponuja vpogled v literarno zapuščino in zgodovinsko vlogo žensk v družbi. Evropska prestolnica kulture 2025, ki jo Nova Gorica in Gorica skupaj gostita pod geslom GO! Borderless (Gremo! Brezmejno), temelji prav na povezovanju in preseganju meja. Prepričani smo, da lahko skupaj še več prispevamo k poznavanju in razumevanju bogate zgodovine ženskega ustvarjanja v regiji in še bolj bogatimo kulturno podobo evropske prestolnice kulture.
Ljubka Šorli je bila slovenska pesnica in učiteljica, in čeprav jo poznajo in cenijo na Goriškem, kjer je zelo priljubljena, v Novi Gorici ima tudi spomenik, je morda širši javnosti manj znana.
Žal se res zdi, da je malo pozabljena kot pesnica. Lahko bi rekla, da je njena poezija izpovedna lirika, vpeta v tradicionalne pesniške forme, zlasti ljub ji je bil sonet, objavljala je v številnih revijah in izšlo je nekaj knjig njene poezije. Rodila se je leta 1910 v Tolminu, se šolala v Gorici, odraščala v kulturnem in narodno zavednem okolju, se poročila z učiteljem in skladateljem Lojzetom Bratužem, ki so ga leta 1937 kot zavednega Slovenca zastrupili fašisti, njo pa so med drugo svetovno vojno poslali v taborišče Zdravščina pri Gorici. Po razpadu Italije se je leta 1944 vrnila v Tolmin, postala učiteljica, se vključevala v kulturna dogajanja. Imela je pretresljivo življenjsko pot, prežeto s trpljenjem, od begunstva, kajti s starši so med prvo svetovno vojno odšli na Jesenice, do prisilne deportacije vseh njenih družinskih članov, razdejanja doma, a ohranila je visoko moralno držo. Umrla je leta 1993. Po njenem življenju so naredili monodramo Ljubka Šorli, pesnica upanja in ljubezni.
FSK že deset let podeljuje nagrado živa najboljšemu slovanskemu muzeju. Ime je odlično izbrano, saj je Živa pri Slovanih boginja, ki predstavlja načelo mladosti, lepote, miline, tudi vitalnosti in življenja ter dolgoživosti, kar je vse povezano z muzeji. Kako izbor za nagrado sploh poteka?
To poteka tako, da države članice Foruma slovanskih kultur imenujejo sodnike iz vsake države. Sodeluje tudi Evropska muzejska akademija, ki zagotavlja tri ali štiri sodnike iz svoje skupine strokovnjakov. Sodniško ekipo sestavlja 13 do 14 članov. Člani žirije prihajajo iz različnih okolij, so direktorji muzejev, kustosi, muzejsko osebje, ki dela v odnosih z javnostmi, in strokovnjaki za trženje. Vsako leto objavimo razpis in si ogledamo ponudbe ter potem izberemo zmagovalni muzej. Letošnji razpis je že stekel.
Muzealska stroka je zelo napredovala. Muzeji že dolgo nočejo biti več zaprašene in slabo obiskane institucije, ampak si prizadevajo, da bi se čim bolj približali ljudem, tudi z drugimi kulturnimi dejavnostmi, kot so koncerti, predavanja, delavnice za odrasle in otroke. Narediti živ muzej pa seveda ni enostavno, kar seveda vi kot dvakratna direktorica muzeja dobro veste. Kako?
Odgovor, kako narediti najboljši muzej, res ni enostaven. Poleg strokovne odličnosti je treba najti pravo kombinacijo odločnosti, znanja, idej, predvsem pa priložnosti in volje, da ustvarimo nekaj drugačnega. Lep primer za to je Narodni muzej Leskovac iz Srbije, nagrajen z nagrado živa. Ta muzej je odkril svojo temo, svoj predmet in gradivo, ki je tesno povezano z zgodovino regije in vsega človeštva, z življenjem na Zemlji in skupno človeško odgovornostjo proti njenemu izkoriščanju v sedanjosti. To je bil les. Ta je predstavljal bistvo vsebine, ki ga je muzej na sodoben način prenesel v celovito zgodbo kot privlačno razstavno vodilo za številne fizične in virtualne obiskovalce muzeja.
Pod okriljem Foruma slovanskih kultur že deset let izhaja zbirka 100 slovanskih romanov, ki jo še nadgrajujete. S čim?
Ugotovili smo, da je slovanska literatura v sodobni evropski književnosti premalo zastopana, slabo poznana in pogosto spregledana. Vrhunski evropski avtorji bi morali biti bralcem veliko bolj dostopni, in to ne glede na jezikovno območje, s katerega prihajajo, velikost knjižnega trga in tržne spretnosti založnikov. Zato smo naredili mednarodni literarni program prevajanja in promocije sodobnih slovanskih romanov, ki so nastali po padcu Berlinskega zidu. Zbirka izhaja pod našim okriljem, pred desetimi leti smo jo nadgradili še s projektom SLAWA. Cilj projekta, ki je prejel podporo programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa, je bil, da s prvimi prevodi petih izbranih romanov v angleščino oziroma portugalščino slovanske avtorje predstavimo ne le v drugih slovanskih državah, temveč tudi onkraj meja slovanskega sveta. Pomembno se mi zdi poudariti, da smo v projekt poleg uglednih avtorjev vključili tudi vrhunske in zelo izkušene prevajalce. Prevodi izbranih romanov so namenjeni najširšemu krogu bralcev, ki bi si želeli spoznati sodobne slovanske romanopisce. Veselila nas je tudi široka promocija, saj so ga predstavili na treh celinah in številnih najbolj znanih knjižnih sejmih, kot so leipziški, beograjski, londonski in praški. Letos bomo šli v Varšavo, redno pa se udeležujemo knjižnega sejma v Pulju, ki je zelo popularen, in seveda slovenskega.
Odmevna je bila pobuda, da predstavite prehransko kulturo Slovanov. Izdali ste knjigo v slovenščini in angleščini S Slovani za mizo etnologa dr. Janeza Bogataja. Izbrali so jo med najboljše knjige v 25-letni zgodovini mednarodnih nagrad gourmand, ki jih podeljujejo knjigam s področja kulinarike.
S priznanjem gourmand – Best of the Best in 25 years je knjigo nagradil Edouard Cointreau, ustanovitelj nagrade, ki jo podeljujejo od leta 1995. Vpogled v prehransko kulturo 300 milijonov Slovanov iz Belorusije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Češke republike, Črne gore, Hrvaške, Makedonije, Poljske, Ruske federacije, Slovaške, Srbije, Slovenije in Ukrajine se je izkazal kot zelo zanimiv, saj tudi slovanske kuhinje prispevajo svetu paleto kulinaričnih različnosti in bogatijo okuse bolj uveljavljenih svetovnih kuhinj. Vsaka od slovanskih držav ponuja številne lokalne in regionalne jedi ter tudi kulinarična znanja, ki sooblikujejo svetovna prizadevanja za zdravo organsko prehrano, sonaravni in trajnostni razvoj ter spoštovanje zakonitosti prehranjevanja glede na štiri letne čase.
Ali so žita in močnate jedi res ena od skupnih značilnosti vseh slovanskih kuhinj? Sprašujem zato, ker v južnoslovanskih državah uspeva odlična zelenjava, popularne so solate, priloge, na primer ajvar, in druge zelenjavne jedi, ki so še bolj zdrave kot kaše. Ali ste jih predstavili v knjigi?
Seveda, ob tem smo odkrili več podrobnosti, ki so pokazale nekatera napačna prepričanja, da na primer šopska solata ne izhaja iz Makedonije, ampak iz Bolgarije. Značilne izbrane jedi iz posameznih slovanskih držav so v knjigi predstavljene s predjedjo ali juho, glavno jedjo in sladico. Veseli me, da knjiga S Slovani za mizo še vedno izstopa – ne le po videzu, ampak tudi po vsebini. Še vedno je namreč edina svetovna monografija o slovanskih kuhinjah. Obenem pa je prerasla v projekt, ki je vključil tudi razstavo, dogodke s pokušino jedi, pripravljenih po receptih iz knjige, ter različne vrste sodelovanj, na primer s šolami, fakultetami, diplomatskim zborom in organizatorji knjižnih sejmov.
S projektom Transformacije pa ste pozornost posvetili tudi modi. Zakaj?
Vemo, da je oblačilna kultura živahna in se neprestano spreminja. S tem projektom smo hoteli pokazati sled transformacije slovanske oblačilne dediščine, od bogastva narodnih noš, ornamentov, ki jih posnemajo tuji modni ustvarjalci, ne da bi sploh vedeli, kaj pomenijo, do sodobnih kreacij. Povabili smo modne ustvarjalce iz petih slovanskih držav, ki so ustvarili pet kolekcij. Navdihe za svoje kreacije so poiskali pri starodavnih slovanskih običajih, slovanskih boginjah, veri, življenju v posameznih pokrajinah, celo pri narodnih nošah. Nastale so moderne, barvite futuristične kreacije, povezane s sodobno umetnostjo. Prikazali smo jih na Tednu mode v Beogradu in tudi na razstavi v tamkajšnjem muzeju, pri nas pa na modni reviji v Centru Rog. Ker je bil projekt odmeven, sledijo nadaljevanja.
Ali se boste začeli ukvarjati tudi z novejšimi mediji, na primer s filmom? Ob tem se Slovenci lahko pohvalimo, da je film Kaj ti je deklica Urške Djukić odprl letošnji Berlinale, ki je eden največjih filmskih festivalov na svetu, in prejel odlične ocene.
Od nekdaj spoštujem naše filmske ustvarjalce, ker so dobri umetniki, čuteči, dobili so že pomembne nagrade: beneškega leva, berlinskega medveda, če omenim le najpomembnejše. Film je zelo pomemben, lahko kreira poznavanje o lastnem narodu, zato pripravljamo poskusno strategijo za film tudi pri nas. Poskušamo ustanoviti skupino, ki naj bi se za začetek usmerila na dokumentarni film, ker lahko v tem formatu najbolje pokažemo, kaj delamo in znamo.
Trudite se za spodbujanje medkulturnega dialoga med slovanskimi državami. Kaj vam daje največ zadovoljstva?
Tu sem začela delati že kot ministrica za kulturo leta 2002, vsebinsko zaživela od leta 2008, od leta 2012 sem direktorica. Zame je izjemno dragoceno spoznavati nov krog ljudi, obrazov, nova področja. Sem muzealka, zato mi spoznavanje novih področij in ljudi daje energijo. Spodbujam vse, da se povezujemo, vzpostavili smo že več pomembnih stikov, mostov, pred dvajsetimi leti tega ni bilo.
Kaj menite, da lahko Slovenci ponudimo drugim Slovanom?
Opažam, da se Slovenija vedno bolj predstavlja kot butična država. To vidimo tako v politiki kot turizmu. Ne smemo pa pozabiti, da imamo dolgo zgodovinsko tradicijo in številne unikatne zanimivosti, kot so človeška ribica, leseno kolo, Barje, arheologija, srednjeveška zgodovina in celjski knezi, začela pa se je s Kelti in Iliri. Tod je šlo mimo veliko kultur. Najmanj poznano v svetu pa je, da govorimo svoj jezik, da smo dobili prvo tiskano knjigo v 16. stoletju s Primožem Trubarjem. Neprestano me sprašujejo, kako mi govorimo in ali je slovenščina samostojen jezik. Ugotovila sem, da je to je največja zgodba, ki jo moramo stalno ponavljati ob naši suverenosti in prepoznavnosti. Slovenski jezik je eden od 24 uradnih jezikov Evropske unije. Znano je, da smo večjezični, da našega jezika ne govori veliko ljudi, a so izjeme, zlasti v diplomaciji. Ko je prišla k nam veleposlanica Velike Britanije, je tekoče govorila slovensko, kar je tudi znak spoštovanja.
Vas je morda strah, da se slovenščina ne bi ohranila?
Ni me strah za slovenščino. Obstala bo, ker preberemo in izdamo veliko knjig, država veliko vlaga v kulturo. Jezikovna branika sta celo obe državni gledališči – SNG Maribor in SNG Nova Gorica, saj se v obeh sliši, da prihajajo obiskovalci iz obmejnih držav Italije in Avstrije.
Ko razmišljamo o kulturi, nekateri pravijo, da je nevarna, ker odraža moč skupnosti. Predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk je v svoji poslanici ob letošnjem kulturnem prazniku zapisal, naj bo kultura naša prijateljica. Kaj o kulturi menite vi?
Mislim, da kultura ni le vprašanje prijateljstva, nelagodja ali subverzivnosti. Kultura je način življenja. Je tipanje in božanje besed, ogledovanje glasbe in okušanje slik. Kultura je prostor svobodnega in neobremenjenega duha posameznika in skupnosti. Je učni pripomoček za preteklost, vestna sopotnica sodobnosti in ponosna vodnica naše prihodnosti.