S slikanjem daje duška domišljiji
SPOZNAJTE JIH
Maja Serajnik, Zadnik razstavlja v prostorih Vzajemnosti.
Maja Serajnik Zadnik, ki živi v Domžalah, je po poklicu farmacevtka, po srcu pa umetniška duša. V zibelko sta ji bila položena odnos in ljubezen do umetnosti, zlasti slikarstva, književnosti in glasbe. Z upokojitvijo je končno našla čas za ustvarjanje, predvsem slikanje.
Rojena je v Novem mestu. Oba starša sta bila učitelja, ki sta cenila umetnost. Na njuno željo je študirala farmacijo, saj je v bližnji tovarni zdravil Krka dobila štipendijo, kar je v tistih časih veliko pomenilo. Po študiju farmacije je delala na različnih področjih. Ko si je ustvarila družino, je zaradi rizične nosečnosti postala samostojna kulturna delavka. Status je dobila zaradi uspehov v športnih plesih za državno reprezentanco, v kateri je deset let plesala skupaj z možem Bojanom. Po rojstvu drugega otroka, ki se je prezgodaj rodil, se je posvetila predvsem njegovi negi in zdravju. Ko je dopolnil petnajst let, se je zaposlila v moževem kemijskem podjetju, kjer je delala do upokojitve pred desetimi leti.
»Ob odhodu v pokoj sem se vprašala, s čim bom zapolnila prosti čas,« je povedala. Pa se je hitro spomnila svojih mladostnih želja po umetnosti, zato je v bližini doma poiskala atelje diplomirane slikarke Mojce Marije Vilar. »V njem sodelujem že deset let, saj smo prijetna in pisana druščina.« Predvsem pa je pomembno, da so tako dobri, da večkrat razstavljajo skupaj ali samostojno. Tako je naša sogovornica razstavljala na skupinski razstavi v salonu Dolik na Jesenicah v skupini Tanke linije ter v MGC Bistrica v Domžalah in kavarni Veronika v Kamniku. Nazadnje je razstavljala v Domžalah v kavabaru Maje Juhant na temo Jesen z oljkami.
Drevesa jo vedno očarajo
»V procesu učenja sem prehajala različne tehnike slikanja. Začela sem s svinčnikom, prešla na akril in zdaj slikam z oljnimi barvami,« nadaljuje in razloži, da so akrilne barve sintetične in se hitro sušijo. Izdelane so iz pigmenta na vodni osnovi. Oljne barve pa se mešajo z lanenim oljem in se različno dolgo sušijo, odvisno od debeline nanosa, lahko nekaj dni pa vse do nekaj mesecev in imajo sijaj.
Najraje slika drevesa, saj je vanje prav zaljubljena. Očarajo jo s svojo mogočnostjo, zgubanostjo skorje, prepletenostjo korenin in kljubovanjem naravnim silam, predvsem vetrovom. Na svoja platna najraje prenaša oljke, ker predstavljajo simbol dolgega življenja in blagostanja, miru in večnega boja za obstoj. Slika pa tudi druge motive: moderno žensko s klobukom, ženski lik z razmršenimi lasmi, sončnice, Blejsko in Cerkniško jezero, Novo mesto itd. Likovno raziskuje tudi morje, valove, erotiko. Barvito izraža čustva in občutke, kar je zanjo osnova ustvarjanja.
»S slikanjem dajem duška svoji notranji domišljiji. Tako se zatopim v slikanje, iskanje prave barve in motiva, da pozabim na čas. V fazi ustvarjalnega procesa iščem in spoznavam sebe, potapljam se v svet tišine in umirjam svoj um.« Omeni, da je Pablo Picasso nekoč dejal, da je slika končana takrat, ko ji ne moreš ničesar dodati in ničesar odvzeti. »Res je tako,« pravi. In ne pozabi povedati, da je hvaležna svoji družini, možu Bojanu, sinovoma Žigi in Mihi ter snahi Sari, za vso podporo, razumevanje in ljubezen. Njeno delo pa občudujejo tudi vnukinja Naomi in vnuk Logan ter Alenka Škerjanc in Dragica Kosterov, srčni prijateljici in sošolki v slikarski šoli.
Nekaj slik Maje Serajnik Zadnik si lahko do srede junija ogledate v prostorih uredništva na Dunajski 109 v Ljubljani. Vabljeni!