Zdravilna moč čebulnic
PREHRANA
Vse čebulnice, čebula, česen, por, drobnjak in čemaž, so hrana, ki preprečuje strjevanje krvi. To so tisočletna ljudska spoznanja o njihovem zdravilnem delovanju. Poudariti je treba, da hrana ni zdravilo zoper strdke, kot jih pozna medicina. Ta se srečuje z akutnim stanjem, ki ga je treba zdraviti z zdravili. Hrana deluje preprečevalno in varovalno, a je tudi v pomoč po medicinskem zdravljenju.
Danes imamo znanstvene potrditve, da čebula in česen ovirata lepljenje trombocitov, raztapljata strdke in onemogočata koagulacijo krvi zaradi mastne hrane. Česen vsebuje ahoen, ki zmanjšuje viskoznost krvi, pospešuje krvni obtok in odstranjuje nezaželene snovi iz krvi. Obe vrsti čebulnic znižujeta raven skupnega holesterola in zvišujeta holesterol HDL. Znižujeta krvni tlak, ker njuna aktivna snov adenozin sprošča gladke mišice krvnih žil, ki se posledično razširijo. Adenozin hkrati ureja srčni ritem.
Vsestransko uporabna čebula
Čebula je ena najstarejših kulturnih rastlin. V antičnih zapisih so jo imenovali zdravilo za sedmero bolezni. Zdrava je surova, kuhana, vložena v kisu, sušena, dušena ali pečena. Po okusu je lahko ostra, pekoča ali manj pekoča, lahko je mila ali sladka, pač odvisno od vrste, sorte, podnebja in pedološke sestave rastišča. Ali veste, zakaj zaradi čebule jokamo? Ko jo prerežemo, razbijemo celice, ki imajo encime aliinaze, ti razcepijo aminokisline, pri čemer se sprosti sulfenična kislina. Ta je nestabilna in razpade v hlapni plin sin-propanel-S-oksid. Ko hlapi pridejo v oko, reagirajo z vodo, pri čemer nastane šibka žveplena kislina, ki draži živčne končiče. Oko začne nemudoma izločati solze, da bi kislino še razredčile in izprale dražečo snov.
Čebula ima veliko antioksidantov, zlasti kvercetina, ki preprečuje rakava obolenja ter nastajanje histamina in alergij. Prav tako ima glukokinin, inzulinu podoben rastlinski hormon, ki blaži sladkorno bolezen. Deluje tudi kot fitoncid in zavira razvoj ali celo uničuje škodljive bakterije in viruse. V čebuli je okrog sto različnih žveplenih snovi in marsikatere med njimi redčijo sluz v dihalih, sinusih in prebavilih. Žveplo preprečuje bakterijske okužbe in daje lasem lesk in mehkobo. Fosfor pa pomaga presnavljati maščobe in skrbi tudi za obnovo telesa.
Med vitamini je v čebuli precej vitamina B1 za spomin in vitamina B2 za presnovo maščobnih kislin, veliko folne kisline (B9), ki izboljšuje razpoloženje in pomlajuje. Srečamo še vitamin A in med minerali veliko cinka. Ta moškim vrača oslabelo spolno moč in močno krepi imunski sistem.
Nekaj nasvetov za uporabo čebule:
- nekaj požirkov vode, v kateri smo namakali čebulo, odpravi krče pri dojenčkih;
- glavica prerezane čebule in vonjanje njenih hlapov odpravljata nahod in blažita astmo, skuhana čebula, pomešana z medom, zdravi kašelj;
- obkladek iz sesekljane čebule z medom blaži bolečine pri vnetih ušesih;
- pri kašlju pomaga topel ovitek iz prepražene čebule;
- sok surove čebule preprečuje izpadanje las in prhljaj, zdravi tudi krhke nohte;
- sveža čebula v solati z oljčnim oljem in peteršiljem zdravi živce in nervoze, je tudi pomoč za boljšo pretočnost krvi;
- čebulna juha je menda učinkovito zdravilo pri težavah z moško potenco.
Česen, por, drobnjak, čemaž
Česen izvira iz osrednje Azije, kjer so ga poznali že pred 7000 leti. Grški antični zgodovinar Herodot je v spisih omenil napis na veliki Keopsovi piramidi, neki egipčanski papirus pa navaja več kot 20 zdravilnih pripravkov iz česna. V Evropo so ga prinesli Rimljani, a uporaba se je razmahnila v srednjem veku kot sredstvo proti kugi. Šele leta 1858 pa je Louis Pasteur dokazal močne protibakterijske učinke česna.
Dobro je vedeti: Da bo česen učinkoval, ga moramo streti. Učinkovine so ločene v različnih molekulah, druga ob drugi. Ko česen stremo, se molekule med seboj pomešajo in iz kemične reakcije nastane učinkovina. V eni vrsti molekul česna je žveplova spojina aliin, zraven v drugi so molekule encima alinaza. Ko česen stremo, iz obeh nastane alicin, ki učinkuje zdravilno. Alicina nastane zelo veliko, do pet miligramov na gram česna, vendar je nestabilen in se kmalu spremeni v različne žveplove spojine, a so tudi te še kako koristne.
Največji učinek uživanja česna so našli pri rakavih obolenjih, nastalih zaradi nitrozaminov v prekajenem mesu in mesninah. Kadar uživamo mesnine z nitritno soljo, vedno uživajmo tudi strt česen. V njem je tudi redek mineral germanij, ki je katalizator kisika ter elektrostimulans in imunostimulans.
Česen deluje razkuževalno od nog do glave in odstranjuje strupene snovi iz želodca in črevesja, zbira odvečne maščobe in razbremenjuje jetra, veže težke kovine ter uredi krvni obtok, okrepi srčno mišico in izboljša dihanje. V črevesju preprečuje gnitje in okrepi razmnoževanje dobrih mlečnokislinskih bakterij, posredno preprečuje drisko, krče, nastajanje plinov in širjenje škodljivih snovi v kri. Česen deluje tudi proti črevesnim zajedavcem, zlasti pri glivici Candida albicans. Zdravi vnetje žolčnih poti in žolčnika, zadržuje kvarjenje krvnih žil in srca, znižuje vsebnost holesterola LDL in posledično krvni tlak. Je diuretik in veže težke kovine, ki bi sicer prišle v možgane, povzročale glavobole, nespečnost in živčne bolezni. Prav tako blaži bolečine. Iz alicina namreč nastaja ajoen, ki deluje kot acetilsalicilna kislina. Ima tudi velik pomen za krepitev imunskega sistema. Varuje pred gripo, virozami, prehladi in nahodom, pomaga pri astmi, kroničnem bronhitisu in vnetju pljuč.
Por je blažji od čebule in česna. Ima veliko vitaminov A, B1, B2, B6, B9, C in E. Vsebuje vlaknine in minerale, zlasti žveplo, fosfor, magnezij, mangan, kalij, baker, krom, selen in železo. Najbolj značilna snov je žveplova učinkovina alicin, eterično olje, imenovano tudi alilno gorčično olje, ki mu daje nekoliko neprijeten vonj in značilen okus, a ima veliko zdravilnih učinkov. Preprečuje gnitje in vrenje v črevesju. Por deluje antibakterijsko, s česnom sta znana in cenjena kot naravna antibiotika. Podobno kot čebula lahko por iz zemlje počrpa minerale cink, mangan in selen za dober imunski sistem in težave s ščitnico. Por lajša izkašljevanje pri prehladnih obolenjih in astmi, deluje antiseptično in pomaga zdraviti vse vnetne procese.
Drobnjak je stara rastlina, znana iz antičnih časov, in je v sorodu s čebulo in česnom. Uspeva od aprila do septembra, nato uporabljamo posušenega. Sveže tanke cevaste poganjke sproti narežemo v jed. Uporabni so tudi cvetovi in drobnjakova čebulica. Režemo ga spodaj, da lahko spet požene. Drobnjaka nikoli ne namakamo v vodi, ker bo sicer izgubil veliko svojih vodotopnih snovi. Vsebuje eterična olja z žveplenimi spojinami, podobno kot česen in čebula, le nekoliko bolj nežna so. Značilno snov aliin sprostimo šele z rezanjem in sekljanjem. Tedaj se s pomočjo kisika iz zraka spremeni v alicin z antibiotičnim delovanjem, ki je koristen za telo. V spodnjih delih drobnjaka je veliko betasitosterola, ki dviguje raven dušikovega oksida v krvi, ta posledično čisti žile krvnih strdkov. Alicin deluje proti patogenim bakterijam (Escherichia coli) in proti glivicam (Candida Albicans) ter nevtralizira strupe, ki smo jih zaužili s hrano. Poleg žvepla ima tudi nekaj železa, fosforja, kalija, kalcija in natrija. Drobnjak je spodbujevalec teka, poživilo, diuretik, antiseptik ter blag antibiotik.
Čemaž je trajnica z zdravilnimi učinki. Švicarski zdravilec J. Kunzle je zapisal, da skoraj nobeno zelišče ne očisti želodca, črevesja in krvi tako učinkovito kot čemaž. Užitni so vsi deli rastline, listi, stebla, cvetovi in čebulice, a največkrat uporabljamo liste, ki so tudi najboljši vir bioaktivnih snovi. Znanstveno dobro proučene so čemaževe žveplene in fenolne spojine, triterpenoidi, karotenoidi, klorofili, tokoferoli in lektini iz vrst proteinov. V prehrani je zelo pomembna tudi velika vsebnost vitaminov A, E in C ter mineralov v listih. Ker je to divja rastlina, lahko mirno rečemo, da je v njem vseh bioaktivnih snovi in drugih hranil veliko več kot v gojenih čebulnicah.
Čebulnice v kuhinji. V jedeh uporabljajmo vedno vse čebulnice v sveži in kuhani obliki kot juhe, narastke, pite, namaze, napitke, ocvrte čebulne obročke, saj bomo le tako izkoristili vse, kar nam ti dragoceni naravni zakladi nudijo. Nikoli ne pozabimo dodati juhi še malo sesekljanega drobnjaka.
V Sloveniji imamo štiri avtohtone sorte čebule: ptujski lük, štajersko temno čebulo tera, belokranjski žbul in dolenjsko raško č'bulo. Evropsko zaščitena sta ptujski lük in belokranjski žbul. Ta je svetlo rumeno-rdeča sorta, podolgovata in s prišiljenima koncema. Po okusu je žbul milejši od lüka, na vročem olju se hitro razpusti, zato je primeren za toplotno obdelavo.