Majhne luže, polne življenja
POLETNA PRILOGA
Kali so bolj ali manj naravne kotanje v kraških tleh, ki so jih ljudje obložili z glino, nekatere tudi poglobili in obzidali – vse z namenom, da so v bližini svojih domov, pašnikov ali vinogradov zadržali vodo na površju. Vodo so uporabljali za gospodinjstvo, pranje perila, napajanje živine, namakanje pridelka, pripravo škropiva, gašenje apna, tudi za kopanje in pozimi za drsanje.
Marsikje so v kalih lomili led in ga shranjevali v ledenice, globoke obzidane kotanje, da so ga lahko poleti prodajali v mestih in gostilnah. V grobem ločimo kale, ki so položne kotanje, kjer je imela živina dostop do vode, od lokev, kotanj s strmimi bregovi, pogosto obzidanimi, kjer živina ni mogla do vode. V Breginjskem kotu poznajo pačale, na Banjški planoti močila, v Istri predvsem puče, polno je še mlak, kaluž, luž, vašk. Vse to bogastvo izrazja kaže na velik pomen, ki ga je imela oskrba z vodo.
Prikazan je samo večji odlomek članka. Ogled celotnih člankov je na voljo naročnikom, ki se za ogled članka v celoti lahko prijavijo tu.
Za prijavo potrebujete naročniško številko in PIN. Če ste naročnik, lahko za pridobitev številke PIN pošljete svoje podatke (ime, naslov, naročniška številka) na e-naslov evzajemnost@vzajemnost.si.
Če niste naročnik, se lahko naročite tu.