Cvetlični Iluški
SPOZNAJTE JIH
Med rokodelci na Dnevih medgeneracijskega sožitja sta upokojence iz slovenskega Porabja predstavljali simpatični gospe: Iluška Doncsecz iz Otkovcev in Iluška Doncsecz Csazar iz Števanovcev. Čeprav si delita enako ime in priimek, nista v sorodu, vsekakor pa delita veselje do ustvarjanja.
Za to delo moraš imeti dobre oči, gibke prste in pa čas, pravita rokodelki, ki se udeležujeta številnih prireditev tako v Porabju in po vsej Madžarski kot tudi v Sloveniji, in povsod ju poznajo kot cvetlični Iluški. Z veseljem skrbita, da tradicija izdelovanja cvetja iz ličkanja in papirja ne zaide v pozabo. »Včasih ljudje niso imeli denarja, da bi kupovali žive rože. No, pa saj jih niti ni bilo. Tako so jih izdelovali sami. Spomnim se, kako sta to počeli moja mama in babica. Najprej sta delali cvetje iz belega papirja, pergament so mu rekli. Kasneje so začeli uporabljati debelejši krep papir.
Povoskane rože iz papirja dlje zdržijo
Da je cvetje dlje zdržalo in so ga lahko uporabili tudi na prostem, recimo za vence, so zvite papirnate trakove namočili v vosek in oblikovali,« pokaže značilne črno-rdeče povoskane šopke Iluška Doncsecz Csazar (desno na fotografiji). Z rokodelstvom se ukvarja že skoraj trideset let, začela pa je po naključju. Ko je hči iz šole prinesla rožico, narejeno iz ličkanja, jo je z zanimanjem proučila in začela vaditi. Ugotovila je, da lahko iz ličkanja napravi marsikaj. Lutki fantka in deklice je hči pokazala učitelju, ta pa je Iluško povabil k sodelovanju. Zdaj izdeluje rože in druge predmete iz najrazličnejših materialov. »Vedno se rada naučim česa novega. Še rajši pa učim druge. Veliko imam delavnic tako za otroke in mladino kot za odrasle. Saj jih kar zanima, le potrpljenja jim primanjkuje. Sem pa ponosna na vsakega, ki se je nekaj naučil od mene in zdaj sam ustvarja. Tako gre tradicija naprej.«