Odšel je legendarni kovač
Dobre stare viže
Hermina in Franc Šegovc
Franc Šegovc se je rodil 16. maja 1937 v Selovcu blizu Dravograda v glasbeni družini, ali kot so rekli Frančevi kmetiji, pri Briclu. Vedno se je rad spominjal časov, ko je pasel krave in opravljal razna kmečka dela. Mama in oče sta bila odlična pevca, pela sta v več zborih. Oče je bil tudi trobentač in je igral v šentjanški godbi.
Pri sedmih letih je že igral na orglice, in ko sta mama in oče opazila sinovo nadarjenost, sta mu kupila klavirsko harmoniko. Takšne harmonike pa so težke deset, celo 13 kilogramov. In njegova prva harmonika je imela en sam pas, zato ji je oče pritrdil še drugega, da je bilo vse tako, kot treba.
Še ko je bil šolar, ni bilo cerkvenega ali državnega praznika ali dogodka, da ne bi kaj zaigral. Kar koli se je v njegovi vasi dogajalo, je bil tam Franci s harmoniko. In potem so ga nekoč slišali glasbeniki iz Slovenj Gradca in ga povabili v ansambel. Z njimi je nastopal poldrugo leto od začetka leta 1952. Leto kasneje pa so se že prvič zbrali Štirje kovači. Igrali so v slovenjegraških hotelih od koračnic, polk in valčkov do različnih popevk. Te je vedno, tudi ko je bil starejši, rad zaigral, ker so mu božale dušo in ga spominjale na začetke glasbenega ustvarjanja.
Četrtkovi večeri
A ni le raztegoval meha klavirske harmonike. Naučil se je še igranja na kitaro, postal je tudi saksofonist, pihal je v pozavno, prav tako je bil uspešen v igranju na kontrabas in violino. Vse domačije v petdesetih letih prejšnjega stoletja še niso imele radia. Tudi pri Šegovčevih ga ni bilo, pa so šli kar k sosedom, ko je bila ob četrtkih zvečer oddaja Četrtkov večer domačih pesmi in napevov na Radiu Ljubljana. Franc oddaje ni nikoli izpustil, in ko je nekoč napovedovalka najavila Gorenjski kvartet, je dal uho kar na zvočnik, da bi jih bolje slišal. »V prvi sekundi, ko sem jih slišal, sem rekel, da bom tudi jaz igral takšno glasbo na takšen način, le svoje viže bom pisal,« je nekoč povedal o svojih začetkih. Pritegnil ga je tudi način spremljave na harmoniko, ki ji godci pravijo tresenje.
Svojo prvo skladbo je zložil še pred ansamblom Štirje kovači, star je bil komaj petnajst let. To je bila viža za harmoniko z naslovom Hrepenenje. Kmalu pa je ustvaril tudi prvo skladbo za ansambel Štirje kovači, in sicer valček Pridi zvečer. S trobentačem Tinetom Lakovškom sta ob spremljavi zapela in bilo je obilo veselja, ker jim je že prva skladba tako lepo uspela. Ta valček so igrali in peli od prvih pa vse do zadnjih dni delovanja ansambla.
Štirje kovači so začeli nastopati leta 1954, zaposleni so bili v kovaški industriji v tovarni kos in po tem so poimenovali tudi svoj ansambel. Leta 1965 so izdali prvo malo ploščo s štirimi nepozabnimi skladbami: Na pavre, Kam le čas beži, Pridi zvečer in Po stari poti. Se je pa zasedba čez čas razširila, iskali so pevko in jo na koncu našli kar doma. »Spoznala sva se v tovarni kos, kjer so nastali Štirje kovači, in tudi jaz sem bila tam v službi. Ko se je Franc vrnil iz vojske, je stopil skozi vrata in najine oči so se srečale,« je nekoč povedala njegova žena Hermina. Ta ljubezen in povezanost pa je trajala kar 64 let. Moževemu ansamblu se je pridružila leta 1972, ko je Franc iskal ženski glas, da bi popestril zvok ansambla, saj sta prej pela samo dva člana. Tako srečnega para, polnega medsebojnega spoštovanja, človek ne sreča vsak dan.
Ansambel je na svoji glasbeni poti izdal 47 plošč, kaset in CD-jev, nastopali so po Evropi in Ameriki, tudi na Japonskem. In od leta 2021 so vpisani v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejši še delujoči ansambel na svetu. Istega leta so v Slovenj Gradcu odprli tudi muzej, posvečen tem glasbenikom. Franc je napisal več kot 800 skladb in 220 besedil, izdal notne zvezke in pesmarice.
Sicer pa je bil najstarejši še delujoči slovenski ansambel domače glasbe še letos dejaven, nastopili so tudi na Hrvaškem. A prišel je letošnji avgust, ko nas je v 89. letu veliki glasbeni junak Franc Šegovc zapustil, toda v svojih pesmih bo živel z nami še naprej.