Vse manj zlata v zobeh

ZDRAVJE

Stomatologinja prim. Marta Križnar Škapin

Če starejša oseba pred ogledalom odpre usta, bo verjetno v saniranih zobeh odkrila kakšno temno zalivko ali z zlatom preoblečen zob. Amalgam se je za plombiranje uporabljal skoraj dvesto let kot izredno trden in poceni material, do sredine dvajsetega stoletja pa se je za bolj poškodovane zobe in predvsem za mostičke uporabljajo tudi posebno zobno zlato.

Vendar so amalgamske plombe in zlato za zobe v zatonu, je dejala prim. Marta Križnar Škapin, dr. stomatologije, spec. pedontologije, svetnica, ki je kar 47 let delala v Zdravstvenem domu Celje, in dodala, da je tako zato, ker se amalgam in zlato razlikujeta od naravnih zob. Razlog za razpravo o amalgamu, zlatu in protetiki v zobozdravstvu je sprožil naš naročnik. V svojem pismu je zapisal nekako takole: »Zobozdravnik koncesionar mi je pred kratkim iz ustne votline odstranil iz zlata narejen mostiček, ki mi je, morda ne boste verjeli, služil kar petdeset let. Že tedaj sem za ta mostiček skupaj z zlatom sam plačal. Zdajšnji zobozdravnik mi je ponudil, da mi lahko njegov tehnik stali zlato, ki je nadomeščal zadnje štiri zobe desno zgoraj. Vrnil pa mi je le 3,8 grama zobnega zlata, kar je po mojem mnenju odločno premalo.« Prosil nas je, da raziščemo, ali ni bil morda ogoljufan.

Zlatu so primešane druge kovine

Ker pred petimi desetletji še ni bilo zasebnih zobozdravnikov, pomeni, da je gospod obiskal ordinacijo, ki je delala na črno, zato računa verjetno ni dobil. Najbrž se tudi ne spomni, koliko zlata so mu vgradili v mostiček. Je pa sogovornica takoj na začetku pojasnila, da petdeset let star mostiček gotovo ni bil več takšen kot takrat, ko ga je dobil. Zlato se je z žvečenjem sčasoma obrabilo. Sicer pa je omenila, da se zlato v zobozdravstvu še vedno uporablja, čeprav še zdaleč ne več tako pogosto kot včasih. »Zlato je material, ki ga človeško telo dobro prenaša, povzroča minimalne alergijske reakcije in je prijazen do dlesni. V zlate preobleke zob ali zlate mostičke pa nikoli ni bilo vgrajeno čisto zlato. Za ustrezno trdnost so mu primešali baker, paladij, srebro in druge kovine.« Poudarila je, da je težko reči, koliko zlate zlitine je potrebno za eno zobno krono. »Količina zlata je odvisna od več dejavnikov: od vrste zoba, kajti če gre za kočnik, je potrebno več zlata kot za podočnjak, in od velikosti krone, torej od tega, ali pokriva malo ali zelo poškodovan zob.« Če upoštevamo slovenske standarde za nekatere protetične nadomestke, na primer za koreninsko kapico, se pogosto omenja približno dva grama zlitine na člen protetičnega nadomestka. Torej bi se za tritočkovni mostiček porabilo približno šest gramov zlitine, za štiritočkovni pa osem gramov.

In njen odgovor našemu naročniku: »Mislim, da je dobil nazaj ustrezno količino zlata, saj se tudi pri snemanju, ki je strojno, in kasnejšem taljenju izgubi nekaj te plemenite kovine.« Meni, da bi se zlato v zobozdravstvu še vedno uporabljalo, a je estetika v bistvu njegova največja šibka točka. »Kovina je, kot vsi vemo, zlato rumene barve in je zelo opazna, tudi cena zlata je pogosto dražja od keramično-kovinskih kron in mostičkov.«

Amalgam zamenjujejo bele plombe

Prim. Marta Križnar Škapin je pojasnila, da je amalgam zlitina živega srebra, ki ga vsebuje skoraj polovico, srebra je v njej 40 odstotkov, v nekaj odstotkih pa sta dodana še cink in baker. »Dokler niso sestavin ponudili v kapsulah z natančno odmerjenimi posameznimi sestavinami, se je amalgam mešalo ročno in nato v plastični obliki tlačilo v pripravljeno kaviteto (luknjo, op. a.) v zobu. To je bil čas, ko so bili živosrebrnim hlapom najbolj izpostavljeni zobozdravniki in zobni asistenti.« Še vedno je to najobstojnejša plomba, sploh za večje zalivke. Res pa je, da se živo srebro (kemijski znak Hg) prenaša po krvi. Največ se ga nakopiči v ledvicah in možganih. Po popkovnici se lahko prenaša tudi na plod. Pri velikem vnosu lahko prizadene možgane, zato je človek, ki je izpostavljen živosrebrovim hlapom, živčen, potrt, slabe volje in ima motnje spomina. »Vendar do zdaj še nobena raziskava ni potrdila neposrednih povezav med naštetimi učinki in amalgamskimi plombami.« Kljub temu velja, naj ljudje, alergični na amalgam, otroci do 15. leta, nosečnice in doječe matere ter ljudje z živčno-mišičnimi obolenji po novem ne dobijo amalgamskih plomb.

Od leta 2005 pa je strategija evropskih strokovnih združenj vsem zobozdravnikom priporočila, da zmanjšajo uporabo amalgama. »Vendar se ljudem odsvetuje menjava amalgamskih plomb na vrat na nos. Tudi pri njihovem odstranjevanju se sprošča živo srebro, zato je nujna uporaba zaščitne gumijaste opne oziroma koferdama, ki zaščiti pacienta.« Po njenem mnenju je živega srebra veliko več v hrani kot v amalgamskih plombah, na primer v ribah, zraku ter celo v kozmetičnih izdelkih. Sama je v svoji delovni dobi naredila veliko teh plomb, a jih ni nikoli imenovala črne. »Po strditvi sem jih vedno spolirala do visokega sijaja in so bile videti srebrne. Temne so postale, če se to ni storilo ali če pacient več let ni prišel na pregled,« je nadaljevala in poudarila, da se amalgamske plombe po estetiki res ne morejo primerjati s kompozitnimi belimi zalivkami.

Današnji zobozdravniki za izdelavo plomb, zobnih prevlek (kron) in mostičkov uporabljajo različne materiale, odvisno od lokacije v ustih, estetskih zahtev, trdnosti, ki jo potrebujejo, in morebitnih pacientovih alergij. Glavne vrste materialov so cirkonijeva oksidna keramika (cirkonij), polnokeramične (polnoporcelanske) prevleke/mostički, kovinsko-keramične (porcelanske na kovinski osnovi) prevleke/mostički itd. Ti materiali so trpežni, dolgo obstojni in lepi na pogled. »Izbira materiala je vedno individualna in jo zobozdravnik predlaga glede na lokacijo – sprednji ali zadnji zobje, funkcionalne zahteve, kot je sila ugriza, pacientove estetske želje, morebitne alergije, predvsem na kovine, in finančni vidik.« Kadar je pri zobu uničenje doseglo kritično točko, se je bolje kot za plombo odločiti za inlay, ki je alternativa beli plombi in ima vrsto prednosti. »V tem primeru večjo luknjo ali odlomljen zob sanirajo tako, da manjkajoči zob zapolnijo z natančno izdelano keramiko, da je potem zob videti kot naraven.» Inlay izdela tehnik v zobotehničnem laboratoriju, kjer s pomočjo mikroskopa in na modelu izdela anatomsko pravilen zob. »V primerjavi s plombo enake velikosti je življenjska doba inlaya občutno daljša. Prav tako ne gre zanemariti, da je keramični inlay estetsko najustreznejši nadomestek naravnega zoba.«

Zobna protetika in implantati

Najpogostejši kandidati in kandidatke, ki potrebujejo umetne zobe, so praviloma odrasli in starejši, tudi mlajši ljudje zaradi poškodb, športniki ali tisti z genetskimi težavami, ki imajo slabe zobe. »Protetika ne rešuje le estetskih težav, ampak tudi funkcionalne, saj omogoča normalno žvečenje, govor in preprečuje premikanje drugih zob.« Sicer pa je zobna protetika specializirano področje zobozdravstva, ki se ukvarja z nadomeščanjem manjkajočih ali poškodovanih zob, da lahko ljudje normalno grizejo, jedo in govorijo in so tudi lepi na pogled. »Glavne vrste protetike so fiksna, na primer zobne krone in mostički, snemna, kot so totalne ali delne proteze, ter implantološka protetika, na primer zobni implantati, in kot sem omenila že prej, inlay/onlay nadomestki.« Mimogrede je še poudarila: »Vsi, ki nimajo več svojih zob, tudi starejši ljudje in osebe z demenco, bi morali imeti v ustih ustrezni zobni nadomestek ali zobno protezo, da lahko normalno uživajo hrano.«

Zobni implantati so pogosta rešitev, a marsikdo se jih boji zaradi cene in morebitnih zapletov, ki pa so zelo redki. Strokovnjakinja pojasnjuje, kdaj so primerni in kdaj ne. »Ob izgubi zoba čeljustna kost na tem mestu nima več obremenitve in se začne postopoma razgrajevati. Zato je treba manjkajoče zobe čim prej nadomestiti, da se ohrani čeljustna kost ter preprečijo večje spremembe ugriza in videza.« Poudarila je, da se specialna veja zobozdravstva, tako imenovana zobna protetika, osredotoča na nadomeščanje manjkajočih zob, urejanje ugriza ter zdravi težave čeljustnega sklepa in žvečnih mišic. »V sodobni zobni protetiki se uporabljajo fiksni in snemni pripomočki, lahko tudi v kombinaciji z implantati.« Zobni vsadek ali implantat je vsadek, podoben zobni korenini in izdelan iz telesu prijaznega materiala – pogosto iz titana. »Površinsko je obdelan tako, da se zrase s kostjo (t. i. osteointegracija, op. a.). Tako postane implantat skoraj enakovreden naravni zobni korenini.« Implantate lahko uporabimo tudi v brezzobi čeljusti za pričvrstitev snemne ali fiksne zobne proteze. »V bistvu je implantat majhen vijak, ki ga vstavimo v čeljustno kost in služi kot nosilec krone manjkajočega zoba.« Poudarja, da se tako izognemo brušenju sosednjih zdravih zob. »V primeru izgube enega zoba je zobni vsadek vsekakor najboljša rešitev, saj tako v celoti ohranimo oba zoba ob vrzeli.« Implantacijo opravi specialist oralne ali maksilofacialne kirurgije ali za to usposobljen zobozdravnik na področju implantologije. »Uspeh vsadka je odvisen od zadostne kostne gostote. Postopek je opravljen pod lokalno anestezijo in je brez bolečin. Celjenje traja nekaj dni do nekaj tednov, odvisno od posameznika in obsežnosti posega. Po posegu so zelo pomembni redni pregledi pri zobozdravniku in ustrezna ustna higiena. Če so implantati strokovno vstavljeni, lahko držijo vse življenje.«

Nega ustne votline oseb z demenco

Ker smo v oktobrski številki Vzajemnosti natančno opisali nego zob, je naša sogovornica le na kratko ponovila. »S temeljito in pravilno ustno higieno ter rednimi preventivnimi obiski zobozdravnika bi lahko preprečili marsikatere težave – ne le z zobmi, ampak tudi z zdravjem sploh.« In kako skrbeti za zlate krone, bele in amalgamske plombe, implantate in mostičke? »Dovolj sta redno in temeljito ščetkanje zob ter uporaba zobne niti, tako kot za vse druge zobe. Obstajajo tudi posebne zobne nitke za mostičke in majhne ščetke za čiščenje medzobnih prostorov.« Posebej je omenila osebe z demenco, ki imajo zelo različno stanje v ustih. »V veliki večini že dalj časa niso bili pri zobozdravniku. Prav tako imajo različne higienske navade: od dobre do popolnoma opuščene.« Zato meni, da jim pomagamo in jih vsako jutro in zvečer opominjamo, da si umijejo zobe. »Včasih je priporočljivo nastaviti ščetko z zobno kremo na rob umivalnika.« Tistim, ki nimajo ne zob ne proteze, marsikje doma ali v domovih starejših še izpirajo ustno votlino, če tega sami ne zmorejo, ker je to najenostavnejše. »Posebna gobica na palčki je primerna le za brezzoba usta, saj z njo lahko iz ustne votline odstranimo ostanke hrane in očistimo ustno votlino.« Dodaja, da v tem primeru zadostuje že splakovanje, če oseba to še obvlada. Svetuje, da vodi za izplakovanje dodamo antiseptično (razkužilno) ustno vodo.

Tisti, ki imajo protezo, jim jo preobremenjene negovalke redkokje vsak dan očistijo in še redkeje jim očiščeno po vsakem obroku znova vstavijo v izprano ustno votlino. »Za proteze so bolj kot navadne učinkovite posebne, drugače oblikovane zobne ščetke. Seveda pa tudi tu ne gre brez zobne kreme in posebnih antiseptičnih tabletk za shranjevanje proteze čez noč.« Najslabše pa se godi tistim, ki imajo v ustih še svoje zobe ali mostičke, ki se jih ne da sneti. »Tistim svojci ali negovalci v domovih starejših zelo redko pravilno in dovolj dolgo čistijo zobe, ne z nitko ne z medzobnimi ščetkami.«

Pa še nekaj je pomembno, poudari: »Redno odstranjevanje zobnega kamna pri zobozdravniku ali ustnemu higieniku. Enkrat na leto oziroma po potrebi.« Ker imajo starejši ljudje pogosto slabo ustno higieno, ni čudno, da imajo marsikateri zobe na debelo obložene z bakterijskim plakom. Le-ta pa povzroča tudi karies oziroma zobno gnilobo in vnetje dlesni, kar neredko povzroča bolečine v ustih. Stomatologinja zaključi takole: »Bodite pozorni na svojo zobno higieno, svojcem in stanovalcem domov starejših pa pomagajte čistiti zobe, če tega sami več ne zmorejo.«

Besedilo in fotografija: Neva Železnik