Zberimo se ob svetlobi
PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU
Karel Gržan
Prižgite luč, ljudje, je svojčas povabil Fran Milčinski - Ježek. Ko se temnijo časi, je treba prižigati luč in se zbirati ob njeni svetlobi. Adventni in potem božično-novoletni čas nas vabita prav k temu. Tako blago prijetni so odsevi svetlobe iz venčka pričakovanja in potem tisto Sveto, ki iz betlehemskega hlevčka valovita radost in mir tja k našemu življenju in k tistim, ki so ob nas – k našim (naj)bližjim.
Na svetu si, da gledaš sonce. / Na svetu si, da greš za soncem. / Na svetu si, da sam si sonce/ in da s sveta odganjaš – sence. Kot napotilo so besede Toneta Pavčka. Naša poklicanost je, da se okrepimo v Soncu in da potem s sveta odganjamo sence.
Res, najprej se je treba osebno dobro osončiti – se globoko v sebi okrepiti – zato glej Sonce in vse, kar je svetlo in lepo in sveto. Osončeni bomo lažje iz svoje notranje resničnosti prinašali bližnjim, kar je za mir in spodbudo. Ob prazniku ne postrežemo le tega, kar je na mizi, postrežemo tudi to, kar nosimo v sebi. Še posebej med najbližjimi se okuša notranja resničnost. Če je okrepljena v Ljubezni in Lepoti, potem lažje prebujamo blago prijetnost. Lepota bo rešila svet, je zapisal Dostojevski, najprej pa mene in tebe.
Prav o tem je pisal Carlo Levi v zgodbi, ki jo je naslovil Kristus se je ustavil v Eboliju. V njej pripoveduje, kako so se v vaški gostilni razlegali glasen krohot, izzivalni dovtipi, žvenket kozarcev … Možje in fantje, žene in dekleta so pili – a ne, ker bi praznovali. Svoja življenja so omamljali, ker v življenju ni bilo več prazničnosti, ker je bil vsak in nekoč še tako lep praznik zdaj tesnoba in praznina duha. V gostilno je vstopil tujec: zazrl se je v utrujene obraze in zaslutil muko in tesnobo, bolj dušečo od zatohlosti zraka. »Ljudje, zakaj ste tako nesrečni?« je vprašal. Hrup in krohot sta umolknila. Kdo je tujec, ki je razbral skrito govorico duha? Padla je maska – prišlo je spoznanje. Razbrzdanost odraslih se je razkrila v bolečino stokajočih otrok. Pred popotnika je stopil najstarejši izmed vaščanov. »Veš, tujec,« je rekel, »Kristus se je ustavil v Eboliju – v sosednjem kraju in še ni prišel k nam. Zato smo tako samotni v svoji nesreči in jo želimo pre(v)piti.« Božje – to, kar je Sveto, se sklanja k sleherniku – želi se prebuditi kot svetloba v notrini naše biti. Sveta noč ni le ob božičnem prazniku. Sveta noč je vedno znova takrat, ko se v temačnih čutenjih odpremo v obnebje Svetega. Samo iz površnosti je pomembno stopiti v globino – v zaodrje tega krasnega, a pogosto v plehkosti tako izgubljenega in notranje izpraznjenega sveta.
Pogosto se spomnim zgodbe o orlu, ki se je upal dvigniti iz pritlehnosti, ker je zaupal v svojo orlovsko dušo. Pripoveduje, kako se je alpinist vzpenjal proti vrhu gore in pri tem naletel na gnezdo. Bilo je orlovsko. Prazno. Le dve jajci sta samevali v njem. Orlica in orel sta očitno odjadrala, da si razgibata krila in se naužijeta veličastnih prostranstev, ki jih nudi nebo. Kdo ve, zakaj je alpinist vzel eno izmed jajc. Morda je v zgodbi še neizvaljenega orla zaznal lastno zgodbo … Opravil je še tistih nekaj metrov vzpona, nato pa se je hitro spustil v dolino, da je na svoji domačiji še toplo jajce podtaknil koklji, ki je valila piščeta.
In zdaj se začenja zgodba mladega orla – mene in tebe. Izvalili so se piščančki in izvalil se je tudi mladi orlič. Pogledal je okoli sebe in videl vse rumeno in puhasto. Bil je prepričan, da so to njegovi bratci, sestrice in da je tudi sam takšen. Piščančki so hiteli k posodi, v kateri je bilo nekaj rumeno drobnega. V kljunčke so zajemali nastavljeno hrano in jo slastno poplakovali s pristavljeno vodo. Tudi orlič je zajel poln kljun šrota. A je bil zanj vse prej kot slasten. Zmleta koruza, to pač ni hrana za orla. A ko je zrl v druge … Takrat se je v njem prvič prebudila misel, da je z njim nekaj narobe. A se je trudil, da ne bi izstopal, da bi bil čim bolj kura po normah, kar se od spodobnih kur pač pričakuje. Nekega dne, ko se je po dvorišču sprehajal s starim petelinom, se je zazrl v nebo in na njem … Tam je v sijočih prostranstvih jadral njegov oče. V orliču se je vzbudilo silno hrepenenje in je vzdihnil: »O, kako rad bi bil tudi jaz takšna ptica.« Pa ga je petelin modro opomnil: »Ne bodi čuden! Kura si in kura boš ostal!«
Zgodba ponuja dva zaključka.
Prvi zaključek: Verjel je petelinu in ostanek življenja preživel kot kura. Njegovo življenje se je končalo v kurji …, oprostite, njegova zgodba se je končala v lovski juhi.
Drugi zaključek: Orlič je verjel vzgibom, ki so ga bodrili tam globoko v njem samem, v njegovem osebno resničnem. Sledil jim je. Čeprav so mu zazrti v tla govorili, da je čuden, je postal orlovsko čudovit in tam na nebu celo čudežen, ko je sledil navdihu. Razprostrl je krila in se dvignil visoko v nebo.
Verjamem, da smo izbrali drugi zaključek. Želim, da bi se iz kičaste pritlehnosti znali odpreti tudi v obnebje Svetega – se svetliti in si potem iz srca podarjati, kar budi med nami mir in dobro(to).