S hitrim posredovanjem krepimo zaupanje ljudi

december '25Aktualno

NAŠ POGOVOR

Idealen bo svet, v katerem humanitarne organizacije ne bodo več potrebne, se pa bojim, da do tega ne bo prišlo, poudarja mag. Ana Žerjal, predsednica Rdečega križa Slovenije (RKS). Žal res nič ne kaže na to, da bi prostovoljcem zmanjkalo dela. Se pa precej spreminja podoba naše najstarejše in najmnožičnejše humanitarne organizacije, njeno delovanje je daleč bolj raznoliko od razdeljevanja paketov ter zbiranja oblačil in obutve, s čimer sicer številnim prebivalcem blažijo vsakdanje stiske.

Osnovno poslanstvo Rdečega križa sta solidarnost in humanitarnost. Ali je to poslanstvo v sodobni družbi težje izvajati kot pred desetletji?

Humanitarne organizacije imajo vedno nove izzive, ki se jim je treba vedno znova prilagajati. Glede na to, da smo razdeljena družba, v kateri se vrednote spreminjajo, je opravljanje humanitarnega dela vedno težje. To je moje osebno mišljenje. Dejstvo pa je, da naše delo ostaja enako; hitro odzivanje na stiske vseh vrst, o čemer govori naš slogan: Tukaj za vas. Vedno in povsod. Z njim bi radi povedali ljudem, da smo pripravljeni pomagati po najboljših močeh. To je naše poslanstvo in mislim, da ga izpolnjujemo zelo dobro.

Ali menite, da RKS še vedno vliva zaupanje v javnosti?

Zdi se mi, da je zaupanje vedno večje. S svojim dobrim delom v lokalnih okoljih dokazujemo, kako dejansko pomagamo, da namensko zbiramo sredstva, dajemo dokazila o porabi teh sredstev, spoštujemo zakonodajo in vestno poročamo, kako izvajamo vse naloge.

Slovenci se imamo za solidarne, znamo stopiti skupaj in pomagati, ko je treba. Ali to še vedno velja, kaj pravijo vaši prostovoljci s terena?

Zagotovo. Potrditev imamo v poplavah avgusta 2023. Rdeči križ je takrat pomagal 9000 gospodinjstvom, razdelili smo 12 milijonov evrov pomoči, razen denarne pomoči smo razdelili ogromno hrane, vode, toaletnih potrebščin. Predvsem pa so naši prostovoljci nudili tudi psihosocialno pomoč ljudem, kar je bilo izrednega pomena. Mimogrede, ravno takrat se je začel moj mandat pri Rdečem križu, obiskala sem različne kraje in najbolj pretresljivo je bilo videti, kako so se prostovoljci na območjih, ki so jih ogrožali plazovi, peš prebijali po različnih poteh, da so ljudem prinesli najnujnejše.

Seveda znamo stopiti skupaj. Res pa se dogaja, da kasneje na to malo pozabimo.

Katere prelomnice bi izpostavili v zadnjih letih?

Vsekakor ob že omenjenih ujmah poleti 2023. Izjemno se je Rdeči križ izkazal tudi med prvim migrantskim valom in v času epidemije koronavirusa, ko so naši prostovoljci delali v rdečih conah v bolnišnicah, pa ob požaru na Krasu. S hitrim in učinkovitim posredovanjem smo gradili in okrepili zaupanje ljudi.

Naj pa ob tem omenim, da smo solidarni tudi na mednarodni ravni, RKS je namreč del Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC), v katero je včlanjenih 193 držav članic in deluje po sedmih načelih: humanost, nepristranskost, nevtralnost, enotnost, prostovoljnost, neodvisnost in univerzalnost. V obdobju, ko se srečujemo s podnebnimi spremembami, je dobro vedeti, da nismo sami, in ob naravnih katastrofah so nam IFRC in nacionalna društva sosednjih držav močno pomagali. Pa tudi mi smo vedno pripravljeni pomagati drugim. Tako je bilo recimo ob potresu v Petrinji na Hrvaškem ali ob poplavah v Bosni in Hercegovini.

Osnovna ideja Rdečega križa je pomagati pri ohranjanju zdravja in življenja. Tako ob naravnih nesrečah kot v oboroženih konfliktih. Ne glede na to, na kateri strani je kdo pri spopadih. Žal pa ugotavljamo, da se ne spoštuje več mednarodno humanitarno pravo v spopadih, samo lani je po svetu izgubilo življenje skoraj tristo humanitarnih delavcev.

O zaščiti humanosti so govorili tudi na čezmejni konferenci oktobra v Gorici, mar ne?

Da. Konference se je udeležila zelo močna slovenska delegacija – poleg naših strokovnih sodelavk na primer tudi prof. dr. Vasilka Sancin, sodnica na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, Mateja Grašek, predsednica slovenskega odbora za mednarodno humanitarno pravo na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve RS, ter Maruša T. Veber s Pravne fakultete Ljubljana. Dejstvo je, da v Sloveniji, v našem nacionalnem društvu in v sodelovanju z drugimi pristojnimi institucijami, res veliko vlagamo v spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava, v sledenje temeljnim načelom, saj se moramo zavedati, da je humanost pogosto pred veliko preizkušnjo že na domačem pragu. Zato radi povemo, da je treba humanost zaščititi in da humanitarni delavci, naj so profesionalci ali prostovoljci, ne glede na spol, starost, versko prepričanje, raso …, niso in ne smejo biti žrtve.

Neprecenljiva je vaša vloga ob večjih kriznih dogodkih. Kje pa še najdemo vaše prostovoljce?

Pomagamo približno sto deset tisoč ljudem na leto, kar nam uspeva zaradi dobro razvejane mreže prostovoljcev. Rdeči križ Slovenije je organiziran v 56 območnih združenj in 900 krajevnih organizacij, sedež pa imamo v Ljubljani. V Ankaranu imamo Zdravilišče RKS Debeli rtič, kjer letujejo otroci in starejši. Imamo tudi nastanitvene enote v Mariboru, Novem mestu, Ljubljani in Novi Gorici, ki jih ob izrednih dogodkih po potrebi pripeljemo in postavimo začasna bivališča. Aktivirali smo jih ob požaru na Krasu ter ob poplavah na primer v Zalogu v Ljubljani, na Rečici ob Savinji pa so tam bivale ekipe iz drugih držav, ki so nam pomagale. V Mariboru v sklopu teh enot deluje tudi t. i. stacionarij, ki ima poleg nastanitvene enote še ambulanto.

Sicer pa ima po zakonu Rdeči križ javno pooblastilo za organizacijo in izvedbo tečajev ter izpitov prve pomoči, zadolženi smo za pomoč ob naravnih nesrečah vseh vrst, skrbimo za promocijo krvodajalstva in z območnimi združenji organiziramo krvodajalske akcije. Na leto prostovoljno daruje kri okrog 90 tisoč ljudi in zelo ponosni smo na krvodajalce. Vedeti moramo, da jih vsak dan potrebujemo 350, da pridobimo zadostno zalogo krvi. Zelo smo zadovoljni, saj imamo letos največ mladih krvodajalcev po obdobju covida.

Posebno poglavje, ki je morda v javnosti manj znano, je iskanje pogrešanih oseb in združevanje družin. To je nekakšna stalnica, zaradi migracijskih tokov in vojnih spopadov v sosednjih državah pa je še posebej aktualno zadnja leta.

Marsikateri posameznik ali družina bi težko preživela mesec brez paketov pomoči. Ali se kdaj bojite, da bo zalog zmanjkalo?

Naša skladišča niso nikoli prazna. Lani smo razdelili več kot tri tisoč ton prehranskih izdelkov. Morda je manj poznano, kje dobivamo materialno pomoč. Viri so trije: ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti namenja sredstva iz programa Evropskega socialnega sklada + za odpravljanje materialne prikrajšanosti v Sloveniji v obdobju od 2021 do 2027, drugi vir so sredstva sklada FIHO, tretji pa so naši lastni viri, naša območna združenja uspešno iščejo donatorje. Prehrambnih izdelkov ne zmanjka, in naj povem, da novo pošiljko, takoj ko jo dobimo, odpeljemo po območnih združenjih, ti pa jo razdelijo v roku enega meseca.

Včasih je v javnosti slišati očitke, zakaj pomagate migrantom, ko imamo doma dovolj revežev. Kako jim odgovarjate?

Odzovemo se tako ... da pomagamo! Res skrbimo za migrante v okviru sredstev, ki jih dobimo od države, dejstvo pa je, da zelo skrbimo tudi za Slovenke in Slovence v stiski. Veliko smo na terenu, gremo neposredno do ljudi, lajšamo stisko posameznikom, družinam, starejšim, brezposelnim, bolnim, osamljenim, brezdomcem ... Naša najobširnejša dejavnost so programi socialne dejavnosti, kjer skrbimo za materialno pomoč in socialno vključevanje najbolj ogroženih oseb.

Pri tem humanitarne organizacije dobro sodelujemo. Rdeči križ Slovenije in Karitas na terenu delujeta z roko v roki. Ponekod imajo prostovoljci skupne evidence, kar se je izkazalo za dobro zlasti ob poplavah, da ne bi nehote koga izpustili, drugemu pa namenili dvojno pomoč. In pa konec koncev tudi zato, da ne prihaja do zlorab.

Kje pa dobivate sredstva za delovanje?

Država sofinancira javna pooblastila, torej jih ne financira v celoti, kar pomeni, da potrebujemo še dodatna sredstva. Zbiramo donacije pravnih in fizičnih oseb, trudimo se, da bi dobili odstotek od dohodnine prebivalcev, kjer nismo najuspešnejši, to moram priznati. Nenehno iščemo vire financiranja, saj nam denarja primanjkuje. Edina tržna dejavnost so namreč tečaji in izpiti prve pomoči. Lahko rečem, da je rednih donacij za naše delovanje manj kot pred 15 leti. Eden od vzrokov je tudi ta, da so podjetja, ki so pred leti donirala Rdečemu križu, prešla v last tujcev, ki pa v Sloveniji niso družbeno odgovorni. Tradicionalni akciji, kot sta Teden solidarnosti in Teden Rdečega križa, kjer gre za sodelovanje s Pošto Slovenije, sta stabilni, je pa treba vedeti, da je poštnih pošiljk vedno manj, kar se nam pozna. Ta sredstva so večinoma namenjena ranljivim osebam, z njimi financiramo prehrambne pakete, šolske pripomočke in drugo materialno pomoč, plačujemo položnice. V akciji Peljimo jih na morje pa zbiramo denar za otroke in starejše, ki si ne morejo privoščiti počitnic.

Kakšno pomoč najpogosteje potrebujejo starejši prebivalci?

Mogoče je najbolje, da navedem nekaj podatkov iz letnega poročila za leto 2024: med 110 tisoč prejemniki pomoči je 19,1 odstotka starejših od 65 let. Lani smo organizirali 832 srečanj starejših, udeležilo se jih je več kot 37 tisoč oseb, prostovoljci so obiskali 38.518 starejših, osamljenih, invalidnih. V sklopu pomoči na domu imamo program družabništva, v katerega je bilo vključenih 13.826 oseb. To pomeni, da prostovoljec obišče starejšega sokrajana, ga povpraša, ali kaj potrebuje, se druži z njim. V sklopu Rdečega križa deluje tudi 86 skupin za samopomoč, organiziranih je 440 zdravstvenih postaj, ki so namenjene zdravstveni preventivi, izvajamo delavnice o pomenu zdravega življenja, telovadbe in podobno. Ne nazadnje smo lani v Zdravilišču RKS Debeli rtič omogočili sedemdnevno brezplačno letovanje 152 socialno ogroženim starejšim.

Včasih je prostovoljsko delo oteženo zaradi upoštevanja zakonodaje o varnosti osebnih podatkov. Je zdaj kaj drugače?

Res je trajalo kar lep čas, da smo prišli do pravne podlage, po kateri lahko območne organizacije pridejo do podatkov. Če povem enostavno, je ključno, da ima območno združenje RKS sklenjeno pogodbo z občino o vseh programih, ki jih izvaja. Če je vmes tudi program za starejše in ga občina sofinancira, pogodbo predložijo upravni enoti, ki na tej podlagi posreduje podatke o starejših, ki recimo v tistem letu praznujejo 80 let. Tako prostovoljci dobijo sezname starejših krajanov, da jih lahko obiščejo. Nekatere občine z veseljem sofinancirajo te programe in nimamo težav, so pa nekatere, ki pa tega ne želijo in tudi ne posredujejo podatkov. 

Ali opažate, da starejši težje izpovedo svoje stiske ali zaprosijo za pomoč?

Sodelavke in sodelavci, ki se z njimi redno srečujejo, menijo, da je to res. Velikokrat nas sosedje opozorijo na njihovo stisko. Ne le da so vajeni skromnega življenja, zelo so ponosni, da so živeli od svojega dela. Delali so vse življenje, ko pa se upokojijo, dobijo pokojnino, ki je nižja, kot so pričakovali, predvsem pa z njo težko preživijo. Zelo so navezani na svoj dom, o tem smo se prepričali ob poplavah, nikakor niso hoteli zapustiti domačij, čeprav so bili ogroženi. Opažamo veliko osamljenosti med njimi. Na srečo znajo naše prostovoljke in prostovoljci najti pravi način, kako se jim približati in jim pomagati, kolikor je v njihovi moči. Ker vseh stisk prostovoljci vendarle ne zmoremo rešiti.

Koliko prostovoljcev je pri Rdečem križu?

Imamo deset tisoč aktivnih prostovoljcev vseh generacij. Poleg starejših je dosti mlajših upokojenk in upokojencev, kar me veseli. Prihajajo tudi taki, ki niso imeli tradicije prostovoljstva v družini, ker si želijo zapolniti prosti čas, obenem pa početi nekaj koristnega. Prostovoljstvo je sicer med Slovenkami in Slovenci še kako živo, samo poglejte: imamo gasilce, Rdeči križ, Karitas, skavte, tabornike, planinska društva …

Zadnja tri leta pa se intenzivno trudimo za pomladitev naših vrst. Izdajamo učna gradiva, knjige, v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah imamo delavnice in usposabljanja iz prve pomoči, usposabljamo mentorje za vodenje krožkov. Otroci zelo radi sodelujejo. Maja je na preverjanju znanja iz prve pomoči sodelovalo kar 500 otrok. Zdi se nam pomembno, da jim predamo naše vrednote, da jih učimo, kako naj ravnajo, če pride do izrednih dogodkov. Učimo jih koristnih veščin, ki jim bodo prišle prav vse življenje. Veseli me, da nam je končno uspelo s pobudo za dvajseturno usposabljanje iz prve pomoči v tretji triadi osnovne šole, ki bo obvezna izbirna vsebina. Za to smo si dolgo prizadevali.

Ali opažate tudi več psihičnih stisk med ljudmi?

Da. V zadnjem obdobju se trudimo, da bi prostovoljce usposobili za nudenje psihosocialne pomoči oziroma prve psihološke pomoči. Ugotavljamo namreč, da bi v družbi potrebovali veliko več psihološke podpore. Ne samo v času večjih kriz ali naravnih nesreč, pač pa ob vsakdanjih stiskah, teh je veliko zlasti med otroki in starejšimi. Treba se je pogovarjati z njimi, jih poslušati – in slišati, jih hrabriti. Za tovrstno pomoč pa morajo biti prostovoljci ustrezno usposobljeni, za kar moramo seveda poskrbeti.

Vsako leto peljemo okrog tisoč sedemsto otrok na sedemdnevno letovanje. Običajno se nam tretji dan zaupajo in na dan pridejo včasih zares hude reči, tudi nasilje, zlorabe. Ker moramo znati ukrepati, kot prostovoljci sodelujejo dobro usposobljeni družinski terapevti. Podobno je pri starejših. Tako smo pred dvema letoma dvesto starejših s poplavljenih območij peljali na rehabilitacijske počitnice v naše zdravilišče na Debelem rtiču. Tam se je z njimi ukvarjala ekipa strokovnjakov, da bi ublažili posledice travme, ki so jo preživeli. Najbolj jih je pestil strah pred prihodnostjo, kako bodo poslej živeli, kdo jim bo pomagal.

Prostovoljsko delo ni enostavno, kot si morda kdo predstavlja.

Seveda ne. In tudi vsakdo ne more biti prostovoljec. Potrebna sta prava mera empatije, spoštovanje načel humanitarnega dela brez predsodkov.

Zgodbe, ki jih slišijo ali doživijo na terenu, tudi njih spravi v stisko. Zato smo dolžni poskrbeti, da ostanejo zdravi. Potrebujejo razbremenilne pogovore, supervizijo. Večkrat na leto pripravljamo interna izobraževanja, terapevtska srečanja, učimo jih tehnik sproščanja, kako se znebiti stresa.

Naši prostovoljci, ki delijo hrano ali oblačila, tam preživijo ure. Enkrat sem se pridružila prostovoljcem, ki pobirajo viške hrane v trgovinah. Veste, da je to težaško delo, potrebuješ avto, zapeljati se je treba od trgovine do trgovine, pobrati škatle s hrano, jih naložiti, preveriti in podpisati potrdilo o prevzetem, odpeljati na določene lokacije in naslednje jutro razdeliti. Za vse to potrebuješ nekaj ur. Spomnimo se, kako ob ujmah pešačijo do najbolj odročnih hiš ... Vsaj malico in potne stroške si zaslužijo.

To zahteva tudi zakon o prostovoljstvu, ki pa humanitarnim organizacijam dela kar nekaj preglavic. Kakšne rešitve predlagate?

V zakonu lepo piše, katere so pravice in obveznosti tako prostovoljca kot organizacije, pri kateri sodeluje, nikjer pa ne piše, kdo vse to financira.

Država se pogosto zanaša na humanitarne organizacije, morala bi se zavedati dobrobiti, saj prostovoljci opravimo ogromno ur in imamo veliko dobrega pokazati. Vendar je treba poznati tudi drugo plat. Nikoli ne govorimo o tem, koliko kaj stane. Po zakonu smo humanitarne organizacije dolžne prostovoljcu predstaviti delo, ga zanj usposobiti, podpisati z njim pogodbo o prostovoljnem delu, mu poravnati stroške prevoza, mu dati malico in ga nezgodno zavarovati, obenem pa voditi register prostovoljnega dela ter o vsem poročati državi. Kar je seveda prav, da je vse pregledno in transparentno. Z ljudmi se je treba ukvarjati, jih organizirati, da delo nemoteno teče. Pa tudi odgovorni smo zanje.

Dejstvo pa je, da so z vsem tem povezani finančni izdatki. Vsako leto se ubadamo z vprašanjem, kje dobiti denar zanje, saj nimamo nobene profitne dejavnosti. Financiramo jih z lastnimi sredstvi, pomagajo občine, poskušamo se znajti. Smo pa že večkrat prosili, naj se sistemsko zagotovijo viri za pokrivanje stroškov dela prostovoljcev. Po naravi sem optimistka in verjamem, da se bodo stvari uredile.

Radi opravljamo to delo, hvaležni smo vsem našim prostovoljkam in prostovoljcem, imamo tudi smele načrte za naprej. Glede na to, da bo naslednje leto Rdeči križ praznoval 160 let delovanja na Slovenskem, verjamemo, da se bo ta plemenita tradicija še dolgo nadaljevala.

Solidarnost je treba negovati.

Anita Žmahar, fotografija: Rdeči križ Slovenije