Pomagam, da bodo drugi pomagali meni
Premišljevanja o življenju
Po poklicu sem univerzitetna diplomirana socialna delavka in več kot polovico svoje dejavne delovne dobe sem opravljala delo direktorice enega od domov za starejše, zato mi delo s starejšimi ni tuje. Tudi zato sem pred približno desetimi leti prevzela vodenje Pomurske pokrajinske zveze društev upokojencev Murska Sobota ter delo pokrajinske koordinatorice za Pomurje v programu Starejši za starejše. Še vedno sem tudi pokrajinska koordinatorica.
S starejšimi sem vedno rada delala, sprejemala sem jih take, kot so, z njihovimi dobrimi in včasih tudi slabšimi lastnostmi. Vsak človek v življenju doživi marsikaj lepega, pa tudi manj lepega, in počne marsikaj, kar pogosto pusti posledice. Tudi sodelavce, ki so se želeli zaposliti pri nas, sem najprej vprašala, ali spoštujejo stare ljudi in jih sprejemajo take, kot so, saj v nasprotnem primeru ne bi mogli delati v domu za starejše. O tem, kdo je lahko prostovoljec v našem programu in kdo ne, imam še danes enako stališče.
Program Starejši za starejše je začel nastajati pred dvajsetimi leti. Takratno vodstvo ZDUS je ugotovilo, da veliko starejših potrebuje pomoč, prav tako pa je veliko še sposobnih, čilih, tudi strokovno usposobljenih upokojencev, ki bi tem lahko pomagali. Začela so se izobraževanja prostovoljcev, ki so nato prevzeli organizacijo programa. Skozi leta je bilo vanj vključenih veliko prostovoljcev; nekateri vztrajajo še danes, drugi pa so morda že med tistimi, ki pomoč potrebujejo. Moto našega programa je namreč: Danes jaz pomagam tebi, ko bom sam potreboval pomoč, pa bodo drugi pomagali meni.
Predvsem je pomembno, da prostovoljce za delo na terenu usposobimo. Tudi sama sem se, kljub izobrazbi, veliko dodatno izobraževala, in to počnem še danes skupaj s prostovoljci, ki jih je v programu približno tri tisoč. Najpomembneje je, kako pristopiti do starejše osebe, da nam bo zaupala, kako komunicirati s starejšimi in svojci. Pomembne so vsebine, ki nam predstavijo bolezni in težave v starosti, kot so demenca, osamljenost, zloraba, izzivi dolgožive družbe, različne oblike pomoči starejšim, v zadnjem obdobju pa tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi in njegovo uresničevanje.
Pomembno v prostovoljstvu je, da si vzamemo čas. Pred obiskom se najprej napovemo, razložimo, kdo smo in kaj delamo, ter si pridobimo zaupanje. Spoštovati moramo tudi osebno odločitev posameznika, ki se ne želi vključiti, ker meni, da tega ne potrebuje, ali nas zavrne iz drugih razlogov. V takih primerih je prav, da se potrudimo in skušamo najti pot do te osebe, ki se nam nato lahko odpre in nam zaupa. Če nam to uspe, smo zadovoljni tako prostovoljci kot tudi oseba, ki smo jo pridobili. Velikokrat so naši uporabniki v osebnih stiskah in nočejo sodelovati, ker ne želijo govoriti o tem, zato moramo to upoštevati ter si njihovo zaupanje pridobiti postopoma.
Kakšno pomoč zagotavljamo na obiskih? Največ je različnih oblik družabništva, kar kaže na to, da so starejši osamljeni in si želijo pogovora. Sem spadajo druženja, pogovori, branje časopisov, sprehodi, družabne igre, telefonski pogovori, prevozi, občasno prinašanje zdravil, paketov, včasih pa le klepet ob kavi itd. Starejši so nas veseli, in ko navežemo stik z njimi, ga moramo vzdrževati. Del programa je tudi pridobivanje podatkov o tem, kako starejši živijo, kakšen je njihov dostop do stanovanj, kako lahko poskrbijo zase in podobno. Te podatke zbiramo zato, da je mogoče prek lokalnih skupnosti posamezne stvari urediti in ljudem tako pomagati.
Prostovoljci na terenu prvi opazimo, da je s človekom nekaj narobe, da morda živi v neprimernem, neurejenem prostoru, da nima urejene prehrane, ogrevanih prostorov in podobno. Velikokrat sami ne moremo pomagati, s sodelovanjem ustreznih služb, kot so patronažna služba, socialna služba, dobrodelne organizacije, na primer Rdeči križ, Karitas, Eho podpornica in navsezadnje tudi lokalne skupnosti, skušamo urediti bodisi obisk zdravnika, namestitev v ustrezno institucijo, ureditev bivanjskih razmer, ogrevanja, bodisi dovoz hrane ali kaj drugega. Veliko je tudi skupnih akcij na terenu, ko je na primer treba urediti bivalne razmere za starejšega občana. Samo skupaj lahko pomagamo, da bo ljudem v jeseni njihovega življenja lepše in da bodo dostojno preživeli starost.
Naj končam z mislijo Andreja Rozmana - Roze: »Za vsakega mora obstajati nekdo, ki ga razume in posluša, ko mu je zamrznjena duša in mu je v srcu slabo. Nekdo, ki mu lahko zaupa tudi tiste težave, ki bi jih najraje izbrisal iz glave …«