Brez prejšnje generacije ne bi imeli, kar imamo
PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU
Demografska slika v Sloveniji se spreminja hitreje kot v drugih državah, iz leta v leto je starejših več. Temu porastu pa ne sledi skrb družbe za starejše. Zato je treba na njihove težave znova in znova opozarjati ter iskati rešitve za izboljšanje njihovega položaja.
Menim, da smo srečni tisti, ki nam je bilo življenje naklonjeno pri izbiri poklica, partnerja, pri spremljanju razvoja otrok, ki nismo imeli večjih finančnih težav, ki smo se brez težav zaposlili in lažje prišli do stanovanja. Sama sem vselej imela lepo življenje.
A ko pogledam okoli sebe, vidim, da niso vsi tako srečni, še bolj pa me boli, da marsikomu za to ni mar. Pogosto dobim občutek, da nekateri ne živijo v tem svetu, nimajo težav in tudi ne vidijo težav drugih, saj vedno izhajajo iz svojega udobnega položaja. To se me močno dotakne, zato si sama in v okviru institucij, v katerih sodelujem, prizadevam za izboljšanje razmer.
Zelo se me dotakne osamljenost ljudi, ki postane izrazita po izgubi moža, žene ali partnerja. Ostaneš sam, s pol manjšim dohodkom in skorajda enakimi stroški, poleg tega se tiho pojavi še bolezen. V ospredje pride skrb za preživetje in dostojno življenje. Žal takrat ostaneš sam, pomagajo ti le otroci, če jih imaš. Ob današnjem ritmu življenja ti pomagajo pri nakupu in morda pospravljanju, časa za pogovor pa vedno zmanjka. Socialne službe na terenu nimajo pregleda nad starejšimi od 80 let, ki živijo zaprti v stanovanjih. Morda je v manjših krajih nekoliko lažje, ker se ljudje bolje poznajo.
Hud problem starejših je tudi zdravstvena oskrba. Vse težje je najti osebnega zdravnika, čakalne dobe za preglede so dolge, zobozdravstvene oskrbe za nepokretne ali slabo pokretne skoraj ni, uporaba digitalnih orodij pa je za marsikoga nepremostljiva ovira. Ne gre spregledati niti ravnanja nekaterih javnih in drugih služb, ki v manjših krajih zapirajo svoja vrata, kar ob slabši mobilnosti, lahko rečemo mobilni revščini starejših, dodatno otežuje njihovo življenje.
Drugo pomembno področje, ki zadeva predvsem starejše, je dolgotrajna oskrba. Po letih usklajevanj je bil sprejet zakon, ki ureja to področje. Uvajanje poteka postopoma in po mojem mnenju prepočasi, prav tako ugotovljenih pomanjkljivosti ne odpravljajo sproti. Pri izvajanju sta pomembna dva pola, uporabniški in izvajalski. Pri prvem je treba zagotoviti, da ne prihaja do diskriminacije ali različne obravnave glede na čas in kraj. Nesprejemljivo je, da so pravice priznane šele ob izdaji odločbe, saj morajo posamezniki kljub izkazani potrebi do takrat stroške kriti sami, čeprav so za te pravice zavarovani. Kljub opozarjanju na ta problem od izdaje prvih odločb niso bile pravočasno pripravljene ustrezne zakonske spremembe, ki bi odpravile anomalije, zamiki pa so dolgi več mesecev. Poleg tega določene pravice še ne veljajo, tisti, ki jih potrebujejo, jih ne morejo uveljaviti, od konca lanskega leta pa tudi ni več dodatka za pomoč in postrežbo. Tako je njihov položaj slabši, kot je bil pred lanskim decembrom.
Druga stran medalje so izvajalci. Teh ni dovolj ne na terenu ne v domovih za starejše. Omejitev za izboljšanje razmer so finančni okviri, sprejeti so predpisi, ki urejajo plače. Pa vendar, če je nekaj narobe in so razlogi, na katere je mogoče vplivati, jasni, bi bilo treba vsaj začasno najti rešitev za izboljšanje stanja ali prilagoditi sistem, da bi zagotovili več kadra in tako izkoristili vse zmogljivosti ter omogočili pomoč na domu ali sprejem v dom. Znano je, da so v domovih postelje prazne, ljudje pa ob poslabšanju zdravstvenega stanja, ko ne morejo več živeti doma, nimajo kam. Stiske teh ljudi in njihovih svojcev so velike, prevelike.
Za življenje starejših je pomembno tudi, kako jih sprejema okolje. Kronološka starost o posamezniku ne pove veliko. Z leti navadno pridobivamo izkušnje v vsakdanjem življenju, delu in odnosih. Pregovorno so starejši bolj modri, znajo svetovati v različnih situacijah, niso neuporabni ali odveč. Zato je vzvišen odnos do starejših moteč in neprimeren. Nove generacije se ne zavedajo, da brez prejšnje generacije ne bi imeli tega, kar imajo, ne bi znali tega, kar znajo, ali pa bi bila pot do rešitev težja in daljša. Tudi zato imajo starejši pravico do dostojnega in kakovostnega življenja v času, ki je še pred njimi.