Naročite se
01 530 78 44
Arhiv PDF

Kobilar naznanja rast gob

Prosti časjunij '26Vrt

Vrt

"Zlati" kobilar

Najlepše je vedno skrito, bi lahko rekli tudi za čudovito ptico, ki je že od nekdaj latinsko poimenovana po zlatu – »oriolus«.

Zlato rumena barva samca s črnimi krili se zlije z naravnimi barvami listnatega gozda, zato ga je skoraj nemogoče opaziti. Slišimo lahko le čudovito melodijo svatovsko razpoloženega samca, ki spominja na melodijo flavte. V ljudskem izročilu so ga imenovali tudi »prid po gliv«, ker se začne oglašati v času prve rasti gob. Marsikdo ga pozna tudi pod imenom vuga, ki se je v naših obmejnih krajih s Hrvaško še bolj uveljavilo. To mi je povedala starejša ženska, ki je v Vrbini nabirala mavrah, jaz p sem bil na svojem običajnem nedeljskem fotolovu. Vprašala me je, kaj neki počnem in sem ji povedal, da bi rad slikal kobilarja. Ker seveda ni vedela, katera ptica je to, sem ji jo malo opisal. »Ah, to je pa vuga, ali "prid po gliv". Teh je bilo včasih veliko, pa tudi dapov, tistih s perjanico, ne vidiš več,« je rekla.

Kobilarji se skrivajo v krošnjah visokih dreves, kjer proti koncu dolgih vej zgradijo pred plenilci varna viseča gnezda. Z višine imajo odličen pregled nad okolico, ki jo neslišno opazujejo, in v primeru nepovabljenega gosta zaženejo predirljive krike ter opozorijo na nevarnost tudi druge. Ko mladiči zletijo, se spreletavajo z veje na vejo, se kličejo in prosijo starše za hrano. Njihova sivo-zelena barva jih odlično varuje, zato jih lahko opazimo šele, ko vzletijo.

Večino leta se hranijo z žuželkami, v času zrelih češenj, višenj in hrušk pa se približajo tudi vasem. Zaradi vabljivega sadja so manj previdni in jih lahko s primerne razdalje opazujemo. Njihova posebnost, za katero vedo le redki je, da priletijo na sadno gostijo v jati škorcev - tako so manj vpadljivi in bolj varni. Le redko priletijo posamezno, takrat pa z žvižgi in kobilarsko melodijo privabijo še druge. Sadje jim zelo tekne, posebno še višnje. Z močnimi rdečkastimi kljuni jih trgajo z vej, sok zrelega sadja pa se jim cedi po vratu, da so do polovice rdeči. Nekaj jih pogoltnejo, potem pa hitro še eno v kljun in vstran. Nisem še videl, da bi kateri odletel praznega kljuna. Mladiči sedijo na vejah in na mestu močno ter neučakano mahajo s krili, da jih starši čim prej opazijo.

Besedilo in fotografija: Branko Brečko