Glas Zlatinih kretenj
Spoznajte jih
Zlata Crljenko
Zlata Crljenko iz Ljubljane se je rodila v posebni družini, ki jo je naučila toplih odnosov in v kateri je odkrila govorico kretenj. Delo v Društvu gluhih in naglušnih AURIS ji je v veselje, saj lahko naredi veliko dobrega za gluhe, naglušne, gluhoslepe in osebe s polževim vsadkom.
Takoj pove, da je odraščala v čudoviti ljubeči družini. »Moja starša sta bila povsem gluha. Oče je bil dober krojač, mama krojačica. Spoznala sta se v vajeniški šoli in se poročila, kot sad njune velike ljubezni sem se rodila jaz, slišeča deklica, njuna edinka.« Starše je skrbelo, da ne bo znala govoriti, zato so jo, takoj ko ni imela več plenic, vpisali v vrtec. Vzgojiteljice so se zelo trudile, da bi veliko govorile z njo, enako tudi stanovalci v Rožni ulici v stari Ljubljani, kjer so živeli. »Upokojena učiteljica, ki je živela v sosednji hiši, me je vabila k sebi in mi brala knjige. Pri akademskem slikarju, ki je bil naš sosed, sem bila vedno dobrodošla, prav tako pri sosedih, ki so imeli pet otrok in jaz kot šesta zanje nisem bila posebna težava.« Najraje pa je poslušala branje svoje mame, ki ni bila gluha od rojstva. Mama ji je večkrat rekla, da je bolje, če ji berejo drugi, a ji je odgovarjala: »Ti mi beri, ti imaš najlepši glas na svetu.« Njena mama je izhajala iz rudarske trboveljske družine z desetimi otroki. Vsako nedeljo so se zbrali in peli, zato zna Zlata še danes zapeti veliko pesmi. Učila se je tudi igranja violine. Zelo zgodaj je postala staršema »tolmačka«, njuno uho, ker je bil takrat znakovni jezik prepovedan. Kretanje vse do leta 2002 ni bilo zaželeno in gluhe učence so v zavodih za gluhe učili samo govoriti. Zgodilo se je, da je kot zelo majhna tolmačila stvari, ki jih ni dobro razumela. »Vse sem sprejemala kot samoumevno in z veseljem sem jima pomagala. Tudi starša sta zame naredila vse, kar sta lahko.«
Končala je srednjo šolo za medicinske sestre babice. Po dveh letih dela v porodnišnici se je zaposlila v zdravstvenem domu kot patronažna sestra babica. »To delo me je naučilo spoštovati prav vsako življenje, prav vsakega človeka.« V tem času si je ustvarila družino. »Rodila sem dve slišeči deklici in zdaj imam že tri vnukinje. Z možem sva ostala skupaj vse do njegove prezgodnje smrti.«
Svoboda govora za gluhe
Nekega dne so jo na domu obiskali člani Medobčinskega društva gluhih in naglušnih v Kranju in jo prosili, naj prevzame delo sekretarke. »Najprej sem omahovala, saj sem imela rada tedanjo službo. Prepričevali so me, da bo moje znanje znakovnega jezika omogočilo, da bodo gluhe osebe končno razumljene. Sprejela sem novo delo in ga vzela kot izziv.« Postala je prva sekretarka v tem društvu, zaposlena za polni delovni čas. Veliko je naredila za to, da je AURIS danes uspešna nevladna organizacija. A sprva ji je bilo težko. »Ugotovila sem, da ima društvo dolg do mojega predhodnika in številne neporavnane račune, v pisarni pa ni bilo niti telefona. Spopadla sem se z vsemi težavami in opozarjala na probleme ljudi z okvaro sluha.« Najprej ji je prisluhnila Mestna občina Kranj, nato še druge občine. V društvu so se začeli vrstiti dogodki in različne dejavnosti. Za sporazumevanje so uporabljali znakovni jezik in spletli tople vezi. »Pomagala sem rešiti marsikatero življenjsko zgodbo uporabnikov, ki so bile včasih žalostne, včasih pretresljive, včasih pa tudi vesele. Največkrat zato, ker so bili gluhi ljudje nerazumljeni zaradi njihovega, za nekatere »posebnega« jezika. Prvič sem se srečala tudi z gluhoslepoto.« Po osamosvojitvi Slovenije so izgubili prostore, ki so bili z denacionalizacijo vrnjeni lastniku, zato so organizirali akcijo zbiranja sredstev Prisluhnite nam. Veliko je sodelovala pri tem, da je bil novembra 2002 v parlamentu sprejet Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki med drugim priznava gluhim pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika in do tolmača zanj. Gluhi radi rečejo, da se je zanje takrat začela svoboda govora.
Zlata Crljenko je postala uradna tolmačka za slovenski znakovni jezik in tudi njeni hčerki sta se odločili za tolmačenje. »Ko se danes ozrem nazaj in pogledam svoje življenje, lahko rečem, da sem srečen človek. Živim življenje, ki me bogati in mi daje energijo ter voljo za naprej. Velika danost je, da lahko opravljaš delo z veseljem, čustveno občutljivostjo in sočutjem do ljudi. Vedno pa me spremljajo besede mojega očeta: Delaj in živi pošteno!«