Hišni ljubljenčki in mi
Aktualno
Različne živali nam prinašajo veselje in skrb. O njih so nam pripovedovali naši sogovorniki.
Olga Vidrajz, ekonomistka, Ljubljana: »V otroštvu smo imeli črno muco, ki je imela dvakrat letno mladičke. Ker so vedno izginili, sem jih iskala. Nekoč sem jih zgrožena našla utopljene v sodu z vodo. Pozneje sem jih skrivala, da jih niso mogli pokončati. Od takrat rešujem zapuščene mačke. V kampu na Hrvaškem že skoraj trideset let skrbim za muce, jih hranim in vozim k veterinarju. Zbiram hrano za mačje zavetišče. Doma imam osem mačk, hčerka pa pet, vse sva rešili iz zelo krutih situacij.«
Vlasta Bojko, upokojenka, Ljubljana: »Nemška ovčarka Zala je moja spremljevalka vsepovsod in mi je v veliko veselje. Na začetku sem jo vpisala v pasjo šolo, da se socializira. Lastništvo pomeni tudi odgovornost in strošek, zahteva nego in skrb za zdravje, kakovostno hrano in prehranske dodatke, obvezno letno cepljenje in zaščito pred zunanjimi zajedavci. V primeru bolezni so stroški zdravljenja visoki in lahko dosežejo tudi več tisoč evrov.«
Alenka Umek, dipl. sinologinja in prof. geografije, Vrhnika: »Kuščar – leopardji gekon naši družini pomeni vez z naravo in eksotičnim svetom. Njegova prehrana je posebna, saj se hrani z živimi črički, ki jih gojimo v manjših terarijih. Rad se pusti božati, pogosto obrne glavo proti prstom in zamiži, kar daje vtis, da mu prija. Naš gekon Rex je star približno deset let in upamo, da bo z nami še dolgo, saj je njihova življenjska doba več kot dvajset let.«
Neda Lazič, univ. dipl. ing. živilske tehnologije, Ljubljana: »Akvarij s tropskimi ribami sem dobila že pri devetih letih. Zdaj, trideset let pozneje, imam ribice z Malavijskega jezera, ustonoše. Tako se imenujejo zato, ker nosijo svoje mladičke v ustih, dokler niso dovolj stari, da zaživijo samostojno, ali jih tja skrijejo, dokler ne mine kakšna nevarnost. Akvarij je treba čistiti, stekla z britvijo, redno menjati vodo in še kaj. Včasih ure dolgo sedimo in opazujemo ribe, saj je to prava meditacija.«
Nevenka Gregorčič, umetnostna zgodovinarka, Izola: »Sem ustanoviteljica Društva za dobrobit živali Izola. Skrbimo, da je večina prostoživečih mačk sterilizirana oziroma kastrirana. V 25 letih smo obravnavali več kot štiri tisoč živali. Prostovoljke vsak dan obiščemo stare in nove lokacije, kjer biva okoli sto prostoživečih mačk, krijemo stroške prevozov, hrane in drugo. Občina Izola nam pomaga z donacijami. Na naši strani na facebooku so slike muck, ki jih oddajamo v posvojitev.«
Neža Seljak, germanistka, Drenov Grič: »Že od nekdaj sem si želela hišnega ljubljenčka in kmalu spoznala, kako močna je vez med človekom in psom. Psička pasme zlati prinašalec je bila stara dva meseca, ko sem jo pripeljala domov. Pred tem sem jo večkrat obiskala pri vzreditelju, da bi ji čim bolj ublažila prihod v novo okolje. Odločila sem se tudi za obisk pasje šole, saj menim, da je to odličen način grajenja odnosa med lastnikom in psom, ki pripomore k socializaciji.«
Božena Perko, upokojena profesorica matematike, Kranj: »Prva v nizu mojih pasjih sopotnikov je tavala po soseski, dokler si ni izbrala naše družine. Ko je po 15 letih odšla v večna lovišča, mi je bilo tako hudo, da sem prisegla: nikoli več psa! Pa mi je sin pripeljal novega. Ko se je poslovil tudi ta, sem spoznala, da je vsako leto, ki ga zavržena ali celo mučena žival preživi v miru in udobju, darilo. Zavedanje o tem ublaži žalost ob izgubi in tako je zdaj z mano že četrti pes.«
Rudi Ivančič, lesni tehnik, Rakitna: »Nevzgojeni oziroma neodgovorni lastniki psov me izredno motijo. Ne pobirajo iztrebkov, pse vodijo na sprehod brez povodca tudi tam, kjer so obvezni, dopuščajo izzivanje drugih psov, zanemarjajo in mučijo žival, niso uvidevni do ljudi, ki se psov bojijo. Ob konfliktu se pogosto opravičujejo, da je njihov pes prijazen in se samo igra. Tako obnašanje je nesprejemljivo za živali, ogroža varnost drugih ter predstavlja resno nevarnost za zdravje in okolje.«