Dvajset let zvestobe
Reportaža
Marija Golob
Med udeleženci srečanj bralcev in prijateljev Vzajemnosti je kar nekaj takih, ki se z nami družijo že zelo dolgo, deset, petnajst ali celo sedemnajst let. Le Marija Golob iz Novega mesta ni manjkala na nobenem srečanju doslej, poleg tega s sabo pripelje še za avtobus dolenjskih upokojencev.
O vseh srečanjih ima zgledno urejeno dokumentacijo, natančno ve, v katerem kraju smo bili katero leto in kaj se je dogajalo. Še dobro se spomni, kako se je začelo. Vzajemnost je prvič videla pri svakinji, in ker ji je bila všeč, se je naročila nanjo. Ker je bila članica novomeškega društva upokojencev, je začela pošiljati članke o delu društva, večkrat sta se tudi srečali s tedanjo urednico Marinko Levičar, ki je bila prav tako iz Dolenjske. »Potem je na enem društvenem sestanku tedanji predsednik Mijo Kupres omenil, da Vzajemnost organizira srečanje v Rabcu in naj spodbudim ljudi, da bi se pridružili. Začela sem zbirati prijave in nabralo se nas je za cel avtobus. Kolikor se spomnim, so imeli tako organizirano udeležbo vsaj dvanajst, trinajst let le še Kanalci (upokojenci iz krajev okoli Kanala ob Soči, op. A. Ž.). Po sili razmer sem prevzela tudi vodenje, kakšnih osem let sem bila v vlogi vodnice.«
Na srečanjih pa nikoli ni le običajna potnica, saj še vedno ureja prijave, predvsem pa skrbi, da se izletniki med vožnjo kratkočasijo z nagradnim kvizom, vedno ima s sabo okrepčilo, v kakršnikoli obliki že, in pripravi jim tudi darilca, za ženske nakit, za moške liker. Vse seveda izdela sama. V resnici je mojstrica ročnih del in po tem vedno nasmejano in zgovorno Marijo pozna največ ljudi. Skoraj ni tehnike, ki je ne bi preizkusila. Izdeluje prte, oblačila, cvetje iz različnih materialov, številne drobne okrasne predmete, med katerimi izstopajo čudoviti angelčki in cvetovi nageljnov, ki jih zlahka zamenjaš za prave … Zadnja leta najraje kvačka in izdeluje nakit, pridobila je tudi certifikat za rokodelske izdelke Obrtne zbornice Slovenije. Vodila je mnoge tečaje ročnih del, nikoli ne manjka na rokodelskih delavnicah Zveze društev upokojencev Slovenije, kjer je mentorica, srečate jo lahko na Festivalu za tretje življenjsko obdobje ter na številnih drugih prireditvah in sejmih. »Res sem rada med ljudmi. Časa imam dovolj, še vedno se rada kaj novega naučim, z veseljem pa drugim pokažem, kaj znam,« pravi Marička, kot jo kličemo na Vzajemnosti.
S pletilkami je odrasla
Kot majhno deklico sta jo plesti naučili mama in soseda v Starih Žagah pri Dolenjskih Toplicah, ki je bila ena zadnjih predstavnic Kočevarjev. »Ženske so prihajale k nam, klepetale so in pile čaj ter seveda pletle. Jaz, petletnica, sem vlekla na ušesa, kaj se pogovarjajo, čeprav v resnici nisem kaj dosti razumela. Sem pa tudi jaz hotela pletilke, pokazale so mi, kako se naredi leva pa desna petlja, pa kaj nastane, če jih ponoviš ali zamenjaš in tako sem osvojila prve vzorčke. Nato me je sosedina hči naučila še kvačkati.« Vendar ji v otroštvu ni bilo vedno lepo. Pri enajstih letih ji je umrla mama in oče, ki je bil cestar, je ostal sam s tremi hčerami, Marija je bila najmlajša. Preselili so se v Stavčo vas. »Same smo skrbele za gospodinjstvo, kuhale, tudi kruh smo pekle. Soseda nam je povedala, kako naj kaj naredimo, prvič in drugič morda ni uspelo, tretjič pa že. Ves čas sem tudi pletla, nekaterih vzorcev sem se naučila iz knjig, včasih sem sama kaj poskusila, pa je bilo spet nekaj novega,« se spominja.
Po osnovni šoli se je takoj zaposlila in nato ob službi končala večerno administrativno šolo. V takratnem Novoteksu je bila tajnica, je pa direktorica tehnično-razvojnega sektorja, v sklopu katerega so v Metliki izdelovali prejo, večkrat uporabila njeno znanje. »Ker je vedela, da pletem in kvačkam, mi je kar v pisarno nosila prejo, da sem določila debelino, za katero kvačko je primerna. Enkrat pa mi je prinesla volno, da naj naredim pulover, ker gre čez dva dni na sejem v Beograd. Povedala mi je velikost in kakšen naj bo vzorec in sem ga dokončala še pred rokom. Res ga je nesla na sejem, kot primer, kako dobro se obnese naša volna. Ko se je vrnila, mi je pulover podarila,« še pove Marija.
Pletla je tudi za druge, ko si je ustvarila družino, seveda za hčer in sina, nato za tri vnuke. »Čeprav sem bila zelo zaposlena s službo in otrokoma, pa še hišo smo zidali, sem vedno našla čas za ročna dela.« Potem pa je prišla bolezen. »Pri 37 letih sem imela vnetje srčne mišice in začela sem delati samo še po štiri ure. Sčasoma pa sem se upokojila.« In da ji ne bi bilo dolgčas, se je pridružila Društvu upokojencev Novo mesto in se začela ukvarjati s športom, tekmovala je v balinanju in pikadu, pisala je poročila o društvenih dejavnostih, dejavna je bila v sekciji za šport pri Pokrajinski zvezi društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine in v medobčinskem društvu invalidov. Zdaj je precej teh aktivnosti opustila, bolj se posveča ročnim delom, še vedno pa se rada druži. Zato že razmišlja o naslednjem srečanju bralcev Vzajemnosti. »Kar nekaj nas je še stalnih udeležencev, nekaj jih je v teh letih že umrlo, pridružili so se nam pa novi. Tako je pač življenje. Sem pa vesela, da mi je doslej vedno uspelo priti na srečanje. Če mi bo le zdravje dopuščalo, se bom potrudila, da pridem tudi naslednje leto,« se nasmeje Marija Golob.