Pozabili na leta, ne pa na zabavo
Reportaža
Prijatelji stari, gdje ste, pamtite li ove zvuke, iznad dvora, iznad luke, dok se bijele krila galeba … Verzi priljubljene pesmi Tereze Kesovije so lepa prispodoba za srečanja bralcev in prijateljev Vzajemnosti. Povezujemo jih z morjem, prijetnimi melodijami in jatami galebov na modrem nebu. In seveda s prijatelji ali vsaj dobrimi znanci. V teh dvajsetih letih se jih je nabralo precejšnje število. Ob snidenju se nasmejani pozdravljamo, si povemo novice ali obnovimo spomine. Zelo pa smo veseli tudi tistih, ki se srečanja udeležijo prvič. Kaj vse se je dogajalo na jubilejnem, dvajsetem, druženju v Vodicah pri Šibeniku povzemamo v reportaži.
Pet avtobusov se je zadnjo majsko nedeljo zgodaj zjutraj odpeljalo proti Dalmaciji, kjer smo se štiri dni družili, odkrivali nove kraje, se zabavali in kaj novega izvedeli. Z avtoceste se prvi pogled na mogočno morsko širjavo odpre v bližini Masleniškega mosta, ki celino povezuje z morjem. Tokrat pa smo zavili z avtoceste in se zapeljali v Maslenico, majhno pristaniško mesto, ki je ime dobilo po starodavnih oljčnih nasadih. Ustavili smo se na območju nekdanjega rudnika boksita Jasenice. Zaprli so ga leta 1991, v okolici pa uredili nasade sivke.
Za zdravje izletnikov je skrbel Anej Kokovnik.
Kompleks rudniških stavb je bil med domovinsko vojno precej poškodovan, med drugim je ostal brez streh, a podjetni domačini so ga preuredili v svojevrsten lokal, kjer so nam postregli z domačimi mesninami in vinom. Med nadaljevanjem vožnje nas je spremljala turkizno zelena reka Zrmanja. Kraji ob reki, zlasti Obrovac, jo znajo dobro izkoristiti v turistične namene. Nismo se ustavili ob Vranskem jezeru, pač pa smo tik pred Pirovcem zavili proti Vodicam, kjer nas je v Hotelu Imperial čakala pijača dobrodošlice. Po uvodnih pozdravih odgovorne urednice Vzajemnosti Jožice Dorniž, generalnega direktorja Zpiza Marijana Papeža in vodje hotela Tomislava Matića smo uživali v prepevanju dalmatinskih pesmi.
Družimo se, se zabavamo, pa še kaj izvemo
Z nami je bil tudi generalni direktor Zpiza Marjan Papež.
Kot se je dvajseto srečanje začelo v prijetnem vzdušju, se je nadaljevalo vse dni. Nekateri so izkoristili sončno vreme za plavanje v že prav prijetno topli vodi, drugi so se sprehajali ob obali, tretji klepetali v senci borovcev. Kot že nekaj let doslej je bil z nami zdravnik Anej Kokovnik. Ne moremo ravno reči, da ni imel dela, a na srečo večjih nevšečnosti nismo doživeli. Izletnikom je bilo še zlasti všeč, da so ga lahko obiskali v jutranji ambulanti in se posvetovali z njim. Profesorica športa in dolgoletna sodelavka Vzajemnosti Savina Vybihal je z jutranjo in popoldansko telosvatbo razgibala udeležence, da so zvečer dlje plesali na terasi. In res je bilo na plesišču vse tri večere zelo živahno, ne glede na leta in morebitne bolečine v križu. Med glasbenimi odmori pa sta animatorja Žiga in Urh pripravila zabaven program s šaljivimi igrami in nagradnimi kvizi. Imela sta celo posebno nalogo za vse, ki so se srečanja udeležili prvič. Stvari sta se lotila zelo resno, saj so morali pred vsemi gosti izreči slovesno prisego, v kateri so med drugim obljubili, da bodo: dobre volje; domov odnesli lepe spomine in vsaj eno novo poznanstvo; na srečanju pozabili na leta, a nikakor ne na zabavo; ter da bodo prihodnje leto spet prišli na srečanje bralcev in prijateljev Vzajemnosti. Če so želeli dobiti še darilo, pa so morali izpolniti posebno nalogo: kar najhitreje so morali na oder prinesti štiri stvari in s sabo pripeljati še soplesalko oziroma soplesalca. Nagradili smo tudi bralke in bralce, ki so bili na srečanju vsaj petnajstkrat, in se jim tako zahvalili za zvestobo. Vse pa prekaša Novomeščanka Marija Golob, ki je bila na vseh dosedanjih srečanjih. Zakaj se tako rada druži in kaj drugega še počne, lahko preberete kar v nadaljevanju.
Plesišče je bilo vsak večer polno.
Morda tega ne povemo na glas, vendar program naših srečanj sledi konceptu aktivnega staranja: druženje, telovadba, veliko dobre volje, petje, spoznavanje novih ljudi in krajev, na predavanjih se kaj novega naučimo. Strokovnjak »z zelenimi prsti« Davor Špehar je udeležence spodbudil, naj sadijo drevesa, saj ta proizvajajo kisik, predvsem pa hladijo in čistijo zrak. Potem je podrobneje predstavil gojenje pavlovnije, ki velja za najhitreje rastoče drevo na svetu. Čeprav v Vzajemnosti vestno spremljamo spremembe pokojninskega in invalidskega sistema, so udeleženci pozorno poslušali generalnega direktorja Zpiza Marijana Papeža in mu tudi zastavili nekaj vprašanj.
Morska plat Šibenika
Vodice, ki so ime dobile po številnih vodnih izvirih, so približno 11 kilometrov oddaljene od Šibenika, ki pa nam ga letos ni bilo dano pobliže spoznati. Po njem smo se nameravali sprehoditi pred vrnitvijo v Slovenijo, a je v sredo tako močno deževalo, da smo morali načrte opustiti. Še dobro, da smo si vsaj nekaj mestnih znamenitosti ogledali z morske strani. V ponedeljek smo se namreč odpeljali z ladjo na izlet po šibeniškem arhipelagu, ob sončnem vremenu in glasbeni spremljavi nam že dobro znanega dua je bil izlet zares lep.
Pluli smo mimo bližnjega otoka Prvić, na katerega vsak dan vozi lokalni trajekt, ter ene od štirih šibeniških trdnjav – trdnjave Sv. Nikole, ki jo obdaja morje in je na seznamu svetovne dediščine Unesca. Pot je vodila mimo še ene šibeniške znamenitosti, mogočne katedrale sv. Jakova, ki pa smo jo videli le od daleč. Posadka ladje Ina je poskrbela, da nismo bili lačni in žejni, pa da smo kaj zanimivega izvedeli. Recimo, kje je plaža, na katero radi zahajajo Šibenčani, zakaj je tako priljubljeno skakanje z elastiko (bungee jumping) s šibeniškega mosta, visokega 40 metrov; pa kako del mesta, ki je bil zaradi vojaških objektov dolga leta popolnoma zaprt za javnost, zdaj postaja priljubljena turistična točka (mimogrede, tu so pred tridesetimi leti posneli enega najbolj gledanih hrvaških filmov Kako se je začela vojna na mojem otoku). Ustavili smo se v Skradinu, ki je verjetno najbolj znan kot ena od vstopnih točk v Narodni park Krka. Sprehodili smo se po ozkih ulicah in srečali gospo Frančiško, rojeno Slovenko, ki tu živi že pol stoletja in je z veseljem poklepetala v slovenščini. Med vračanjem smo se ustavili še na majhnem otoku Zlarin, katerega prebivalci so nekoč sloveli kot odlični nabiralci koral. Teh zdaj na žalost ni več oziroma jih za turistične potrebe uvažajo od drugod.
Primoštenska Gospa Loretska
Nad Primoštenom smo občudovali 17-mesterski kip Marije iz Loreta
Če smo se prejšnji dan peljali pod šibeniškim mostom z ladjo, smo ga v torek prečkali z avtobusom. Ob obali smo se namreč peljali do Primoštena, slikovitega mesta, ki je znano po najlepših plažah na Jadranu, po oslovskih dirkah, avtohtoni vinski trti »babić« in črni Mariji. Da je tu morje res čudovito in čisto, smo se prepričali že na našem srečanju pred desetimi leti. Takrat so domačini omenjali, da nameravajo na bližnjem hribu Gaj postaviti največji kip na svetu, posvečen zaščitnici mesta, Mariji iz Loreta. Leta 2017 so res postavili 17 metrov in 30 centimetrov visok kip, prekrit s srebrno-zlatim mozaikom, Marijin črni obraz pa naj bi simboliziral skromnost. Privablja številne turiste z vsega sveta, zato okolico še dodatno urejajo. Ni najvišji na svetu, ima pa zagotovo najlepši razgled, smo se strinjali.
Srečanje bralcev in prijateljev Vzajemnosti je prvič organizirala potovalna agencija Alpetour in rečemo lahko, da so upravičili naše zaupanje. Voznica in vozniki Arrive so nas varno vozili naokrog. Da je vse potekalo, kot mora, sta skrbela Gregor in Drita ob pomoči vodnikov: Rada, Stanke, Janeza, Katje in Jureta ter animatorjev Žige in Urha.