Nihče ne bi smel umirati sam
Dobro počutjeseptember '26Zdravje
Zdravje
Ko je mož zbolel za neozdravljivo boleznijo, se nama je podrl svet. Želela sem, da bi zadnje mesece preživel doma, v svoji postelji, obkrožen z ljubeznijo. A kmalu sem izgorela. Strah pred njegovo bolečino in nemočjo me je ohromil. Potem pa je v hišo vstopila prostovoljka Hospica. Prinesla je mir. Možu je brala, z njim obujala spomine, meni pa omogočila, da sem se spočila in znova postala »le« njegova žena, ne zgolj utrujena negovalka. Mož je umrl mirno, meni pa je pomagala prebroditi prve mesece hude žalosti in osamljenosti.
Tako s solznimi očmi pripoveduje 72-letna Marija, ena od številnih uporabnic, ki so stisko delile z društvom. In njena zgodba še zdaleč ni osamljena. Slovensko društvo Hospic že tri desetletja sooblikuje kulturo umiranja in žalovanja. Njihovo poslanstvo je sočutna paliativna oskrba – lajšanje telesnih, duševnih in duhovnih stisk neozdravljivo bolnih. Brezplačno, strokovno in z veliko človeške topline društvo s svojimi programi in predanimi prostovoljci stoji ob strani bolnikom in njihovim svojcem. Ker se ob prvem srečanju z društvom ljudem poraja veliko dvomov, odgovarjamo na njihova najpogostejša vprašanja.
Ali Hospic pomeni, da so strokovnjaki obupali in od bolnika dvignili roke?
Nikakor. Hospic ne pomeni vdaje, temveč preusmeritev pozornosti. Ko medicina ne more več ozdraviti bolezni, nastopi čas podpornega zdravljenja. Običajno se v tem obdobju pojavijo stiske in strahovi, povezani z minljivostjo. Pri Slovenskem društvu Hospic dodajajo življenje dnevom, ne dni življenju. Poudarek je na kakovosti bivanja do zadnjega diha, da lahko bolnik ta čas preživi dostojanstveno, umirjeno in brez trpljenja.
Kje poteka pomoč in koliko stanejo storitve?
Strah pred stroški in zapuščanjem domačega okolja je med starejšimi pogost. Prostovoljci društva delujejo na bolnikovem domu – tam, kjer se človek počuti najvarneje in obdan s spomini. Nadvse pomembno je, da so vse storitve društva za uporabnike in njihove družine brezplačne. Finančna stiska nikoli ne sme biti ovira pri ohranjanju dostojanstva.
Partner umira, jaz pa telesno in duševno ne zmorem več sama. Kako lahko v društvu pomagate?
Hospic ne obravnava le bolnika, ampak vključi celotno družino, če svojci to želijo in zmorejo. Dolgotrajna nega bližnjega lahko vodi v hudo izčrpanost. Prostovoljci ne prevzemajo medicinske nege, temveč prinašajo človeško bližino. Medtem ko je prostovoljec z bolnikom, si lahko svojci brez slabe vesti privoščijo prepotreben spanec, odidejo po nakupih, k zdravniku ali si preprosto oddahnejo.
Kako pomagate tistim, ki po izgubi bližnjega ostanejo s svojo žalostjo sami?
Žalovanje je proces, ki se ne konča s pogrebom, družba pa od žalujočih pogosto prehitro pričakuje, da bodo »zaživeli naprej«. V društvu imajo program žalovanja za odrasle, otroke in mladostnike. Ponujajo brezplačne individualne pogovore in podporne skupine, tabore za otroke in mladostnike ter vikend delavnice. Tam lahko ljudje v varnem okolju, brez obsojanja in hitenja, izrazijo žalost, hkrati pa ugotovijo, da v osamljenosti niso sami.
Sem v pokoju, imam čas in rad bi pomagal. Kako lahko postanem prostovoljec?
Prostovoljec lahko postane vsak, ki ima odprto srce, je sočuten in v stabilnem obdobju svojega življenja. Starejši prostovoljci so zaradi svojih življenjskih izkušenj neprecenljivi. Društvo kandidate najprej temeljito usposobi, kasneje pa jim zagotavlja redne supervizije in strokovno podporo, da delo z umirajočimi zanje ne postane pretežko.
Kje najti pomoč?
Za informacije in brezplačno podporo se obrnite na sedež društva v Ljubljani (telefon: 01 24 44 493, e-pošta: info@hospic.si) ali obiščite spletno stran hospic.si, na kateri so objavljeni kontakti vseh območnih odborov po Sloveniji.