Sto let knjižnice slepih in slabovidnih
Minka Skaberne (1882-1965)
Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, ki deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, danes praznuje 100. obletnico delovanja. V njej je 1376 knjižnih del v brajici, na avdiokasete je bilo posnetih 2548 del, v digitalnem zapisu mp3 pa je 5193 del slovenskih in tujih avtorjev
Knjižnica je poimenovana po profesorici Minki Skaberne, ki je svoje življenje posvetila skrbi za slepe. Pod okriljem društva Dobrodelnost je namreč 1. marca 1918 priredila javno predavanje o potrebi po ustanovitvi slovenskega zavoda za slepe, o skrbi zanje, zlasti pa za invalide, ki so oslepeli v prvi svetovni vojni. Takratne oblasti so zatem dovolile prireditev tečaja za branje in pisanje brajevega točkopisa. Udeleženke tečaja so kasneje prepisovale slovenske knjige v brajev točkopis, s čimer so bili postavljeni temelji slovenski knjižnici za slepe. Po drugi svetovni vojni so pod njenim vodstvom nastale Centralna knjižnica pri republiškem odboru Zveze slepih Slovenije ter knjižnici v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani in v Centru za rehabilitacijo slepih v Stari Loki.
Takrat so se že pojavili prvi mehanski brajevi stroji, v 50. letih pa tudi prvi tiskarski brajev stroj, ki ga je Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije podaril Unicef. Pozneje so knjige prepisovali z električnim brajevim pisalnim strojem. Zvočna knjižnica je bila ustanovljena leta 1958. Leta 1989 so magnetofonske trakove zamenjale kasete, od leta 2006 so na voljo gradiva na zgoščenkah v mp3 obliki, leta 2014 pa so v knjižnici uvedli format zapisa daisy.
O Minki Skaberne, ki je med drugim napisala knjižici Skrb za slepce in Vzgoja slepcev je pri založbi ZRC SAZU izšla monografija.
