Orehi, lešniki, mandlji za energijo
Miklavž kot prvi od treh dobrih mož, ki decembra razveseljujejo mlado in staro, rad prinese orehe, lešnike, mandlje, kostanj in druge oreške, ki sodijo med lupinasto sadje. Dobro pa ga je uživati vse leto, saj je pomemben del uravnotežene prehrane in koristno v vseh življenjskih obdobjih.
Že majhne količine lupinastega sadja nas oskrbijo z energijo, ki jo dajo maščobe. Na primer, 100 g orehovih jedrc pokrije četrtino dnevnih potreb po energiji pri odraslem človeku. Lupinasto sadje vsebuje tudi veliko vlaknin in so odličen vir mineralov, kot so kalcij, kalij, magnezij, fosfor, železo in še nekateri drugi. Zaradi vsebnosti vitaminov A in E ter vitaminov B-kompleksa lahko lupinarje poimenujemo kar vitaminske bombe.
Strokovnjaki svetujejo, da imamo lupinasto sadje na jedilniku vsaj nekajkrat na teden. Priporočena količina je ena pest oziroma 30 gramov. To v praksi pomeni šest do osem orehov, 20−30 lešnikov in mandljev ali štiri do pet kostanjev. Najbolje jih je uživati surove, odlično se podajo tudi v različne sladice in kruh, pa tudi v omake, juhe, kot dodatek solatam in drugim jedem.
Kot pravijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, slovenski pridelovalci v svojih nasadih uporabljajo okolju in pridelovalcu prijazne tehnologije pridelave. Zato slovensko lupinasto sadje po kakovosti izstopa in se loči od marsikaterih uvoženih plodov.
Ali ste vedeli?
Lupinarji so v Sloveniji že od antičnih časov, ko so jih k nam zanesli Rimljani. Med najstarejše rastlinske vrste na našem ozemlju sodijo oreh, leska, kostanj in mandelj.
Kostanj je bil v nekaterih okoljih izjemno pomembno tržno blago in nenadomestljiva hrana za domačo živino.
Tudi leska je že od nekdaj prisotna na našem ozemlju, največkrat kot naravna spremljevalka listnatih gozdov. Dolgo je veljala za divjo rastlino; lešnike se je nabiralo kot gozdne sadeže.
Oreh je bil vedno zvest spremljevalec podeželja. Drevesa so bila največkrat posajena načrtno, plodovi so služili potrebam gospodinjstev in tudi prodaji.
Mandlje so sadili predvsem na Primorskem, kjer skoraj ni kmetije brez enega ali dveh dreves mandljevca.
