PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU

Te besede gotovo povzročijo nasprotujoče si reakcije, od vzklika, kakšna norost je pa zdaj to, do izrečenega ali neizrečenega priznanja, da je to res. Moje pisanje je namenjeno tistim, ki (si) to glasno ali manj glasno priznajo. Priznanje je – ne glede na odtenek – pogumen in obenem odrešujoč korak, saj se začenja pot spremembe. Je pot, ki v odnos med odraslimi osebami prinaša jasnost in spoštovanje. Večji je strah, pogumneje moramo stopiti na pot, morda bomo potrebovali tudi pomoč. A stopiti na pot je vredno – za dobro vseh vpletenih.

PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU

Pri enainpetdesetih sem šla na čisto pravi potapljaški tečaj, tistega z jeklenko. Resnica je, da se mi niti sanjalo ni, v kaj se spuščam, saj do takrat niti plavanja z masko nisem obvladala. Vztrajala sem. Ko sem opravila tudi praktični del zaključnega izpita, potop z učiteljem, sem bila srečna do neba.

Sčasoma mi je postajalo jasno, da me je v to avanturo porinilo moje nezavedno, ki je hotelo, da se spopadem s preživetvenim strahom. Pod vodo je priplaval ven v vsej svoji veličini. Danes sem globoko hvaležna, da sem sledila vzgibu nezavednega. Vzgib je preglasil moj razum, ki deluje kot švicarska ura, za trenutek so se ugasnile rdeče luči in tako sem se znašla v toku potapljaške avanture. Ta se je mojim najbližjim, ki so dobro poznali moj strah pred glavo pod vodo, zdela kot skok v bazen brez vode. Če pogledam nazaj, je bilo res tako, a sem po kdo ve kakšnem čudežu vseeno skočila – in preživela. Pomagala mi je, da sva se s preživetvenim strahom soočila na vse ali nič in se na izpitnem potopu tudi pobotala. Učila sem se ga sprejemati in se začela pogovarjati z njim. Sprejela sem celo, da bo del njega za vedno ostal z menoj, saj je bil dolgo moj nezavedni sopotnik. Kljub temu sem sklenila, da se ne bom več potapljala. Dovolj za to inkarnacijo, sem sklenila.