Ko še živim, me radi imejte

Zgodbe | feb. '13

»Tudi poslej ne bom več štela let, štetje mi ne pomaga živet. Bolje težave je premagovati, v miru živeti, čim dlje zdrav ostati. Zdaj, ko še živim, me radi imejte, « je zapisala Milka Povše. Verzi  so se ji začele porajati že leta 1942 v taborišču Auschwitz, a je za pisanja pesmi napočil čas šele, ko so na svet začeli prihajati vnuki in je njena pesniška zbirka narasla na več sto pesmi, zbranih v petih zvezkih, pisane besede pa se je nabralo za dva zvezka kratkih zgodb.
Milka Povše se je rodila leta 1922 in je že v osnovni šoli veliko brala. Ko ji je prijateljica posodila Prešernove poezije, se je v strahu, da bodo Nemci vse knjige sežgali, naučila Sonetni venec na pamet, ki ga zrecitira še danes.
Med vojno so zaradi sodelovanja s partizani Milko, dve sestri in brata odpeljali v taborišče Auschwitz, mamo pa v drugo taborišče, kjer je tudi umrla. Od hude lakote in bolezni sta umrli Milkini sestri in brat, tako da je ostala sama. Svoje občutenje je izrazila v pesmih, kar ji je pomagalo preživeti. Tako je nastala prva pesem »Naš božič 1942«. Spesnila pa jo je kar v mislih, saj ni imela papirja, da bi jo napisala. To je storila veliko pozneje, doma.
Po 13 mesecih Auschwitza, stradanja, bolezni, tudi malarije so jo preselili v taborišče v Ilsenburg, kjer so bile razmere nekoliko boljše. Iz taborišča so jo poslali za gospodinjsko pomočnico k neki družini. Spominja se, da je k tej družini prišla z dvema oblekama in s spalno srajco. Po posredovanju gospodarja pa je lahko odšla nazaj v taborišče še po nekaj oblek, ki so jih pred tem nosile Judinje, saj so imele prišite rumene trakove z napisom »Jude«.
Po vojni se je Milka srečno vrnila domov. Pomagala je v  krajevnem odboru, kjer se je naučila pisati na pisalni stroj, kar ji je pozneje prišlo prav pri pisanju pesmi. A časa za pesnikovanje takrat še ni bilo. Zaljubila se je in se leta 1947  omožila na kmetijo v Orli vasi, kjer živi še zdaj. Kmetija, gospodinjstvo, štirje otroci, potem pa je po 27 letih zakona v nesreči izgubila moža. 
Šele ko sta kmetijo prevzela sin Jože in snaha, je napočil čas, da uresniči svoje skrite želje, da vse doživeto izpove v rimah in zgodbah. Za svojo dušo, za vnuke, za ljudi, ki bodo to znali ceniti. Kupila si je tudi računalnik, da je misli laže zapisovala. Kako je bila vesela prvega zvezka svojih pesmi z naslovom »Moja leta«, ki so ji ga natisnili v Ljubljani.  Naslednje štiri zvezke pesmi in dva zvezka kratkih zgodb pa je zvezala kar sama. Zdaj, pri devetdesetih pravi, da je zadovoljna, saj je napisala več, kot je kadarkoli sanjala, da bo.