Bokalska kača

Zgodbe | apr. '13

Bokalce so nekoliko skrivnosten kraj. Na dnu ozke soteske pri naselju je izviral močan studenec in se izlival v potok Gradaščica. Ob tem studencu se je po ljudski pripovedi zgodilo tole …
Ob studencu so se igrali otroci in nedaleč stran so zagledali kačo, ki je do pasu imela telo deklice. Vabila jih je k sebi in jim dala bisere. Nekega dne se je med otroke pomešal odrasel fant z namenom, da pokonča kačo. Grozil ji je, ni se zmenil za prošnje otrok, naj jo pusti živeti. Kača pa se je nenadoma dvignila in vanj puhnila strupen zrak. Fant je kriče zbežal, se doma skril v slamo in tam umrl.
Toda kakšna je zgodba začarane deklice?
Po stari rimski cesti se je proti razdejani Emoni pomikal sprevod, na njegovem čelu je jezdil bradat mož z dolgim mečem za pasom. Sledili so mu oboroženi vojščaki. Za njimi so se počasi pomikale lesene telege, do vrha naložene z orodjem in orožjem. Ustavili so se na vrhu hriba, pod katerim je tekel potok. Vodja jezdecev, vitez Urh, se je odločil: »Tu ostanemo!«
Na davnih ostankih preteklosti so zapeli krampi, oglasile so se žage in sekire. Za temelj stolpa so tlačani lomili kamenje. Iz temeljev so pognali debeli zidovi, ki niso bili namenjeni samo kleti in hrambi živil, temveč predvsem ječi, iz katere ne bo mogoče pobegniti.
Vitez Urh si je našel nevesto in rodila se jima je deklica Ruperta. Še preden pa je deklica odrasla, je mati umrla. Čeprav je bil Urh oster mož, je imel deklico rad. Poiskal je skrbno žensko Agato, ki je deklico vzgajala in varovala.
Neke noči, ko se je Urh vračal s svojimi možmi z roparskega pohoda, je naletel na samotnega popotnika. Seveda so ga takoj zvezali in odpeljali v stolp. Gosposko oblečeni tujec je priznal, da beži pred Benečani. Čeprav je milo prosil, da ga izpustijo, je končal v ječi. Vse skupaj je Ruperta skrivaj opazovala. Še nikoli ni videla tako lepega mladeniča. V njenih prsih se je prebudilo novo čustvo. Ruperta je svoja čustva zaupala Agati, a jo je ta posvarila pred težavami. Vendar ni nič več moglo ustaviti dekličine silne ljubezni. Vse pogosteje je obiskovala ujetnika v ječi in mu prinašala hrano in priboljške. On pa ji je ljubezen vračal s sladkimi besedami, dokler je ni odkrito poprosil za pomoč. Ruperti je uspelo izmakniti ključ ječe in vse bliže je bil pobeg.
Še istega večera pa so utrdbo napadli  oboroženi neznanci. Ruperta je jetnika posvarila, da ni pravi čas za pobeg, a jo je pregovoril, da je odklenila ječo. Ko pa je to storila, jo je porinil v ječo, zaklenil vrata in zbežal. Med begom je pobil  stražarja, spustil dvižni most in v utrdbo  so vdrli tujci. Požgali so stolp in goreči tramovi so razsvetljevali nebo še dolgo v noč. Nesrečna deklica pa se je spremenila v kačo in se skrila v razvaline.

Prirejeno po pripovedki F. S. Finžgarja, Bokalska kača. Koledar Družbe sv. Mohorja, 1955.