Šrilanka – tropski paradiž z gorami

Šrilanka – tropski paradiž z gorami

Prosti čas | apr. '13

Šrilanka je ena izmed najbolj priljubljenejših turističnih destinacij v Aziji. Po dolgoletni državljanski vojni, ki se je končala leta 2009, turizem doživlja poseben razcvet. Za tri Slovenije velik otok, ki leži južno od Indije, je znan predvsem po vabljivih tropskih obalah in kot dežela, iz katere prihaja najboljši čaj na svetu.

Turizem je najbolj perspektivna gospodarska panoga na otoku; gradijo hotele, obnavljajo stare prenočitvene zmogljivosti in infrastrukturo. A potrebno bo postoriti še veliko, saj za sto kilometrov vožnje potrebujete vsaj tri ure časa -  v okolici večjih mest zaradi gneče, drugod pa zaradi ozkih, ovinkastih cest. Tudi železniške proge niso v zavidljivem stanju, toda prav potovanje z vlakom mi je med spoznavanjem otoka najbolj ostalo v spominu. Najprivlačnejša proga se postavlja s častitljivo starostjo, saj so bili njeni tiri položeni že pred dobrim stoletjem. Zgradili so jo zaradi transporta čaja iz hribovite notranjosti do pristanišča v prestolnici Kolombo. Za dobrih tristo kilometrov dolgo pot do končne postaje v mestu Badulla potrebuje vlak zaradi zastarele proge kar deset ur! Na šrilanških vlakih je po navadi na voljo potovanje v 1. 2. in 3. razredu, cene vozovnic pa so zelo nizke. Plačuje se seveda s šrilanško valuto - rupijo.  Prvi razred je ponekod urejen v posebnem vagonu s panoramsko zadnjo steno, ki je zadnji v vlakovni kompoziciji. Skozi panoramsko okno se kot na velikanskem televizijskem ekranu prikazuje slikovita pokrajina z redkimi zaselki, z gozdovi borovcev in evkaliptov ter z neskončnimi nasadi čajevcev, ki se vzpenjajo visoko proti gorskim vrhovom, ti pa segajo tudi več kot dva tisoč metrov visoko. V bližini najvišje točke, ki jo vlak doseže pri kraju Pattipola (1898 m), potnike pogosto pričaka megla, iz katere gledajo le najvišji vrhovi. Čas, ko stoji vlak na železniški postaji, popestrijo prodajalci najrazličnejših prigrizkov, ki trgujejo kar skozi odprta okna.

Cunami ni pozabljen
Najbolj turistično razvita je jugozahodna obala otoka. Tu vabi tudi najlepše ohranjeno kolonialno mesto Galle. Mogočno obzidje okoli pomembnega pristanišča so sredi 17. stoletja zgradili Nizozemci. Brez škode je leta 2004 prestalo tudi cunami, ki pa je močno prizadel bližnje obale in novi del mesta. Mnogi domačini so takrat izgubili znance in prijatelje, premoženje, službo ali zdravje. Na rušilni val ponekod še spominjajo ruševine hiš ob obali. Cesta in železniška proga, s katere je val odplaknil celotno vlakovno kompozicijo, pa sta zgledno obnovljeni. Na morebitno vnovično naravno katastrofo so otočani precej bolje pripravljeni, saj je na novo vzpostavljen mednarodni sistem za zgodnje opozarjanje pred cunamiji.
Za obzidjem mesta Galle se stiskajo številne cerkve in kolonialne hiše. V mestu vabijo številni lokali, galerije, prodajalne spominkov in nekaj manjših hotelov. Tako kot drugod po Šrilanki so cene prenočišč v zadnjih letih precej poskočile, še vedno pa je mogoče dobiti dvoposteljno sobo za manj kot 20 evrov na noč. A za to ceno se je treba zadovoljiti s sobo brez klimatske naprave ali tople vode. Sicer pa je spanje pri odprtem oknu čisto prijetno, le pred komarji se je treba zavarovati in razpeti mrežo nad posteljo. V tropski vročini pa tudi tople vode ni težko pogrešati, razen v notranjosti otoka, kjer se temperature pozimi spustijo pod 10 stopinj Celzija. Sobe so praviloma čiste, a ni izključeno, da se kje ne bodo pojavili gekoni, mravlje, pajki in druge žuželke. Celo v najbolj luksuznih hotelih!
Za pokušino otoških jedi je najbolje obiskati katero od preprostih restavracij, v kakršne zahajajo domačini. Gneča v njih oznanja, da je hrana v lokalu dobra in predvsem neoporečna. Vedno je na voljo nekaj vrst pikantnih curryjev, od zelenjavnih pa do piščančjih in ribjih. K nekaj skodelicam raznovrstnih prilog postrežejo veliko porcijo riža. In vse skupaj le za kak evro ali dva.

S tuktukom naokoli
Šrilanka je dokaj varen otok tudi za samostojno potepanje. Turistov ne ogrožajo posebno nevarne bolezni. Malarija je razširjena predvsem na severnem delu otoka, ki pa je zaradi dolgoletne državljanske vojne turistično precej manj razvit in obiskan. Najudobneje je potovati z najetim avtomobilom z voznikom. Za spremembo pa se kaže peljati z lokalnim avtobusom, na krajše razdalje pa z majhnim motornim triciklom, ki ga imenujejo tuktuk. Po otoku z blizu dvajset milijoni prebivalcev jih vozi kar tri milijone! Majhna, okretna vozila so dokaj poceni in mnogim omogočajo zaslužek. Za ceno prevoza pa se je nujno vnaprej dogovoriti. Tujcem seveda skušajo zaračunati več, toda če poznate vsaj približno lokalno tarifo ne vztrajajo dolgo pri najprej postavljeni ceni.  S komuniciranjem ni posebnih težav, saj poleg uradne singalščine večina otočanov vsaj malo govori angleško. Domačini te pogosto ogovorijo kar tako iz radovednosti. Vsi po vrsti pa so zelo prijazni, vključno s številnimi vojaki in policisti, ki so še vedno nepogrešljivi del vsakdana.

Levja skala
V notranjosti otoka si je treba ogledati tudi stara kraljeva mesta in številne budistične templje. Najbolj privlačen je Kandy, najbolj nenavadna pa Sigiriya - Levja skala. Na velikem skalnem monolitu je nekoč stala palača, ki je bila dostopna le s pomočjo lestev. Pot na vrh je vodila skozi vhod, izklesan v obliki leva. Od velikanskega levjega kipa so ostale le še šape, med njimi pa proti vrhu skale vodijo stopnice. Na vrhu naj bi stal samostan že v 5. stoletju p.nš., več templjev pa je stalo tudi ob vznožju skale. Kompleks palač in utrdb je zgradil kralj Kashypa med leti 477 in 495 n. š. Kasneje je palača na Sigiriyi spet postala samostan, a so ga menihi dokončno zapustili v 14. stoletju.
Palača na skalnem monolitu in okoliški vrtovi so počasi propadali in na »novo« so jih konec 19. stoletja odkrili šele nekdanji kolonizatorji otoka Britanci. Od nekdanjih stavb ni ostalo veliko. Toliko bolje pa so se ohranili simetrični vrtovi omejeni z vodnimi kanali in ribniki.
V okolici ponujajo udobno bivanje v privlačnem hotelu Elephant corridor – Slonji koridor, ki se postavlja z izjemnim razgledom na Sigiriyo. Njegova posebnost je lega sredi naravnih prostranstev. Neograjeno naselje je v bližini jezer, ki predstavljajo vir vode za številne živali. Med drugim k jezerskim obalam prihajajo tudi sloni. Skoraj tri tisoč jih še prosto roma po otoku. Nad sloni se navdušujejo turisti, živalskega obiska pa še zdaleč niso veseli kmetje, ki lahko v eni sam noči izgubijo ves pridelek. Ker so sloni zaščiteni, se domačini proti njim bojujejo na dokaj prijazen način. Na visoka drevesa postavljajo opazovalnice in če opazijo slone, jih preženejo s pokanjem, lučmi ali ognjem. Pred recepcijo hotelskega naselja pa stoji nenavaden čuvaj: velikanski kip konja! Sloni menda ne marajo konjev. S podobnim razlogom se po okoliških tratah paseta še dva osla. Slednja naj bi plašila opice, ki znajo biti med iskanjem hrane prav tako nadležne obiskovalke …


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media