Sobne in vrtne praproti

Prosti čas | apr. '13

Cvetja pri praprotih res ne moremo občudovati, so pa to zgodovinske predhodnice vseh cvetočih rastlin in arhaični relikti iz dinozavrskih časov. Njihovi daljni zarodniki so bile verjetno prve kopenske rastline v davnem obdobju karbona. To so bili orjaki mokrotnih rastišč, njihove ostanke pa danes kurimo kot premog.

Le manjše število drevesnih praproti je preživelo, večje pa je število njihovih brezstebelnih sorodnikov, ki so v svoji različnosti raztresene po vseh podnebnih območjih zdajšnjih celin.
Izostanek cvetja ni nobena ovira za preživetje. V ljudskem bajanju pa vendar obstaja praprotno seme, ki naj bi imelo v kresni noči posebno čarobno moč. Vrtnarji se na to ne zanašajo, saj iz botanike vedo, da pri njih za razliko od razvitejših golosemenk in kritosemenk zanesljivo ne najdemo ne cvetja ne semen. Kar zadeva razmnoževanje v naravi, bi se bilo treba spomniti šolskih razlag o njihovih trosih, protalijih in kapljici vode, da končno lahko nastane nova rastlinica. Trosi so združeni v trosiščih, praviloma na spodnji strani listov, kar posebno lepo opazimo na listih jelenovega jezika (Asplenium scolopendrium). Peruša pa naredi trose le na plodnih listih, ki se dobro razlikujejo od jalovih, poleg tega pa se širi tudi s podzemnimi poganjki. V naravi in ugodnem vrtnem okolju se tako praproti same razmnožujejo. Poleg tega imamo še resnično živorodnost, ko se na odraslih mahalih, praprotnih listih razvijejo zametki, ki odpadejo in se osamosvojijo v novih sadikah. Nekatere praproti poženejo dolge in tanke vitice, ki se končujejo z rastnim brstom, pripravljenim, da se upognjeni do tal zakoreninijo. Ljubitelji si morajo zapomniti, da praproti vedno delimo in presajamo samo pomladi, pa naj bodo to občutljivejše lončnice ali prezimno trdne vrtne zelike.

Izbor vrtnih praproti
Mnoge praproti so popolnoma prezimno trdne, nekatere tudi zimzelene, in te uvrščamo med vrtne trajnice. Vsekakor jim moramo priznati drugačnost v rastlinskem svetu ter jih sprejeti z vso njihovo posebnostjo in pretežno zeleno lepoto. Zato pa jih s pridom uporabimo v senčnem in vlažnem okolju, kjer se čudovito družijo z rastlinjem podobnih zahtev. Pomisliti kaže na sleče in azaleje, na japonski dren cvetličar (Cornus kousa), na vse hoste (Hosta) v obilici sortnih različnosti in celo s cvetnim dodatkom, na lipico (Epimedium), na zali kobulček (Astrantia) ter pokrivajočo neuničljivostjo zimzelenov (Vinca minor, Vinca major). Učinkovito je druženje z mnogimi čebulnicami, predvsem narcisami, ki poživijo rastišče, še preden se praproti prav razvijejo.
Že v naši samonikli flori je kar nekaj vrtnarsko zanimivih praproti. Imajo lepa domača imena, kot so rebrenjača, sladka koreninica, podlesnica, glistovnica ter sršaji. To niso najpostavnejše vrste, saj jih navadna peruša (Matteuccia struthiopteris) precej presega. Še više zraste orlova praprot, ki je romantično lepa med brezami v belokranjskih steljnikih, na vrtu pa z njo nimamo kaj početi. Mnoge praproti so nagnjene k mutacijam in hibridizaciji in tako je zelo cenjeno lepo število različkov luskastodlakave podlesnice (Polystichum settiferum). Pri tej vrsti naletimo na zanimivo razmnoževalno obliko, ko na sredinskem rebru odraslih listov odženejo zarodni brstiči, iz katerih se kmalu pokažejo lističi in jih lahko zakoreninimo kot nove rastlinice. Mnoge mutacije so nastale tudi pri jelenovem jeziku in jih enako uspešno gojimo v vrtni senci kot v lončku v hladnem in osojnem kotičku stanovanja.

Stanovanje za občutljivejše
Nekatere praproti lahko ali celo moramo gojiti kot posodovke ali lončnice. Manj dela kot s sobnimi rastlinami je s prezimno trdnimi na prostem, saj v bivanjskem okolju pogosto prevladuje suh zrak, kar je pravo nasprotje tistemu, v čemer praproti uživajo. Kot posodovke in v mladosti celo kot lončnice lahko gojimo nekaj manjših vrst drevesnih praproti. Avstralska vrsta Dicksonia antarctica je že ena od njih, najbolj znana pa je praprotna palma Cycas revolta, ki z leti zraste v postavno posodovko. Od sobnih praproti pogosto naletimo še na jelenovko (Platycerium), različne sorte luskaste praproti (Nephrolepis) in na lasno praprot ali Adiantum. Od naših domačih praproti so sorte jelenovega jezika izredno slikovite tudi kot lončnice, in to ne glede na njihovo vrtno uporabnost.

Dekorativnost v floristiki
Uvoženega zelenja je v izobilju, a gojene in samonikle praproti so še vedno lepe, vendar malce odrinjene v floristično-vrtnarski kot. Povprečno razgledan ljubitelj narave zagotovo vsaj po imenu pozna glistovnico, sladko korenino, sršaj, rebrenjačo, navadno perušo, orlovo praprot ali jelenov jezik. Zimzelenost ohranjajo podlesnice (Polystichum), ki so v Sloveniji zastopane s štirimi vrstami. Vse so primerne tudi za vrt in za rezanje. Podlesnice po velikosti močno prekašajo podobno zimzeleno rebrenjačo (Blechnum spicant) in sladko koreninico (Polypodium vulgare) z globoko deljenimi listi. Predvsem slednja vrsta se s svojimi plazečimi korenikami rada oprijemlje vlažnega in omahovljenega kamenja, zato je primerna za senčno stran skalnjaka. Prezimno trdna, toda ne zimzelena, je kraljeva praprot (Osmunda regalis), pri kateri celo na soncu pridelamo zanimivo oblikovane liste za cvetličarske dodatke. Orlove praproti (Pteridium aquilinum) v vrtu zaradi dvometrske postave in nasilnega razraščanja res ne gojimo, a floristi si jo lahko za sveže ali suhe aranžmaje naberejo kar v naravi.

Osnovne gojitvene zahteve
Vse vrtne praproti nimajo zimzelenih mahal, zato pri njih med pomladanska opravila sodi odstranjevanje odmrlih delov rastlin. Bogata zastirka s kompostom in drugimi napol preperelimi organskimi snovmi najbolje ponazarja naravno gozdno okolje, in prav to je v vrtu zagotovilo za uspešno rast. Celo za tiste, ki jim ni dan sončen vrtni prostorček, souporaba praproti zagotavlja skladno rastlinsko lepoto celo v najgloblji senci. Splošno pravilo, da rastejo v humusnih tleh s kislo talno reakcijo, sicer drži, a je jelenov jezik izjema. Zanj moramo zagotoviti nevtralno ali rahlo bazično reakcijo.