Skrivnostni otok Socotra
Visoke gore, različne barve kamenin, globoki kanjoni, sipine, čudoviti koralni grebeni, velike planote, kraške votline s fantastičnimi apnenčastimi skulpturami – vse to najdete na majhnem otoku Socotra v Jemnu. V dolžino meri 140 kilometrov, v širino pa blizu 40 kilometrov in je za ljubitelje narave pravi raj.
Iz Benetk smo poleteli prek Dubaja in pristali na letališču v Sani, ki je glavno mesto Jemna. Higienske razmere v Jemnu so slabe, stranišča zelo umazana, smeti vsepovsod, skratka, civilizacijski standardi so popolnoma drugačni od naših. Ljudje pa so prijazni, nevsiljivi in veseli redkih turistov, ki zaidejo v njihovo državo. Jemen je znan kot najbolj ortodoksna arabska država, kjer je še do nedavnega veljalo šeriatsko pravo, ženske so povsem zakrite, moški imajo lahko štiri žene, povprečna družina ima osem otrok. Slikanje otrok in žensk je strogo prepovedano.
Pred dvema letoma so imeli v Jemnu oboroženo revolucijo in še vedno je poškodovanih veliko zgradb. Stari del mesta Sane je vsaj zame eno izmed najlepših mest na svetu in je tudi kulturna dediščina Unesca. Visoke, večnadstropne zgradbe so grajene iz kamenja in nežgane opeke. Starost nekaterih ocenjujejo celo na več tisoč let. Hiš ne mogoče prodati ne tujcem ne domačinom, ki ne živijo v tem delu mesta, predkupno pravico pa ima sosed. Sicer živi v hiši več generacij, tako da so prebivalci za nove rodove prostore kar dozidali, zdaj pa je to zaradi varnosti prepovedano. Največji vtis naredijo ornamenti in z vitraži okrašena okna z barvnimi stekli.
Hotel, v katerem smo prespali, je kot pravljica iz 1001 noči. Malo načičkan s številnimi orientalskimi dodatki, stene so vse rahlo krive, zaobljene. In taka je zunanja podoba celotne stare Sane. Naslednjega dne smo si ogledali še mošejo, ki je menda največja na svetu, saj sprejme kar 45 tisoč ljudi in je zelo bogato opremljena. Nekako kar ne sodi sem, je namreč veliko nasprotje revne Sane.
Edinstvenost in raznolikost
Otok Socotra leži 240 kilometrov vzhodno od afriškega roga in 380 kilometrov južno od Arabskega polotoka. Njegovo bogastvo so ljudje izkoriščali že pred več kot 5000 leti, ko so ladje s dišavami, kadilom in miro redno oskrbovale templje in svetišča starega Egipta, Jeruzalema, grške državice, kasneje pa tudi Benetke in Rim. Zmajeva kri je bila vso zgodovino otoka eden najbolj skrivnostnih proizvodov tega otoka. Brez nje ni bilo ne alkemije, ne magije, ne zdravil starega in srednjega veka.
Otok je od celine izoliran že blizu sedem milijonov let. Na njem je več kot 30 odstotkov vseh organizmov endemičnih, kar pomeni, da ne uspevajo nikjer drugje na svetu. To je šele leta 1880 odkril škotski botanik Balfour, ki je nabral blizu 500 rastlin, med katerimi je bilo dotlej neznanih kar dvesto vrst. Otok je ostal pozabljen in skrit praktično do leta 2008, ko ga je Unesco razglasil za biosferni rezervat vsega človeštva in ga s tem uvrstil na vrh seznama svetovne naravne dediščine.
Osrednji del otoka je apnenčasta planota, polna kraških jam s čudovitimi stalaktiti in stalagmiti. Najvišji del otoka je iz granitne kamnine, ki oblikuje gorovje, visoko do 1700 metrov. Otok oblivajo tri morja: Rdeče morje, Arabsko morje in Indijski ocean, ki so ustvarili obalne ravnice, znane po belem, apnenčastem pesku.
Podnebje je suho, puščavsko, z močnimi vetrovi in redkimi padavinami. Življenje na otoku je razdeljeno na dve obdobji. Od oktobra do aprila je več padavin in vlaga otoškim rastlinam omogoča bujen razvoj in cvetenje. Drugi del leta je zelo vetroven, vroč, tudi do 50 stopinj, z zelo divjim in razburkanim morjem, tako da od junija do septembra po morju otok praktično ni dostopen.
Po otoku smo se varno prevažali s terenci pod vodstvom lokalnega vodiča. Kar takoj smo se zapeljali v kanjon, vožnja po brezpotjih nam je že takoj napolnila žile z adrenalinom. Med potjo smo spoznavali njihove endemične rastline in zdravilna drevesa.
Kuharji so nam pripravili, seveda kar na zemlji, okusno kosilo - ribo in riž ter nekaj zelenjave, ki pa smo jo pripeljali s seboj iz Jemna, saj je na otoku preprosto ni. Vsi obroki hrane so bili praktično vsak dan enaki: riba, riž, riba, riž. Vendar pa je bilo okrog nas toliko lepot in zanimivih doživetij, da je bila hrana postranska stvar.
Prvi dan smo prespali na obali Arabskega morja: čudovite peščene plaže, hišice iz bambusovih vej, čudovita mesečina, butanje morja, 25 stopinj je imelo morje, zrak pa 27 stopinj - prava fantazija. Značilnost arabskega sveta in načina razmišljanja je, da nikar preveč ne planiraj, hiti počasi in se z ničemer ne obremenjuj. Če se lahko temu prilagodiš, vzameš za svoje, ti bo lepo, sicer pa … Sprejeti moraš, da ni stranišč, da lahko dobiš herpes, drisko, da ni tekoče vode, da ti je morje prijazno zjutraj in zvečer, da spiš v šotoru in praktično na zemlji – a vse to se splača, da doživiš Socotro.
Obiskali smo glavno mesto Habib, kjer se vse »dogaja« na ulici, od mesnic, pašnikov za koze, ki so v bistvu pravi čistilci mesta, saj pojedo vse odpadke; do prodaje skromnih izdelkov, barantanja in zelo malo ali skoraj nič beračenja in nadlegovanja.
Prijazni in zadovoljni domačini
Domačini so izjemno prijazni in ustrežljivi, vsaj moški, saj z ženskami praktično ne prideš v stik. Obiskali smo tudi njihovo osnovno šolo, kjer si otroci pridobivajo znanje, ki pa ga, žal, ne bodo mogli izkoristiti, saj velika večina domačinov nikoli ne zapusti otoka.
Na Socotri je življenjski ciklus že tisočletja enak, ženske so brez vseh pravic, matere z več kot desetimi otroki, skromna hrana, le ribe in riž, v enem prostoru živi brez elektrike celotna družina …Tu živijo močni, ponosni in pošteni ljudje, ki znajo ceniti naravo, jemati od nje, kar jim daje, in živeti življenje srečnih ljudi. Čas zanje nima velike vrednosti, družina in dom sta jim bistvo življenja. Narava je del njih in oni so del narave. Pa kljub temu nismo videli žalostnih otrok, so sicer malce umazani, zato pa razigrani in neskončno zadovoljni.
