Srečna je v svetu slikanja in sladkanja drugih

Zgodbe | mar. '14

Ida Voler iz Ljubnega ob Savinji živi s svojo družino na majhni domačiji, tik ob gozdu ob reki Savinji ter ob vstopu v ta najlepši kraj, kot rada reče. Zdaj že upokojenka še vedno trdo dela, a tudi uživa v slikanju na platno ter v izdelovanju tort.
Idi, ki je zrasla na visokogorski kmetiji, na Murčovem pod Travnikom med petimi otroki, ni bilo nikoli z rožicami postlano. Več kot dve uri hoda je bilo v eno smer do šole, zato je otroci takrat, pred več kot petdesetimi leti, niti niso redno obiskovali. Starša sta jih naučila pisati, brati in računati. Nato pa so njihova življenja ubrala svoje poti. Ido je v dolino povabil mož Ivan, ustvarila sta si družino na majhni domačiji, ki so jima zaupali sorodniki brez potomstva.
Ida že desetletja vzgaja rože v svojem vrtu, ki jih je videti na vsakem kotičku lepo urejenih poslopij.
Če je v svojem drugem življenjskem obdobju naslikala več kot 2920 slik, tihožitij, pretežno pa starih domačij in ne šteje več, koliko slastnih in čudovito aranžiranih tort je spekla. Njene slike so našle svoje naročnike tudi v tujini - v Argentini, Avstraliji, na Filipinih, Kanadi, Nemčiji, Švici, Švedski Italiji, Avstriji, Hrvaški in še kje, prepoznavne slaščičarske umetnine pa so dosegle domala vse kotičke naše dežele. A največ jih je ostalo doma, v zeleni Zgornji savinjski in Zadrečki dolini. Vse tri hčere so si že ustvarile družine. Bodo posnemovalci svoje babice tudi vnuki? Iva in Anza že kažeta veliko zanimanja za sodelovanje, ko se babica loti svojih mojstrskih konjičkov.
Ob tem Ida Voler pove, da bi še rada ustvarjala to, kar zna, to, kar je dobro za njeno dušo ter osrečuje tudi druge. »Naslikati staro domačijo le po starih, oguljenih fotografijah, po skicah in zgodbah, ki jih povedo ljudje, je moj veliki izziv in je nagrada za vloženo delo. Od prvih, nekoliko nerodnih in preprostih risb sem se z leti naučila slikati povsem spodobne slike, ki se jih ne sramujem več. No, saj ljudje sami povedo, da je to pač tudi talent. Včasih morajo počakati v vrsti, da podelam naročila …«
Ivan in Ida Voler pa s svojimi potomci na Ljubnem gojita še eno izvirno tradicijo. Vsako leto za cvetno nedeljo kar družinsko izdelujejo samo za Ljubno ob Savinji značilne »potice« (drugod so to snopi, butarice, presmeci). Iz povsem naravnih materialov, ki jih je mogoče najti v gmajni, v gozdu, na polju ali ob potokih, izdelujejo miniature kmečkih, gozdarskih in domačih orodij, kašč, mlinov, žag ipd. V tem je pravi mojster prav Ivan Voler, ki je v tem hkrati tudi mentor mlademu rodu Ljubencev. Mama Ida tudi v tem primeru pride prav, saj ima dobre zamisli in napotke za končno podobo potic.