Spomin je odvisen od pozabljanja
Če vprašate starejše, kateri duševni procesi jim povzročajo največ preglavic, bodo verjetno odgovorili »spomin«. Nad slabim spominom se najbolj pritožujejo, kvečjemu še nad prepočasnimi reakcijami.
Psiholog Michael Ramscar je predstavil teorijo, po kateri so možgani starejših ljudi počasnejši zato, ker vsebujejo preveč informacij in morajo izbirati med njimi. Podobno kot to velja za računalnik s preobiljem informacij, kar pomeni, da ni razlog starost, temveč prepolno skladišče spominov.
Za besedo »spomin« se skrivajo tri različni procesi: osvajanje novega gradiva ali učenje; ohranjanje naučenega gradiva ali retencija in obnavljanje ohranjenega gradiva ali priklic. Pravzaprav je samo drugi proces zares spominski.
Normalno pozabljanje zaradi staranja je praviloma počasno. Bolj izrazito je pri parkinsonovi in alzheimerjevi bolezni, ko se v možganih nabirajo oplake. Za alzheimerjevo boleznijo zboli 5 do 9 odstotkov starostnikov, starejših od 65 let. Blaži jo duševna aktivnost in uravnotežena prehrana. A tudi ti bolniki lahko doživljajo veselje, smeh … odvisno pač od razmer, v katerih živijo.
Ohranjamo stare spomine
Obnavljanje naj bi bilo premosorazmerno z ohranjanjem. Čim več gradiva je ohranjenega, tem več ga obnovimo. A vendar ni vedno tako. Marsikatero gradivo je ohranjeno, vendar ga ne moremo obuditi. Zgodi se, da „imamo besedo na jeziku“, a se je ne spomnimo. Marsičesa se v zdajšnjem trenutku ne spomnimo, drugič pa brez težav privre na jezik. Ohranjeno gradivo izgubljamo ali pomešamo z drugim gradivom zlasti v starejših letih. Obudimo ga tako, da se spomnimo stvari, ki so povezane z izgubljenim gradivom. Denimo: če se ne spomnimo imena določene osebe, najprej prikličemo v spomin osebe, ki so povezane z njo, na primer prijatelje, družinske člane, sodelavce itd. Potem pa se „prebudi“ tudi to, kar iščemo.
Propadanju spomina pravimo pozabljanje. To je sprva hitro, nato pa čedalje počasnejše. Ta proces preprečuje ponavljanje. Če si moramo določen podatek zagotovo zapomniti, je najbolje, da ga »v duhu« večkrat obnovimo. Tudi učenci v šolah morajo veliko ponavljati, zakaj ne bi še mi?
Stari spomini so bolje ohranjeni kot novejši. Najstarejši spomini segajo do tretjega ali celo drugega leta. Toda ko jih enkrat osvojimo, jih zlepa ne pozabimo. Radi jih pripovedujemo in jih tako ponavljamo in utrjujemo. Spomini na otroška leta so pogosto popačeni, ker jih obujamo v spremenjenih razmerah. Otrok mora stati na prstih, da doseže kljuko, zato je v spominu višja, kot je v resnici. Za določeno razdalje je otrok moral narediti več korakov, zato je ta pot v spominu daljša kot v obnovi.
Spomini so posebno čvrsti tedaj, kadar jih spremljajo močne emocije, denimo vstop v šolo, zrelostni izpit, prvi poljub, poroka, rojstvo otroka itd. Negativne emocije pa lahko zavrnejo spominjanje. Oseb, ki jih nismo marali, kasneje pogosto ne prepoznamo.
Učimo se do konca življenja
Pozabljamo počasi, vsak dan malo, včasih pa hitro. Najhitreje propada rutinski spomin, najpočasneje pa besedni. Pri 75 letih propade samo polovica spominov. Upad je najmanjši pri smiselnem gradivu in največji tedaj, ko se posameznik uči nečesa, kar je v nasprotju z njegovimi izkušnjami. Zanimivo je, da spomin propada počasneje pri ljudeh, ki so vse življenje umsko dejavni.
Težave pri učenju pri starejših ljudeh so bolj emocionalne in motivacijske kot intelektualne narave; ker mislijo, da jim upadajo sposobnosti, so prepričani, da se ne morejo več ničesar naučiti, češ da starega konja ne moreš učiti novih trikov. V psihologiji govorimo o »samouresničujoči se prerokbi«. Ker vlada splošno mnenje, da je le mladost zlata doba učenja, se težko spravijo k študiju. Če pa se spravijo, so lahko uspešni. Med učenci na Havajih sem imel petinosemdesetletno Kitajko, ki je z odliko opravila izpit.
Gradivo, ki ga večkrat obnovimo, je bolj trdno zasidrano v spominu. To zahtevajo v šolah, v starejših letih pa moramo naučeno obnavljati brez priganjanja. Lahko se naučimo celo tujega jezika, če smo dovolj prizadevni. Laže se učimo jezika, ki je podoben materinščini. Slovenci hitreje osvajamo indoevropske jezike kot, denimo, kitajščino ali svahilščino. Izjemni posamezniki obvladajo celo 10 tujih jezikov.
Uspeh v učenju je odvisen tudi od izkušenj. Prav pri starih ljudeh so izredno bogate. Izkušnje lahko učinkovito nadomestijo intelektualni primanjkljaj. Starejši se teže učijo le povsem novega gradiva, s katerim nimajo izkušenj ali ki nasprotujejo izkušnjam, denimo učenje napačnih računov na pamet (3x6 = 25).
Izpadi spomina povzročajo nekatere fizične travme. Amnezija zaradi udarca v glavo je razmeroma pogost pojav. Kratkoročni izpad spomina se ne vrne več, pač pa dolgoročni izpad. Amnestični učinek imajo tudi silovita čustva ali sugestija (zlasti pri otrocih). Zato žrtve nočnih napadov ali posilstev težko opišejo, kaj se jim je zgodilo.
Pogosto se primeri, da ugotavljamo - »pa saj imam besedo na jeziku«. Vsi ga poznamo. Dobro vemo, da poznamo besedo, a je ne najdemo v svojem spominskem arhivu. Zaman brskamo po njem. Čim intenzivneje iščemo besedo, tem dlje smo od rešitve. Spremlja pa nas zavest, da jo v resnici dobro poznamo. Kasneje, denimo čez nekaj ur ali dni, pa z obujanjem nimamo več nobenih težav. Pozabljena beseda nas »preseneti. Izvedenci za učenje svetujejo, da gradivo za nekaj ur ali dni pustimo vnemar ali pa obudimo v zavesti stvari, ki so podobne pojmu, ki ga iščemo. Če se na primer ne moremo spomniti določenega imena, si predstavljajmo podobo tega človeka, njegove otroke in ženo, njegovo delovno mizo itd., dokler se ne prebudi v zavesti tudi njegovo ime.
Taki spominski bloki se dogajajo v vseh življenjskih obdobjih, a najpogosteje v starosti. Velja pravilo: čim starejši smo, tem pogosteje nas »obiščejo«. Po navadi nas ne motijo, a v nekaterih okoliščinah, denimo sredi pogovora, so lahko zelo nadležni.
Zelo koristni so zunanji pripomočki, denimo beležke, listi papirja ali vozel na robcu. Ko vozel otipamo, se spomnimo, kaj smo si hoteli vtisniti v spomin. Pravzaprav si ni treba zapomniti celotnega gradiva, zadostujejo že ključne besede. Tako si pomagajo predavatelji.
Zelo nas prizadene selektivno pozabljanje, to je pozabljanje zgolj nekaterih izkušenj. Pri tem po navadi ne gre za resnično pozabljanje, bolj za shranjevanje gradiva v posameznikovi podzavesti. Tako pozabljanje povzročata dva obrambna mehanizma: fuga in izguba identitete. Zamislite si človeka, ki gre na delo. Nenadoma ne ve več, kdo je in kaj je. Tudi okolja ne prepozna. Po navadi se kmalu vrne v normalno stanje.
Čim starejši je človek, tem več »lukenj« je v njegovem spominu, kar je razumljivo. Spominske »luknje« starejši pogosto polnijo z izmišljanjem. Okolici pripovedujejo o dogodkih, ki so včasih resnični, pogosto pa samo napol resnični ali povsem neresnični. Iste dogodke pripovedujejo ure in ure, tudi po večkrat ter s tem odbijajo poslušalce. Obujajo spomine iz časov, ko so bili še pri polni moči in so navduševali okolico. Zato je pripovedovalec v njih po navadi junak.
Govorimo pa tudi o namernem pozabljanju, kar so opisovali zlasti psihoanalitiki. Včasih je negativna izkušnja razlog, da pozabimo celoten dogodek ali pa ga napačno obnovimo. To pozabljanje pa ni pravo pozabljanje, ker je mogoče spomine obuditi s primerno metodo, denimo s hipnozo,.
