Žlahtna vezilja kulture
Marjanca Dobnikar je med prebivalci Podutika in okoliških krajev znana po skrbi za to, da je umetniška kultura v kraju vedno na zavidljivi ravni. In to že 29 polnih let. Zasnovala, povezovala ali vodila je veliko proslav, koncertov, komemoracij, razstav, predstav in različnih srečanj, mimo tega je tudi pela in igrala v številnih predstavah.
Rojena je bila v Artičah pri Brežicah, kamor jo vedno znova vodi posebno hrepenenje, saj tam še vedno živi njen rod in mladostni prijatelji. Na kraj jo veže nešteto spominov, lepih in bridkih. Stara komaj 12 let je spoznala krutost vojnih časov, saj je bila njihova družina med mnogimi pregnanci v Nemčijo. Žalostni spomini takratnih doživetij so tlakovali njeno življenjsko pot s spoznanjem, da je vsakega gorja sicer nekoč konec, vendar pa ga pozabiti ni mogoče.
Težko je našteti vrline, s katerimi je očarala mnoge obiskovalce kulturnih hramov. Morda je bil to njen zvonki sopran, ki je v Planinski roži in Hmeljski princesi Radovana Gobca že leta 1953 in 1954 navduševal kulture željno občinstvo? Ali pa čustvene recitacije, samospevi, morda prelepa Ave Marija in vloge v Nušićevih komedijah?!
Glas in občutek za lepoto izražanja ji je dala mati narava v veliki meri, da je marsikdo podvomil, ali ni šolana pevka. Za šolanje sicer ni bilo sredstev, za široko paleto kulturne ustvarjalnosti pa ob službi matičarke ni bilo drugih ovir.
Svojo življenjsko zgodbo se je odločila predstaviti širši javnosti. V knjigi Poti moje mladosti, ki je pred kratkim izšla v ponatisu, bralec odkrije številne avtoričine ljubezni. Ena pomembnejših je prav gotovo ohranjanje domačega izročila, ki ga je dobila iz pridnih rok očetovih sester tete Meče in tete Zarče. Naučili sta jo mnogih ročnih spretnosti, še posebej jo je navdušila peka pletenega poročnega srca s testenimi okraski. Izdelava iz testa, »zamesenega iz prave količine sestavin in ljubezni« zahteva miren prostor, štiri ure dela in peko v štedilniku brez ventilatorja.
Njene ročno izdelane pletenice v obliki srca so očarale tudi etnologa Janeza Bogataja, ki jim je namenil posebno poglavje v svoji knjigi Zakladi Slovenije. »Sreča je imeti vsak dan na mizi hlebec dišečega kruha,« pravi Marjanca Dobnikar in to misel deli s tistimi, ki jim podarja pletena kruhova srca. Med njimi so bile mnoge neveste, različni slavljenci, kulturniki ter politiki pri nas in v tujini, vsaj 600 jih je že dobilo ta lepi dar.
Ta njena velika navezanost na kruh, ki je »sreča, ljubezen in prijateljstvo«, jo je pred nekaj leti povezala s peki iz Pekarne Grosuplje, da jim je velikodušno zaupala svoje znanje. Sama pa na pragu svojega 85. rojstnega dne, vsa vedra in prepolna vedno svežih idej, neuklonljivega duha ter s polnim razumevanjem svojega moža, s katerim sta nedavno tega praznovala biserno poroko,odločno stopa naprej po poti svoje družine in prednikov.
